VSL Sodba I Cpg 41/2017

Jedro

Skladno s sodno prakso se za prevzem dela šteje dejstvo, da naročnik objekt uporablja.

Gradbeni dnevnik mora voditi in hraniti tožena stranka kot izvajalec in ne tožeča stranka, ki je bila njen podizvajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1000/2015 z dne 8.1.2015 v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 4.458,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2015 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu, tj. v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 403,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.1.2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 4.458,97 EUR od dne 8.1.2014 do dne 31.12.2014 je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stroške pravdnega postopka v višini 830,15 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

6. Tožeča (podizvajalec) in tožena stranka (izvajalec) sta dne 1.6.2013 sklenili Pogodbo o delu (v nadaljevanju pogodba), po kateri je tožena stranka naročnik, tožeča pa izvajalec del. Tožena stranka zadržuje izplačilo zneska 4.458,97 EUR tožeči stranki sklicujoč se na pravico iz 1. odstavka 6. člena pogodbe, da lahko naročnik (tožena stranka) zadrži 10% od pogodbene cene zaradi jamčevanja za skrite stvarne napake, in sicer za največ 60 dni od prevzema del, po tem času, če se skrite stvarne napake niso pojavile, pa mora zadržani del izplačati izvajalcu (tožeči stranki). Pri tem tožena stranka meni, da je z besedno zvezo prevzem del mišljen prevzem del s strani končnega oziroma glavnega naročnika A. S.R.L. (nosilec naročnikove glavne pogodbe), ta pa po navedbah tožene stranke del še ni prevzel. Pravilno in ustrezno obrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je s pogodbo mišljen prevzem del s strani tožene stranke kot naročnika del. Stranki predmetne pogodbe (priloga B2 spisa) sta namreč zgolj tožeča in tožena stranka, pogodbena določila pa urejajo le njune pravice in obveznosti. V kolikor bi stranki imeli v mislih prevzem del s strani končnega oziroma glavnega naročnika, bi to v pogodbi nedvomno izrecno zapisali, kot sta to storili glede potrditev gradbenih situacij (2. odstavek 6. člena pogodbe), vendar pa tega glede prevzema del nista storili, zato je očitno, da skladno s pogodbo prevzem del izvede tožena stranka kot naročnik.

7. Ob pojasnjenem je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zadevna dela sama prevzela in potrdila najkasneje 13.3.2014 (česar tožena stranka ni obrazloženo prerekala) ter da ni izkazala napak in njihovega pravočasnega grajanja, na podlagi česar je utemeljeno zaključilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 4.458,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2015 dalje do plačila. Tako pritožbene navedbe, da lahko pride do prevzema del s strani končnega oziroma glavnega naročnika šele po začetku uporabljanja objekta, pri čemer mora biti najprej izdano uporabno dovoljenje, z vidika predmetne zadeve niso relevantne.

8. Sodišče prve stopnje je zgolj opozorilo, da bi bil zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi, če bi se stranki dogovorili za izplačilo po prevzemu del s strani glavnega naročnika, saj je med strankama nesporno, da zadevni objekt obratuje od leta 2013, skladno s sodno prakso pa se za prevzem dela šteje dejstvo, da naročnik objekt uporablja. Ne držijo pritožbene navedbe, da s strani prvostopenjskega sodišča citirana odločba¹ naj ne bi predstavljala sodne prakse, pač pa le posamezno odločitev. Stališče, kot ga je zavzelo v citirani odločbi Višje sodišče v Ljubljani, je bilo namreč v sodni praksi že večkrat zavzeto.²

9. Ker tožena stranka ni obrazloženo prerekala navedb, da je zadevna dela sama prevzela in potrdila najkasneje 13.3.2014, ni izkazala pravočasnega grajanja domnevnih napak, njena trditvena podlaga glede zatrjevanih napak pa je pomanjkljiva (na napake del se zgolj splošno sklicuje in jih ne specificira), ni relevantno, ali je bila tožeča stranka dolžna predložiti gradbeni dnevnik. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz pogodbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka voditi in hraniti gradbeni dnevnik. Pogodba glede dolžnosti tožeče stranke voditi dokumentacijo napotuje na uporabo veljavne zakonodaje. V skladu s 3. odstavkom 10. člena ter 2. in 4. odstavkom 13. člena Pravilnika o gradbiščih (Ur. l. RS, št. 55/08 s spremembami), sprejetega na podlagi Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami), pa mora gradbeni dnevnik voditi in hraniti tožena stranka kot izvajalec in ne tožeča stranka, ki je bila njen podizvajalec.³

10. Končno pritožbeno sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjski odločitvi o stroških.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1004/2012 z dne 3.12.2013.
² Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 868/2012 z dne 13.2.2013, opr. št. II Cp 4310/2010 z dne 6.4.2011 in opr. št. I Cp 2961/2016 z dne 10.5.2017.
³ Smiselno enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr., št. I Cpg 616/2012 z dne 28.8.2012.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1100/2009
• Sodba II Ips 577/94
• VSL sodba I Cpg 692/2010