VSL Sklep I Cp 831/2017

Jedro

Okrožno sodišče se po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Nasprotno pa takšna omejitev ne velja za okrajno sodišče, kadar med postopkom ugotovi, da za obravnavanje ni več pristojno. Glede na 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločanje okrajnega sodišča v zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti niti določila tretjega odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti. Ta se uporablja predvsem za krajevno pristojnost, za stvarno pa v delu, kadar tožeča stranka tožbeni zahtevek zmanjša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo tožniki in predlagajo njegovo razveljavitev. Menijo, da je sklep napačen, odstop zadeve po petih letih sojenja pa bi lahko vodil v ponovitev dokaznega postopka in predstavlja zavlačevanje. Če se je sodišču postavila dilema stvarne pristojnosti, bi se moralo o tem izjasniti v januarju 2013, ko je znesek za obdobje pred vložitvijo tožbe, skupaj z zneskom uporabnine po vložitvi tožbe, že presegel znesek 20.000,00 EUR. V naslednjih štirih letih se je postopek na prvi stopnji vendarle bližal koncu. Opozarjajo na določila 17., 40. in 3. točke 30. člena ZPP ter na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS I R 37/2010, R 422/2013 in Višjega sodišča v Kopru I Cp 1521/2005.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi tožniki od toženca zahtevajo plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo njihovih nepremičnin. Ob vložitvi tožbe je vrednost po posameznih mesecih zapadlih uporabnin znašala 18.000,00 EUR, tožniki pa so zahtevali tudi nadomestilo za njihovo prikrajšanje glede bodoče nezmožnosti uporabe. Po pozivu sodišča so z vlogo z dne 24. 1. 2017 tožbeni zahtevek opredelili tako, da sedaj zahtevajo plačilo uporabnine še za obdobje od junija 2012 do januarja 2017 v skupni višini 18.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da vrednost spornega predmeta znaša 34.800,00 EUR, saj ta znesek predstavlja vrednost glavnega zahtevka, in sicer skupno vrednost nadomestila za 116 mesecev neupravičene uporabe njihovih nepremičnin.

5. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnikov na določilo 40. člena ZPP, saj se zahtevek ne nanaša na ponavljajoče bodoče terjatve, temveč na že nastalo obveznost iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uporabe. Ne gre tudi za spor iz najemnega ali zakupnega razmerja, da bi bilo za odločanje pristojno okrajno sodišče ne glede na vrednost spornega predmeta skladno z drugim odstavkom 30. člena ZPP.

6. Po določilu prvega odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ob tem zakon ureja, da se lahko okrožno sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Nasprotno pa takšna omejitev ne velja za okrajno sodišče, kadar med postopkom ugotovi, da za obravnavanje ni več pristojno. Glede na 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločanje okrajnega sodišča v zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti niti določila tretjega odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti. Ta se uporablja predvsem za krajevno pristojnost, za stvarno pa v delu, kadar tožeča stranka tožbeni zahtevek zmanjša.

7. Tudi sodne odločbe, na katere se sklicujejo tožniki, z obravnavano zadevo niso primerljive. V zadevi Vrhovnega sodišča I R 37/2010 se je sodišče izrekalo, katere zakonske določbe o pristojnosti glede na novelo zakona je v postopku treba uporabiti, v zadevi VSK I Cp 1521/2005 pa je sodišče obravnavalo primer umika in posledično znižanja zahtevka. Zadeve R 422/2013 v bazi sodnih odločb ni, tožniki je k pritožbi ne prilagajo, zato pritožbeno sodišče trditev v zvezi z njo ni moglo preizkusiti.

8. Po določilu drugega odstavka 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo to sodišče. To pa pomeni, da tudi trditve tožnikov, da jim bo nastala škoda v obliki štirih let ter stroškov dosedanjega postopka in razveljavitve procesnih dejanj, ne držijo.

9. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1333/2021
• VSL sklep I Cp 3319/2015
• VSL Sklep Rg 165/2020