VSL Sodba II Cpg 447/2017

Jedro

V poslovnih stavbah, v primeru ko med solastniki ni drugačnega dogovora, se stroški delijo po pravilih SPZ.

Tožeča stranka je tekom postopka navedla, da v primeru ugotovitve, da pogodba, s katero je bil ključ delitve posameznih stroškov določen, ni veljavna, zahteva plačilo na podlagi zakona - torej sorazmerno s solastniškim deležem. Navedla je tudi, da solastniški delež tožene stranke znaša 31/100 in povedala kakšni so bili skupni stroški (upravljanja in obratovanja) za celo stavbo za vsak posamezen mesec. Ne velikosti solastniškega deleža ne višini skupnih stroškov tožena stranka ni nasprotovala. Oboje je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano. Na podlagi takšnih podatkov je bilo višino obveznosti, ki je vsak mesec nastala toženi stranki, mogoče izračunati s preprosto računsko operacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18573/2016 z dne 26. 2. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 465,87 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati.

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da solastniški delež tožene stranke na sporni nepremičnini znaša 31%, je ugotovitev dejanskega stanja. Pritožba je zato ne more izpodbiti z očitkom, da je takšna ugotovitev napačna. Drugo pa je vprašanje, ali je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke, ko je samo izračunalo višino stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati ob upoštevanju 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Višje sodišče ocenjuje, da ne. Tožeča stranka je namreč tekom postopka navedla, da v primeru ugotovitve, da pogodba, s katero je bil ključ delitve posameznih stroškov določen, ni veljavna, zahteva plačilo na podlagi zakona - torej sorazmerno s solastniškim deležem. Navedla je tudi, da solastniški delež tožene stranke znaša 31/100 in povedala kakšni so bili skupni stroški (upravljanja in obratovanja) za celo stavbo za vsak posamezen mesec. Ne velikosti solastniškega deleža ne višini skupnih stroškov tožena stranka ni nasprotovala. Oboje je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano. Na podlagi takšnih podatkov je bilo višino obveznosti, ki je vsak mesec nastala toženi stranki, mogoče izračunati s preprosto računsko operacijo. Ker sodišče z osnovnim znanjem matematike razpolaga, je izračun lahko naredilo samo. Samo dejstvo, da obveznost tožene stranke, izračunana na podlagi velikosti njenega solastniškega deleža, znaša bistveno več, kot njena obveznost, dogovorjena s (sicer neveljavno) pogodbo, na to nima nikakršnega vpliva.

7. Nadalje je res, da tožeča stranka ob izdaji spornih računov stroškov ni delila na podlagi zemljiškoknjižnega stanja, je pa takšno delitev (za primer ugotovitve neveljavnosti pogodbe) zahtevala v tem postopku. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje je namreč pravilno uveljavila stališče, da se v poslovnih stavbah, v primeru ko med solastniki ni drugačnega dogovora, stroški delijo po pravilih SPZ. Ker je torej tožena stranka obstoj drugačnega dogovora izrecno zanikala, je sodišče prve stopnje obračun pravilno naredilo na podlagi zakonskih kriterijev. Čeprav je tožena stranka sicer res (pavšalno) prerekala navedbe tožeče stranke o površini poslovnih prostorov, namreč ni ugovarjala zatrjevani velikosti svojega solastniškega deleža. Zgolj ta pa je ključna za ugotovitev njene obveznosti po 68. členu SPZ.

8. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka. Ta namreč ni v ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 293/2020
• VSC Sodba PRp 106/2021
• VSC Sklep PRp 103/2021