VSL Sodba I Cpg 393/2016

Jedro

Ker iz Pogodbe same izhaja, da je njena priloga seznam osnovnih sredstev, materiala, trgovskega blaga, polizdelkov in nekurantnega blaga, obe stranki pa sta Pogodbo s tako vsebino podpisali, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da predmet obveznosti med strankama ni bil določen. Predmet obveznosti mora biti določen, vendar pa zadošča tudi, če je določljiv. Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi jo je mogoče določiti.

Tožena stranka bi morala v primeru, da bi zahtevala znižanje kupnine, določno navesti katerih predmetov ni dobila ter kateri predmeti so imeli napake, določno navesti delež zmanjšane vrednosti predmeta izpolnitve in zahtevek za znižanje kupnine ustrezno ovrednotiti po posameznih postavkah. Ker tožena stranka teh trditev ni konkretizirala, prav tako pa tudi ni podala določenega zahtevka, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka je toženo stranko na nekonkretiziranost njenih navedb opozorila že tekom postopka na prvi stopnji, zato dodatno opozorilo sodišča v tej smeri ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v 2. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49983/2015 z dne 28. 5. 2015 vzdrži v veljavi v prvem odstavku izreka še za 22.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila;

- v 3. točki izreka pa tako, da se toženi stranki naloži, da mora tožeči stranki povrniti 1.796,53 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.531,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 49983/2015 z dne 28. 5. 2015 v prvem odstavku izreka za 2.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje in tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 13. 5. 2015 dalje (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek 22.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 717,24 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka ter izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutno bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da je uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločanje o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Senat pritožbenega sodišča je sklenil, da se v zadevi razpiše pritožbena obravnava. Hkrati je odločil, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dne 29. 10. 2014 sklenili Pogodbo o prodaji in nakupu osnovnih sredstev, materiala, trgovskega blaga, polizdelkov, nekurantnega blaga (v nadaljevanju: Pogodba; na A3), in sicer tožeča stranka kot prodajalec, tožena stranka pa kot kupec navedenih sredstev in blaga za kupnino 70.000,00 EUR + DDV, skupno 85.400,00 EUR. Stranki sta k pogodbi sklenili še Dodatek z dne 14. 11. 2014 za prodajo know-howa (v nadaljevanju: Dodatek; na A2), za katerega je kupnina znašala 2.250,00 EUR z DDV, skupaj 2.745,00 EUR . Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva v tem sporu iz naslova Pogodbe le še plačilo razlike po računu št. 407/2014 z dne 3. 11. 2014 v znesku 22.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da naj bi po Pogodbi stranki predmet pogodbe - blago opredelili s prilogo, ki pa je Pogodba očitno ni vsebovala. Na neobstoj seznama blaga je namreč tožena stranka opozarjala v dopisih z dne 30. 12. 2014 in 20. 1. 2015, sicer sta pa stranki tudi v tem postopku predložili Pogodbo brez priloge. Stranki naj bi se o predmetu prodaje dogovorili v prilogi Pogodbe, sklenjeni v pisni obliki, zato bi morala biti priloga pripeta k pogodbi in parafirana. Tožena stranka tako ob sklenitvi pogodbe ni mogla preveriti, ali je prejela vse blago, ki je bilo predmet pogodbe in je utemeljeno od tožeče stranke zahtevala seznam oziroma primopredajo blaga. Glede na to je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila pogodbo in toženi stranki izročila vse blago, ki je bilo predmet pogodbe ter ne more zahtevati, da tožena stranka plača celotno kupnino oziroma preostanek kupnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi z Dodatkom ugotovilo, da stranki nista podpisali osnutka pogodbe, ki je vključeval tudi know-how (priloga B1 spisa), pač pa sta podpisali Pogodbo, ki know-howa ni vključevala, zaradi česar je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo know-howa ugodilo.

8. Razlogi sodišča prve stopnje temeljijo na načelnem stališču, da mora biti s pogodbo predmet obveznosti natančno določen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru predmet obveznosti tožeče stranke s Pogodbo ni bil natančno opredeljen, saj Pogodba, iz razlogov na strani tožeče stranke, ni vsebovala dogovorjene priloge. Zato je menilo, da bi bila tožeča stranka dolžna dokazati, da je izpolnila pogodbeno obveznost ter da tega dokaznega bremena ni zmogla.

9. Po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je tožeča stranka tekom postopka predložila Pogodbo s prilogo, je namreč treba razumeti v luči drugih ugotovitev sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da bi morala biti priloga pripeta in parafirana, predložena listina, to je "Namenski pregled amortizacije za obdobje 1.20014 do 10.2014", ki se nahaja v spisu kot priloga A4, pa ni bila parafirana. Zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila storjena zaradi zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile, da je bila priloga toženi stranki ob podpisu Pogodbe izročena. Po presoji pritožbenega sodišča, tožeči stranki ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, temveč bi šlo lahko zgolj za pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pa se je izkazalo, da ta ugotovitev ni bistvena za odločitev v tem sporu, tudi ta očitek ni utemeljen. Nenazadnje vsebuje, po presoji pritožbenega sodišča, sodba sodišča prve stopnje dovolj razlogov, da jo je mogoče preizkusiti, tako da tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predmet Pogodbe ob podpisu le-te ni bil natančno določen, saj Pogodbi ni bila priložena priloga s popisom vsega blaga, ki je bilo predmet Pogodbe. Sklenilo je tudi, da predstavlja tak seznam blaga listina z naslovom "Namenski pregled amortizacije za obdobje 1. 2014 do 10. 2014", ki je bila predložena šele tekom tega pravdnega postopka in tudi ni bila parafirana s strani obeh strank.

11. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je zato, ker priloga pogodbe z navedbo osnovnih sredstev, materiala, trgovskega blaga, polizdelkov in nekurantnega blaga ni bila pripeta k Pogodbi in parafirana ter zato, ker je tožena stranka v dopisih z dne 30. 12. 2014 in 20. 1. 2015 opozarjala na neobstoj seznama blaga, sklenilo, da Pogodba priloge ni imela. Okoliščini, da priloga ni bila parafirana in pripeta, zakon (niti ZPP niti OZ) ne daje posebnega pomena. Sicer pa v konkretnem primeru tudi izvod Pogodbe, ki je v spisu (A3), na prvi strani ni parafiran, zato tudi iz tega razloga parafiranju ni mogoče pripisati posebnega pomena. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje preveliko težo pripisuje tudi dopisom tožene stranke z dne 30. 12. 2014 in 20. 1. 2015. Tožena stranka se v dopisu z dne 30. 12. 2014 sklicuje na "prilogo, ki je ponudba predhodnega potencialnega kupca" ter navaja, da ta ni parafirana, pri čemer sama navaja (prva pripravljalne vloga točka 4. tretji odstavek), da je to prilogo prejela šele po podpisu pogodbe. V dopisu z dne 20. 1. 2015 pa se tožena stranka sklicuje na specifikacijo stanja skladišča in ne na manjkajočo prilogo. Ker iz Pogodbe same izhaja, da je njena priloga seznam osnovnih sredstev, materiala, trgovskega blaga, polizdelkov in nekurantnega blaga, obe stranki pa sta Pogodbo s tako vsebino podpisali, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da predmet obveznosti med strankama ni bil določen.

12. Predmet obveznosti mora biti določen, vendar pa zadošča tudi, če je določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ). Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi jo je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena Obligacijskega zakonika).

13. Tožeča stranka v pritožbi, po presoji pritožbenega sodišča, kot bistveno opozarja na to, da je bil predmet pogodbe ob podpisu Pogodbe v vsakem primeru določljiv. Tožeča stranka je namreč v zvezi s predmetom pogodbe zatrjevala, da je "toženec od tožnika, ki je v postopku redne likvidacije in je zaključil poslovanje, kupil vsa sredstva, material, trgovsko blago, polizdelke, nekurantno blago, know-how, prevzel vso tehnično dokumentacijo tožnika, hkrati pa se je zavezal iz nepremičnine toženca odstraniti vse preostale premičnine in nadstrešnico tako, da v nepremičnini ostanejo gole stene" (navedbe tožeče stranke na list. št. 33). Glede na to da je tožena stranka od tožeče na podlagi Pogodbe kupila ves material in blago, ki je le-tej ostal po zaključku poslovanja, da se je le-to nahajalo v objektu tožeče stranke in da so bile toženi stranki ob prevzemu blaga na razpolago knjigovodske evidence blaga in materiala tožeče stranke (vse to so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje neprerekane trditve tožeče stranke), je bil, po presoji pritožbenega sodišča, predmet obveznosti po Pogodbi nedvomno vsaj določljiv. Tak zaključek podpirata tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka 14 dni po Podpisu pogodbe (dne 9. 10. 2014) sklenila še Dodatek k Pogodbi (z dne 14. 11. 2014) za nakup know-howa, da je blago in material sama prevzela iz objekta tožeče stranke in nenazadnje tudi zato, ker je pretežno izpolnila svojo obveznost plačila po Pogodbi, česar iz življenjskega vidika logično ne bi storila, če bi menila, da niti ni jasno, kaj naj bi bilo predmet prodajne pogodbe, torej obveznosti tožeče stranke po sami Pogodbi.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da je bil predmet obveznosti določljiv že glede na samo vsebino Pogodbe. Tako se izkaže tudi kot nebistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da priloga Pogodbi ob sklenitvi ni bila priložena, kasneje predložena priloga z naslovom "Namenski pregled amotrizacije za obdobje 1. 2014 do 10. 2014" pa s strani pogodbenikov ni bila parafirana.

15. Tožena stranka je postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da ni prejela vsega blaga, ki je bilo predmet pogodbe ter da je imelo nekatero blago skrite stvarne napake. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka, ki ji tožeča stranka ni izročila priloge s seznamom prodanega blaga po Pogodbi, ni mogla preveriti, ali je vse dogovorjeno tudi dobila in štelo, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je toženi stranki izročila vse blago po Pogodbi.

16. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedenemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. V konkretnem primeru tožena stranka zatrjuje, da je prišlo do delne neizpolnitve oziroma do nepravilne izpolnitve predmeta obveznosti s strani tožeče stranke. V takem primeru, ko kupec zatrjuje, da mu je prodajalec dobavil blago slabše kakovosti in tudi ne vsega blaga, kot je bilo dogovorjeno, ima torej kupec tri možnosti:

- dobavo lahko zavrne in vztraja pri izpolnitvi tistega, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo;

- dobavo lahko zavrne in jo šteje za neizpolnitev ter pod pogoji zakona doseže prenehanje pogodbe;

- dobavo lahko sprejme in uveljavlja eno od posledic, določenih za stvarne napake (npr. znižanje kupnine);

- v vsakem od teh položajev pa lahko hkrati uveljavlja tudi odškodninski zahtevek.¹

V konkretni zadevi se tožena stranka kot kupec ni odločila za prvi dve možnosti, saj med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka prevzela vse blago oziroma sredstva, ki so se nahajala v objektu tožnika. Dobavo je torej sprejela, saj je, kot med strankama ni bilo sporno, iz objekta tožeče stranke sama prevzela ves material oziroma sredstva tožeče stranke. Tožena stranka, ki je trdila, da ji ni bil izročen popis blaga, da bi lahko preverila, če je vse dogovorjeno tudi dobila, bi namreč dobavo lahko zavrnila, česar pa ni storila. Glede na to je toženi stranki ostala zgolj možnost uveljavljanja ene od posledic, določenih za stvarne napake izpolnitve.

17. Jamčevalni zahtevki so določeni v 468. členu Obligacijskega zakonika, vendar pa jih tožena stranka v tem postopku ni uveljavljala, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi morala v primeru, da bi zahtevala znižanje kupnine, določno navesti katerih predmetov ni dobila ter kateri predmeti so imeli napake, določno navesti delež zmanjšane vrednosti predmeta izpolnitve in zahtevek za znižanje kupnine ustrezno ovrednotiti po posameznih postavkah. Le tako bi lahko sodišče ustrezno znižalo ceno ob upoštevanju sorazmerja vrednosti stvari brez napake in z napako. Ker tožena stranka teh trditev ni konkretizirala, prav tako pa tudi ni podala določenega zahtevka, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka je toženo stranko na nekonkretiziranost njenih navedb opozorila že tekom postopka na prvi stopnji, zato dodatno opozorilo sodišča v tej smeri ni bilo potrebno.

18. Tudi če tožena stranka trdi, da ob podpisu Pogodbe od tožeče stranke ni prejela seznama blaga, ki je bilo predmet pogodbe, pa je prilogo "Namenski pregled amortizacije za obdobje 1.2014 do 10. 2014" nedvomno prejela tekom tega postopka. Tožena stranka tekom tega postopka tudi ni trdila, da bi bilo dogovorjeno, da bo prejela kaj drugega kot izhaja iz te listine. Sicer pa ji je bil že ob prevzemu, po neprerekanih trditvah tožeče stranke, na voljo dostop do knjigovodskih evidenc tožeče stranke, tako da je oziroma bi lahko preverila in natančno ugotovila, katerega blaga, materiala oziroma sredstev ni prejela oziroma katero blago naj bi bilo neustrezno ter to opredeljeno navedla tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je bila sama tudi najbolj seznanjena s tem, katero blago je dejansko prevzela in bi lahko sama naredila tudi seznam prevzetih stvari, če tožeča stranka ni želela sodelovati pri sestavi primopredajnega zapisnika.

19. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno zadošča za ugotovitev, da bi tožena stranka morala podati substancirane trditve glede deleža zmanjšane vrednosti blaga in uveljavljati (po postavkah) določen zahtevek za znižanje kupnine. Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni uveljavljala nobenih zahtevkov ter da ni pojasnila, katerih predmetov ni dobila oziroma kaj naj bi bilo iztrošeno in da tega ni ovrednotila, je torej utemeljen.

20. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila pogodbo in izročila vse blago, ki je bilo predmet pogodbe, je zato zmoten, saj je bilo trditveno breme glede tega ugovora na strani tožene stranke, ki pa mu ni zadostila. Tožena stranka je izpolnitev tožeče stranke sprejela, zato tožeča stranka od nje upravičeno zahteva, da izpolni svojo obveznost plačila. Tožena stranka pa dnevu nastanka zamude s plačilom nikoli ni ugovarjala. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 22.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zaradi česar odloča tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi v celoti uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške ter sama nositi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ter tako tožeči stranki priznalo stroške sestave dopolnitve tožbe 700 točk (1. točka tar. št. 19 OT), sestava druge pripravljalne vloge 525 točk (2. točka tar. št. 19 OT), nagrada za narok 700 točk (1. točka tar. št. 20 OT), torej skupaj 1.925 točk, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po OT 883,58 EUR, nadalje 2 % administrativnih stroškov ter 22 % DDV ter sodno takso za pravdni postopek v znesku 697,00 EUR, skupaj torej znesek 1.796,53 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

22. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranke pritožbene stroške ter sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo odmerjene od vrednosti spornega predmeta v pritožbi (od zneska 22.700,00 EUR), torej za pripravo pritožbe 750 točk (1. točka tar. št. 21 OT), za zastopanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje 750 točk (5. točka Tar. št. 20 OT), nadalje 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 428,38 EUR ter 675,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo, skupaj 1.531,77 EUR pritožbenih stroškov. Navedeni znesek je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Dr. Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 564.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2641/2009
• VSL Sodba II Cpg 792/2018
• VSL Sodba I Cpg 721/2021