VSL Sklep Cst 234/2017

Jedro

Višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni opravilo celovite vsebinske presoje načrta finančnega prestrukturiranja, temveč le formalen preizkus predloga in predloženih listin, upoštevajoč pri tem tisti minimum vsebinskega preizkusa, ki je vendarle potreben za presojo, ali gre v konkretnem primeru za zlorabo zakonskih določil za doseganje drugih, z zakonom nezdružljivih ciljev. Za vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, ni nobene zakonske podlage. Presoja možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja namreč pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati ekonomsko smotrnost ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, česar pa v tem postopku ne more storiti.

Dolžnik je predložil notarski zapis take izjave, sodišče pa nima nobene zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (ponovno) začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Dolžnik je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbam utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje 4.11.2016 začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave. Sklep je bil na podlagi upnikove pritožbe razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek (sklep Cst 796/2016 z dne 20.12.2016). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno presojalo pogoje za začetek poenostavljene prisilne poravnave, upoštevajoč pri tem opozorila višjega sodišča iz sklepa z dne 20.12.2016, ki se nanašajo na s strani upnika očitano zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma očita, da ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo višje sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu (prim. 1. odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), kar pa ne drži.

7. Glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso izrecno urejena, se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Ker pa gre za smiselno (in ne neposredno) uporabo določil ZPP, je potrebno določbe ZPP uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, ki je razlog za vodenje postopka, predvsem pa v konkretnem primeru tudi posebnostim, ki se nanašajo na postopek poenostavljene prisilne poravnave.

8. Tako kot v postopku (redne) prisilne poravnave sodišče v postopku poenostavljene prisilne poravnave odloči o predlogu za začetek postopka zunaj naroka in opravi samo formalen preizkus predloga (smiselno 1. in 2. odstavek 153. člena ZFPPIPP v zvezi z 10. alinejo 2. odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Pri odločanju o začetku postopka mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene predpostavke za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče ne preizkuša in s tem ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (1. odstavek 221.d člena ZFPPIPP). To opozarja že sodišče prve stopnje, ki zato tudi pravilno zaključuje, da se v predvidene ukrepe finančnega prestrukturiranja in še zlasti v njihovo uresničljivost, ni niti dolžno niti upravičeno spuščati, pri čemer dejstvo, ali ima za to na voljo ustrezne mehanizme, ni odločilnega pomena (posledično pa tudi ne pritožbeni očitki v zvezi s tem, zaradi česar višje sodišče nanje ne odgovarja; prim. 360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

9. Specifičnost postopka poenostavljene prisilne poravnave sovpada z zakonsko ureditvijo, po kateri se v tem postopku (v nasprotju z redno prisilno poravnavo) dolžnik z upniki sam zunaj sodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti. V postopku poenostavljene prisilne poravnave zato ni sodelovanja upravitelja in nadzora nad poslovanjem insolventnega dolžnika - temu ustrezno tudi ni ugovomega postopka proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), temveč lahko upniki proti dolžniku neposredno vložijo predlog za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče na tem mestu opozarja na najmanj nenavadno postopanje pritožnika, ki kljub ponavljanju navedb, da bi bilo nad insolventnim dolžnikom smiselno čim prej začeti stečajni postopek in s tem omogočiti vsaj delno poplačilo upnikov, sam predloga za začetek stečajnega postopka ni vložil. Pritožbena ponavljanja, zakaj tega ni storil (ker naj bi se šele 4.11.2016, po objavi (kasneje razveljavljenega) sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave seznanil z nameravanim odpisom teijatev), ne dajejo odgovora na vprašanje, zakaj takšnega predloga ni vložil, ko je bil sklep o začetku poenostavljene prisilne poravnave na podlagi njegove pritožbe dne 20.12.2016 razveljavljen (prim. 14. alineja 2. odstavka 221.b člena ZFPPIPP v zvezi s 157. členom ZFPPIPP). V primeru razveljavitve sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave se namreč postopek vrne v fazo presoje predloga za začetek tega postopka; sodišče (ponovno) presoja, ali so podani pogoji za začetek oziroma (ponovno) odloči o predlogu (221.d. člen ZFPPIPP). Nobenega razumnega razloga zato ni najti za to, da se pritožnik zavzema za izvedbo stečajnega postopka, pri čemer je sam popolnoma pasiven, saj predloga za začetek stečajnega postopka ni vložil niti ne trdi, da bi ga vložil kateri od drugih upnikov.

10. Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka (prim. 221.c člen ZFPPIPP) oziroma, da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa (prim. 221.d člen ZFPPIPP).

11. Višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki pri ponovnem odločanju ni opravilo celovite vsebinske presoje načrta finančnega prestrukturiranja, temveč le formalen preizkus predloga in predloženih listin, upoštevajoč pri tem tisti minimum vsebinskega preizkusa, ki je vendarle potreb en za presojo, ali gre v konkretnem primeru za zlorabo zakonskih določil za doseganje drugih, z zakonom nezdružljivih ciljev. Za vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, ni nobene zakonske podlage. Presoja možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja namreč pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje preveijati ekonomsko smotrnost ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, česar pa v tem postopku ne more storiti.

12. Prav tako ni nobene zakonske podlage za preizkus pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je dolžnik predložil. Zakon zahteva dolžnikovo izjavo o tem, da poročilo o njegovem finančnem položaju resnično in pošteno prikazuje finančni položaj in poslovanje (prim. 1. odstavek 221.d člena ZFPPIPP). Namen zahteve po obličnosti izjave, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju resnično in pošteno prikazuje dolžnikov finančni položaj in poslovanje, je zagotoviti, da notar v okviru pojasnilne dolžnosti dolžnika pouči o pomenu izjave, prav tako pa ga pouči tudi o posledicah, zlasti o posledici, če so v poročilu prikazani neresnični podatki o finančnem položaju in poslovanju (prim. dr. Nina Plavšak, Poenostavljena prisilna poravnava. Pravna praksa - 2013, št. 23). Dolžnik je predložil notarski zapis take izjave, sodišče pa nima nobene zakonske podlage, da v fazi preizkusa pogojev za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, ali so podatki v poročilu dejansko pravilni in resnični.

13. Višje sodišče tako ponovno ugotavlja, da vse pritožbene navedbe v zvezi z realnostjo in izvedljivostjo poenostavljene prisilne poravnave ter pravilnostjo podatkov v predlogu in listinah, pomeni uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenje postopka prisilne poravnave, ki ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni. Zaradi navedenega se do posameznih pritožbenih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje (360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

14. Drži pritožbena navedba, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave namenjen odpravi insolventnosti, prav tako, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in posledično ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Toda, ali bo s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti. Jamstev in zagotovil, kakršna pričakuje pritožnik (da bo torej dolžnik zagotovo sposoben izpolniti svoje obveznosti v skladu s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo), ni življenjsko pričakovati; gre zgolj za (večjo ali manjšo) veijetnost, da se bodo pričakovanja uresničila. Zato so tudi neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik sodišču prve stopnje očita vsakršno odsotnost razlogov, ki se nanašajo na vsebinsko presojo njegovih navedb v zvezi s tem.

15. Pritožnik je v pritožbi zoper sklep St .../2016 z dne 4.11.2016 navedel konkretna dejstva, ki bi - v kolikor bi se izkazala za resnična - lahko pomenila izigravanje določb ZFPPIPP zaradi zasledovanja drugačnih ciljev, kot jih predvideva zakon. Zato je bil citirani sklep o začetku poenostavljene prisilne poravnave razveljavljen, sodišču prve stopnje pa naloženo, da preizkusi okoliščine, ki bi lahko kazale na zlorabo tega postopka. To je sodišče prve stopnje v zadostni meri in v okviru pooblastil, ki jih v postopku poenostavljene prisilne poravnave ima, tudi storilo. Vse kar pritožnik zahteva več, pomeni presojo uspešnosti poenostavljene prisilne poravnave ter pravilnosti in resničnosti navedb v predlogu in listinah. Za kaj takega ni nobene zakonske podlage, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Morebitne druge razloge proti potrditvi poenostavljene prisilne poravnave lahko upnik uveljavlja s tožbo za izpodbijanje potrjene poenostavljene prisilne poravnave po 219. do 221. členu ZFPPIPP, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121.
členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 530/2018
• VSL sklep Cst 796/2016
• VSL sklep Cst 392/2013