VSL Sodba II Cp 3086/2016

Jedro

Delodajalec tožniku ni zagotovil takšnih zaščitnih sredstev, kot jih je bil dolžan glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Z ozirom na vrsto noža, ki ga je tožnik uporabljal pri delu, bi mu moral delodajalec zagotoviti ustrezno protiurezno varovalno opremo, in sicer protiurezne rokavice in narokavnik vse do komolca. Te obveznosti ni izpolnil; če bi jo, do tožnikove poškodbe, kljub zdrsu noža, ne bi prišlo. Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ (primerjaj II Ips 584/2000).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino v skupnem znesku 3.085,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 659,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora v korist proračuna Republike Slovenije plačati iz naslova brezplačne pravne pomoči znesek 1.323,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, pri čemer je na pritožbeni stopnji sporen znesek 2.000,00 EUR. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu. Navaja, da je bil tožnik pri delu premalo pazljiv in je s svojim nepazljivim delom soprispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 50 %. Do tožnikove poškodbe je prišlo pred zaključkom delovnega časa, ko je tožnik bil premalo pazljiv. Pred tem je, kljub neuporabi zaščitnih sredstev, tisti dan brez težav obrezal čez 300 kosov modulov. Tudi izvedenka za varstvo pri delu je bila mnenja, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi kombinacije obojega, tako pomanjkanja zaščitne opreme kot nepazljivosti tožnika. Če bi tožnik svoje delo opravljal s potrebno zbranostjo do konca delovnega časa, do zdrsa noža in do poškodbe ne bi prišlo. Toženka graja tudi višino odškodnine za strah. Meni, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 500,00 EUR. Toženka izpodbija prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti že po temelju, saj niso izpolnjena niti subjektivna niti objektivna merila za prisojo odškodnine iz tega naslova.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Dokazna ocena je izdelana v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijanega dela sodbe, v preostalem pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženkin zavarovanec (delodajalec) tožniku ni zagotovil takšnih zaščitnih sredstev, kot jih je bil dolžan glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Z ozirom na vrsto noža, ki ga je tožnik uporabljal pri delu, bi mu moral delodajalec zagotoviti ustrezno protiurezno varovalno opremo, in sicer protiurezne rokavice in narokavnik vse do komolca. Te obveznosti ni izpolnil; če bi jo, do tožnikove poškodbe, kljub zdrsu noža, ne bi prišlo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da tožniku ni moč očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Pritožba izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča ter vztraja pri zatrjevani tožnikovi soodgovornosti, vendar pa v tem pogledu ne ponuja tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost ugotovitev prvega sodišča. Slednje je že pojasnilo, da je dokaza ocena v rokah sodišča, ne pa izvedenca, zato ni relevantno mnenje sodne izvedenke, da je tožnik izvajal delo z zmanjšano pazljivostjo. Do soodgovornosti lahko vodi le takšno ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja. Glede na vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka tudi pritožbeno sodišče meni, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Razen tega pa je za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ (primerjaj II Ips 584/2000).

8. Prvo sodišče je tožniku prisodilo pravično odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR. Svojo odločitev je podrobno obrazložilo, njegovih ugotovitev o intenzivnosti in trajanju strahu pa toženka obrazloženo ne napada. Pri določitvi te odškodnine je prvo sodišče ustrezno uporabilo načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

9. Prvo sodišče je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pojem skaženosti je pravni standard in ga ni mogoče presojati v medicinskem pomenu te besede. Tudi manjše spremembe v oškodovančevi zunanjosti lahko ustrezajo pravnemu pojmu skaženosti. Za razliko od pritožbene graje, ki v tem delu zgolj ponavlja kratek zapis sodnega izvedenca medicinske stroke (pri čemer reakcija okolja na spremembo oškodovanca ni nujni opredelilni element skaženosti - vpliva le na višino odškodnine), je prvo sodišče celovito presodilo relevantne okoliščine, ki vplivajo na obstoj te vrste nematerialne škode in višino odškodnine zanjo. Toženka tudi teh ugotovitev obrazloženo ne izpodbija; zlasti ne ugovarja razlogom sodbe, ki se navezujejo na tožnikovo doživljanje spremembe, ki jo predstavlja brazgotina na levi podlakti. Glede na ugotovljene okoliščine je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 500,00 EUR pravična.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavljajo nagrada za postopek v znesku 139,20 EUR (glede na pritožbeno vrednost spornega predmeta), materialni stroški in DDV, vse v skladu z ZOdvT, v skupnem znesku 194,22 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 751/2016
• VSL sodba III Cp 2642/2014
• VSC sodba Cp 640/2014