<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba V Cpg 276/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:V.CPG.276.2017
Evidenčna številka:VSL00000943
Datum odločbe:01.06.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Marko Brus (preds.), Magda Teppey (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
Institut:nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU

Jedro

Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".

Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba tožeče stranke

1. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke na plačilo nadomestila in civilne kazni delno ugodilo (I. točka izreka), delno pa ga je zavrnilo (II. točka izreka). O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka). Uveljavljala je pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede višine nadomestila

Nedopustnost razlikovanja med uporabniki

6. Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.1 Kot pravno podlago je uporabilo skupni sporazum, vendar ne Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju SS 2006-PD), na katerega se nanaša večina judikatov, temveč Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (v nadaljevanju SS 2006-T)2 . SS 2006-T se nanaša le na trgovinske obrate različnih vrst, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.3

7. V petem odstavku 2. člena SS 2006-T je izključena veljavnost tega sporazuma za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe z Zavodom IPF v rokih in pod pogoji, določenimi v drugem, tretjem in četrtem odstavku tega člena.

8. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali obstaja pravni temelj v določilih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta kriterij je bil v SS 2006-T dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

9. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006-T (in tudi SS 2006-PD) pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah približno trikrat višja po T 2005 glede na SS 2006-T.4 Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006-T so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006-T.

10. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da sklenitelji SS 2006-T niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP, ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.5

11. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

12. Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Odločbi VSRS, odločba SEU in odločanje VSL

13. O dveh podobnih zadevah, kot je predložena, je VSRS že odločilo. V odločbah III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 je podalo razloge glede razlage in uporabe SS 2006-PD. Edini razlog, ki ga je navedlo v prid uporabi tarife iz tega sporazuma je bil, da je sam SS 2006-PD v svojem drugem odstavku 4. člena razlikoval med tremi vrstami uporabnikov fonogramov. Obrazložitvi glede tega sta v obeh navedenih odločbah v r. št. 16 do 18. V tej zadevi pa ne gre za uporabo SS 2006-PD, temveč SS 2006-T. Ta sporazum je ne le drug kot tisti, o katerem je odločilo VSRS, temveč je tudi vsebinsko drugačen. Razlikovanja med tremi vrstami uporabnikov ne pozna. Razlog, ki je vodil VSRS do odločitve v obeh prej navedenih zadevah, se torej ne more smiselno uporabiti tudi v tej zadevi.

14. Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe, pa je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel). Ključni del obrazložitve je v r. št. 78 - 80, zlasti jasni sta r. št. 79 in 80. V r. št. 79 je SEU zapisal tole: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".

15. Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na Direktivo 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov.

16. Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba.

Glede pravne narave skupnega sporazuma

17 Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi ene od kolektivnih organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št. 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98).6 Izrecno je odločilo, da ima lahko kolektivna organizacija javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej po presoji Ustavnega sodišča RS pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife.

18. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. Preizkus glede tega, kakšna je pravna narava skupnega sporazuma, je torej opravilo sodišče samo.

19. Skupni sporazum po presoji VSL ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP, ki ureja skupne sporazume, pojma "pogodba" ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog pa je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

20. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki tako tarifo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

21. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Ker ima tako pravico pri T 2005, jo ima gotovo tudi pri SS. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006-T v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006-T.

22. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah (ki se sicer večinoma nanašajo na SS 2006-PD), da določbam SS 2006-T, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006-T so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006-T so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavlja tarifa iz SS 2006-T pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.7

Glede civilne kazni

23. Obrazloženo je že bilo, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno tarifo. Zato so pravno zmotni tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnove za prisojeno civilno kazen.

Pravdni stroški

24. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

25. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

26. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.
2 Ur. l. RS, št. 115/2006.
3 Tarifa za prodajalno velikosti do 50 m2 znaša po SS 2006-T enako kot pri SS 2006-PD, to je 2,76 EUR.
4 Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v prodajalni v velikosti 40 m2 bo po T 2005 plačal 8,64 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,13-kratnik tarife po SS 2006 (2,76 EUR).
5 Prim. tudi sodbo VSL V Cpg 1456/2015: Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
6 Odločba US RS, št. U-I-149/98.
7 Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 - 11.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 121
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3
Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (2006) - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NDU1