VSL Sodba II Cp 1859/2016

Jedro

Tožnik je notarja izrecno pooblastil le za vložitev predloga, ne pa tudi za katerokoli drugo pravno dejanje. Notar v razmerju do tožnika ni prevzel nobenega zagotovila za uspeh vpisa, ki se ga je zavezal predlagati. Notar je prevzete obveznosti zaključil z vložitvijo predloga, skladno s sklenjenim sporazumom, in se ni zavezal k ničemur več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je predlog tretje toženke za prekinitev pravdnega postopka zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nerazdelno plačilo odškodnine v višini 186.500,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da prvi toženki povrne 27,75 EUR, drugi toženki 42,75 EUR in tretji toženki 3.175,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del (II. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. do V. točka izreka) vlaga pritožbo tožnik, ki odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnik povzema odločitev prvega sodišča in opozarja na napačne zaključke. Notar je bil tožnikov pooblaščenec, kar pomeni, da je bilo med njima vzpostavljeno mandatno razmerje. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ovrednotilo notarski zapis in posledično sprejelo napačno odločitev. Pritožnik opozarja, da ga je bil notar dolžan obvestiti o rezultatu posla že po merilih poslovne skrbnosti. Notar bi moral zavarovati tožnikove interese (vložiti pravna sredstva), ker pa nič od navedenega ni storil, je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Sodišče notarjevega ravnanja oziroma opustitve z vidika poslovne skrbnosti niti ni presojalo in se do nje ni opredelilo, zato je odločitev materialnopravno napačna, kršena pa je tudi določba 8. člena ZPP. Tožnik bi lahko pravočasno poiskal pravno pomoč odvetnika, priglasil stransko intervencijo v postopku vpisa hipoteke banke in s pravnim sredstvom dosegel razveljavitev sklepa o vpisu hipoteke. Bil bi uspešen, saj je bil sklep Okrajnega sodišča v Mariboru materialnopravno napačen, kar toženke tudi priznavajo. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel možnosti priglasiti stranske intervencije v postopku vpisa hipoteke banke, je pravno zmotno. Napačna je tudi odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zoper tretjo toženko. Tretja toženka ni podala trditvene podlage o pretrganju vzročne zveze med protipravnimi ravnanji in tožnikovo škodo zaradi ravnanja A., zato je odločitev prvega sodišča obremenjena s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati pretrganja vzročne zveze in odločiti mimo trditvene podlage toženk. Nezatrjevano dejstvo - da je bil A. obveščen o obeh sklepih - je sodišče prve stopnje vzelo tudi kot izhodišče oziroma podlago za odločitev glede pretrganja vzročne zveze, zato je kršena tožnikova pravica do kontradiktornosti; sodba pa zanj predstavlja t. i. sodbo presenečenja. Sicer pa je stališče prvega sodišča, da naj bi vzročno zvezo pretrgalo ravnanje dolžnika A., ki je umaknil predlog za vpis etažne lastnine in tožnika ni obveščal o stanju vknjižbe hipotek, zmotno. Pravno in tehnično nemogoče je, da bi dogodek, ki se je zgodil takrat, ko določena napaka še ni nastala, pretrgal vzročno zvezo. Vzročna zveza ne more biti pretrgana z ravnanjem iz leta 2010, če takrat napake sodišča še ni bilo. Pretrga jo lahko le dogodek, ki se zgodi po datumu nastanka napake, ne pa pred tem. Če bi sodišče v letu 2012 ravnalo v skladu z določili Zakona o zemljiški knjigi bi moralo tudi zoper banko izdati sklep, s katerim ne bi dovolilo vpisa njene hipoteke. Tožnik bi po vpisu etažne lastnine lahko vložil ponovni predlog za vpis svoje hipoteke na predmetni nepremičnini in si s tem ohranil svoj pravni položaj za poplačilo svoje terjatve po prvem vrstnem redu. Umik predloga za vpis etažne lastnine sploh ne igra odločilne vloge. Sodišče je s svojim dolgotrajnim odločanjem o vpisih omogočilo J.u umik predloga za vpis etažne lastnine, zato za tožnikovo škodo ni odgovoren A. O predlogu družbe B., d. o. o. za vpis etažne lastnine ni bilo odločeno v skoraj dveh letih. Nerazumno dolgo postopanje Okrajnega sodišča v Mariboru predstavlja malomarno in protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico nevpis etažne lastnine, nato pa tudi zavrnitev vpisa tožnikove hipoteke. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da naj bi bil A. dolžan tožnika obveščati o obeh sklepih in vlagati pravna sredstva, zato se sodbe ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženke niso ponudile nobenih dokazov, da naj bi A. sploh prejel sklepa o nedovolitvi vpisa tožnikove hipoteke in vpisa banke. Domnevno pasivnost tožnika, ki ni sprotno preverjal stanja v zemljiški knjigi, pa je sodišče ocenilo bistveno prestrogo. V tem delu se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih dejstev in je dejansko stanje ugotovilo nepopolno oziroma napačno. Sodišče bi tako lahko tožniku - upoštevaje dejansko stanje in vse okoliščine danega primera ? v najslabšem primeru prisodilo le določen delež sokrivde, nikakor pa ni pravilna odločitev o pretrganju vzročne zveze med ravnanji sodišča in tožnikovo škodo zaradi ravnanja tožnika samega in tretje osebe. Zaradi nepravilne odločitve je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkam pa naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženkam, nanjo pa je podala odgovor tretja toženka. V odgovoru opozarja, da je pravočasno opozorila na pretrganje vzročne zveze in izpostavila, da je umik predloga za vzpostavitev etažne lastnine v dispoziciji strank. V pretežnem delu pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Tretja toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in pritožniku naloži povračilo njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialno pravnih izhodišč, popolno je ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje (storitev ali opustitev), vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, odgovornost toženke in nastanek premoženjske oziroma nepremoženjske škode. Če manjka ena od predpostavk, odškodninske obveznosti ni, pri čemer je na tožniku dokazno breme glede protipravnega ravnanja, vzročne zveze in nastale škode.

7. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih pravnorelevantnih ugotovitvah sodišča prve stopnje:

- med družbo B., d. o. o. kot zastaviteljem, A. kot dolžnikom in tožnikom kot upnikom je bil 23. 7. 2008 sklenjen sporazum o ustanovitvi hipoteke (SV 759/08), zemljiškoknjižni predlog po tem sporazumu pa je notar C. vložil 24. 7. 2008 ob 8:49 uri;

- med D. kot upnikom in družbo B., d. o. o., ki jo je zastopal direktor A. kot dolžnikom, je bil 23. 7. 2008 prav tako sklenjen notarski sporazum SV 754/08, na podlagi tega notarskega zapisa je notar vložil predlog za vknjižbo skupne hipoteke banke 24. 7. 2008 ob 8:51 uri;

- Okrajno sodišče v Mariboru je 30. 9. 2011 s sklepom 194/2008 odločilo, da vpis vknjižbe pridobitve skupne hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti v korist tožnika ni dovoljen, ker je družba B., d. o. o. predlog za vknjižbo etažne lastnine z dne 14. 7. 2008 umaknila 1. 4. 2010, medtem ko je bil (nepravilen) sklep o dovolitvi vpisa hipoteke banke kljub odsotnosti vpisa etažne lastnine izdan 17. 1. 2012;

- notar oz zemljiškoknjižno sodišče tožnika o prej navedenih sklepih nista obvestila.

8. Pretrganje vzročne zveze zaradi ravnanj družbe B., d. o. o. oziroma njenega zakonitega zastopnika A. in neskrbnost tožnika so bili odločilni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. A. kot zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o. je umaknila predlog za vknjižbo etažne lastnine ter tožnika - čeprav sta bila v zelo tesnih prijateljskih odnosih in sta se pogosto videvala - ni obvestil o odločitvah zemljiškoknjižnega sodišča ter ga je celo zavajal, da je njegova terjatev zavarovana in da jo bo dobil poplačano.

9. Zmotno je pritožbeno razlogovanje, da je bil notar tožnikov pooblaščenec, ki je bil tožnika dolžan obveščati o izidu posla in po potrebi vložiti tudi ustrezna pravna sredstva. Notar pri sestavljanju notarskega zapisa pogodbe ne zastopa nobene pogodbene stranke in mora ravnati nepristransko. Za razliko od odvetnika, ki je v mandatnem razmerju z eno stranko in jo zastopa nasproti drugi strani, notar ne sme nobenemu izmed udeležencev pravnega posla, v zvezi s katerim opravlja svoje storitve, dajati prednosti pred drugim. Tožnik je notarja, kot pravilno razloguje prvo sodišče, izrecno pooblastil le za vložitev predloga, ne pa tudi za katerokoli drugo pravno dejanje. Notar v razmerju do tožnika tudi ni prevzel nobenega zagotovila za uspeh vpisa, ki se ga je zavezal predlagati. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da je notar prevzete obveznosti zaključil z vložitvijo predloga, skladno s sklenjenim sporazumom, in se ni zavezal k ničemur več. Zato so razlogovanja pritožbe o vzpostaviti mandatnega razmerja med tožnikom in notarjem ter izpostavljene obveznosti, ki naj bi jih notar imel, pa tudi razlogovanja v zvezi z njegovo poslovno skrbnostjo, neutemeljena. Podrobneje se prvemu sodišču do vprašanja notarjeve poslovne skrbnosti niti ni bilo treba opredeljevati, saj je bistvena ugotovitev, da se je notarjeva vloga izčrpala z vložitvijo predloga za vpis skupne hipoteke.

10. Pritožba izpostavlja povezavo med (ne)delovanjem notarja in tožnikovo možnostjo priglasitve stranske intervencije v postopku vpisa hipoteke banke. Notar ni imel nobenega mandata oziroma kakršnekoli pravne podlage, da bi tožnika obveščal o dovolitvi vpisa skupne hipoteke v korist banke, saj tožnik, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, ni bil upravičenec do prejema tega sklepa. V tej povezavi je treba razumeti tudi zapis prvega sodišča v 25. točki obrazložitve, da tožnik ne bi mogel priglasiti stranske intervencije v postopku vpisa hipoteke banke. Zato je razlogovanje pritožbe o podani odgovornosti notarja, ki tožnika o vpisu hipoteke v korist banke ni obvestil in mu je s tem onemogočil priglasitev stranske intervencije, zmotno. Razlog, da tožnik ni priglasil stranske intervencije, s katero bi bil tudi po oceni pritožbenega sodišča morebiti lahko uspešen, ni v ravnanju/opustitvi notarja, zato se prvemu sodišču glede zatrjevanj o stranski intervenciji ni bilo treba podrobneje opredeljevati.

11. Pritožba zmotno meni, da do prvega naroka za glavno obravnavo trditvena podlaga o pretrganju vzročne zveze med protipravnimi ravnanji Okrajnega sodišča v Mariboru in tožnikovo škodo ni bila podana. Tretja toženka je v odgovoru na tožbo opozorila na pretrganje vzročne zveze zaradi ravnanja tretjega. Izpostavila je prekomerno zadolževanje A., njegovo ponujanje neučinkovitih zavarovanj, vzbujanje lažnega upanja pri tožniku, da bo njegova terjatev poplačana. Navedeno je treba povezati tudi z navedbami iz njene tretje pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prejelo še pred opravo prvega naroka za glavno obravnavo, v kateri je bilo ponovno opozorjeno na vprašanje vzročne zveze in na tožnikovo računanje s tem, da bo predlog za vpis etažne lastnine lahko umaknjen ali zavrnjen. Poleg tega je tudi prva toženka v odgovoru na tožbo izpostavila, da je tožnikova izguba pravica prvega vrstnega reda izključna posledica ravnanja zastaviteljice družbe B., d. o. o., nikakor pa ne zavarovanca toženk ali sodišča. Navedena trditvena podlaga je pravočasna in ustrezno pojasnjuje pretrganje vzročne zveze, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom istega zakona.

12. Pritožba zmotno opozarja na prekoračitev trditvene podlage toženk glede obveščenosti A. o sklepih zemljiškoknjižnega sodišča (o dovolitvi vpisa hipoteke v korist banke in nedovolitvi vpisa v korist tožnika). Tretja toženka je v odgovoru na tožbo pravočasno zatrdila, da je bil sklep Dn ... z dne 30. 9. 2011 vročen družbi B., d. o. o. Tudi druga toženka je predlagala pribavo in vpogled v vse listine spisa zemljiškoknjižnega sodišča s prej navedeno opr. št. ter opr. št. Dn ...; vpogled v predmetna spisa pa je predlagal tudi tožnik. Vprašanje, komu je bil vročen sklep o dovolitvi vpisa hipoteke v korist banke, pa je nenazadnje izpostavil tožnik v četrti pripravljalni vlogi. Glede na celoten sklop okoliščin ? še posebej zatrjevanja tretje toženke v odgovoru na tožbo o védenju A., da je z isto nepremičnino predhodno že zavaroval dolg do banke - je pritožbeno zatrjevanje o prekoračeni trditveni podlagi neutemeljeno. Poleg tega pritožnik tudi ni določno pojasnil, kako naj bi tovrstna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Upoštevaje dejstvo, da je bil A zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o., kar ugotavlja tudi sodišče, je ugotovitev o njegovi seznanjenosti z obema sklepoma - tako sklepom o nedovolitvi vpisa hipoteke v korist tožnika in dovolitvi vpisa hipoteke v korist banke - pravilna. Zato so posledično neutemeljeni pritožbeni očitki, da gre v obravnavani zadevi za t. i. sodbo presenečenja.

13. Pritožnik ne pojasni, kako naj bi opis dogajanja pri odvetniku F. 24. 7. 2008, torej njegova sestava umika predlagane vknjižbe zastavne pravice tožnika, ki je bila predlagana za vpis po notarskem sporazumu med tožnikom in njegovim dolžnikom J.om pred notarjem C. vplival na pravilnost in zakonitost odločitve. Izpovedba odvetnika Starčeviča je pomembna predvsem z vidika presoje tožnikove možnosti preprečitve nastanka škode. Druga toženka je v odgovoru na tožbo jasno zatrdila, da bi tožnik lahko ob večji in pravočasni aktivnosti svojo terjatev uspešno izterjal, pri tem pa je izrecno opozorila na sporazum o zavarovanju denarne terjatve v smislu 250. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki sta ga v obliki notarskega zapisa pred notarjem C. sklenila tožnik in A.

14. Pritožba zmotno meni, da vzročna zveza ni bila pretrgana, ker je bil umik predloga za vpis etažne lastnine podan pred nastankom napake sodišča. Pritožnik poudarja, da umik predloga ni mogel pretrgati vzročne zveze med napako sodišča in nastalo škodo.

15. V danem primeru je treba upoštevati celoten spekter okoliščin, zato je sklepanje, da vzročno zvezo lahko pretrga le dogodek, ki se zgodi po datumu nastanka napake, nepravilno. Zastavitelj je predlog za vpis etažne lastnine vložil 14. 7. 2008, torej še pred vložitvijo predloga za vpis hipotek v korist tožnika in banke, umaknil pa ga je 1. 4. 2010 - preden je bilo odločeno o dovolitvi vpisov glede hipotek. Ker mora sodišče upoštevati sosledje reševanja vpisov plomb, predlog za vpis etažne lastnine pa je bil vložen pred predlogom za vpis hipotek, je umik predloga za vpis etažne lastnine, na katerega sta bila oba predloga za vpis hipotek vezana, temeljno zaobrnil zadevo in povzročil, da je sodišče sprejelo odločitev o nedovolitvi vpisa hipoteke v korist tožnika. Ravno umik predloga predstavlja bistveni dejavnik, ki je povzročil pretrganje vzročne zveze.

16. Pritožbena razlogovanja o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, ki naj bi bila eden temeljnih razlogov za nastalo situacijo, niso utemeljena. Takšno trditveno podlago bi tožnik lahko podal le v primeru, če bi v zvezi z odločanjem o predlogu za dovolitev vpisa hipoteke v njegovo korist izkoristil ustrezna pravna sredstva, ki jih predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik pospešitvenih sredstev ni vložil, niti ni podal urgence za odločanje v zemljiškoknjižnih zadevah, zato dolgotrajno odločanje v konkretni zemljiškoknjižni zadevi ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tretje toženke. Poleg tega so pravice strank v zemljiškoknjižnih zadevah varovane z načelom vrstnega reda, pri čemer pa tretja toženka na umik predloga za vpis etažne lastnine ni imela nikakršnega vpliva.

17. Sodišče prve stopnje se ni posebej opredelilo glede dolžnosti A. k obveščanju tožnika o obeh sklepih ter umiku predloga za vpis etažne lastnine, saj ne gre za zakonsko dolžnost, marveč je njegova "dolžnost" izhajala iz dejstva, da sta bila s tožnikom v zelo tesnih prijateljskih odnosih ter da sta se pogosto videvala. Kljub temu pa zastavitelj oziroma zakoniti zastopnik družbe J., d. o. o. tožniku o stanju vknjižbe hipotek ni povedal ničesar, razen to, da je njegova terjatev zavarovana in da jo bo dobil poplačano. Takšno ravnanje pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča nemoralno in zavajajoče.

18. Pritožbeno zatrjevanje o odsotnosti dokaza, da bi A. s strani Okrajnega sodišča v Mariboru prejel sklepa o nedovolitvi vpisa tožnikove hipoteke in vpisa banke, je zmotno. Tretja toženka je zatrjevala vročitev sklepa z dne 30. 9. 2011 družbi B., d. o. o., predlagana sta bila vpogleda in branje vseh listin iz obeh spisov v zvezi s hipotekama, vprašanje vročanja sklepa o dovolitvi vpisa v korist banke pa je nenazadnje izpostavil sam tožnik, zato je imelo sodišče zadostno trditveno podlago in tudi dokaze za ugotovitev, da je bila družba B., d. o. o. pravilno obveščena o vseh zemljiškoknjižnih sklepih. V obrazložitvi je prvo sodišče tudi pojasnilo povezavo med družbo B., d. o. o. in A.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča tudi v zvezi s tožnikovo skrbnostjo, ki jo je prvo sodišče razdelalo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba izpostavlja, da tožnik ni bil prava vešč in je zaupal notarju ter da je ustno opominjal dolžnika A. na vrnitev dolgovanega zneska. Iz njegove izpovedbe pa izhaja, da sploh ni bil pozoren na datum vrnitve posojila - slednje je zapadlo že 31. 12. 2008 ? zato je moč pritrditi sklepu prvega sodišča o njegovi premajhni skrbnosti. Na njegovo skrbnost so opozarjale že toženke in v teh okvirih je prvo sodišče presojalo izpovedbo G. Ugotovilo je, da je bil tožnik vajen poslovanja z odvetniki ter razumen glede tega, kdaj potrebuje njegov nasvet in pomoč pri varovanju svojih pravic s pomočjo pravnih sredstev. Izpovedbo priče G. je prvo sodišče pravilno presojalo v okviru trditvene podlage, ki je bila podana v zvezi s tožnikovo skrbnostjo in njegovim prizadevanjem za zmanjšanje škode.

20. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pravno relevantna vzročna zveza, ki je eden izmed elementov za ugotovitev obstoja popolne odškodninske odgovornosti, pretrgana, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

21. Ker pritožbeni razlogi niso podani, enako pa velja tudi glede razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

22. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 829/2018
• Sodba II Ips 193/2002
• VSL sodba II Cp 840/2011