<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Cst 288/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.288.2017
Evidenčna številka:VSL00001041
Datum odločbe:30.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Mateja Levstek (poroč.), mag. Damnjan Orož
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:začetek postopka osebnega stečaja - aktivna legitimacija upnika za predlog za začetek stečajnega postopka - trditveno in dokazno breme - domneva o insolventnosti dolžnika

Jedro

Če je dolžnik zaposlen ali ne, nikakor ni dokazal, da bi prejemal take zneske, iz katerih bi lahko poplačal svoj dolg.

Tudi če bi dolžnik vso svojo bruto minimalno plačo porabil za poplačilo upnikove terjatve, bi za to porabil več kot 10 let, to pa seveda ne pomeni, da je v določenem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, pri čemer iz 14. člena ZFPPIPP izhaja, da zakon kot "določeno obdobje" predvideva rok dveh mesecev, nikakor pa ne več let.

Domneva je seveda izpodbojna, pri čemer pa je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da ima dovolj premoženja za poplačilo svojih obveznosti, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Upniku ni mogoče odreči interesa za začetek stečajnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka namreč začne delati tudi stečajni upravitelj, ki podrobno preveri stanje dolžnikovega premoženja in bedi nad njegovim unovčenjem, odpirajo pa se tudi možnosti vložitve izpodbojnih tožb v smislu pododdelka 5.3.4 ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik in upnik sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, za upravitelja imenovalo G. D. in ugotovilo, v kateri pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da trditveno in dokazno breme upnika ni izpolnjeno. Obveznost, na katero se nanaša poroštvo, mora biti opredeljena z razkritjem vseh elementov, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja. Upnik pa ni ustrezno zatrjeval, na podlagi česa naj bi obstajala poroštvena obveznost stečajnega dolžnika, ni pojasnil, kakšna je ta in ni zatrjeval okoliščin, da bi se presojalo, če je poroštveno obveznost pravilno uveljavljal oziroma je ta sploh nastopila. Dolžnik je uspel dokazati, da zatrjevane terjatve do stečajnega dolžnika ne obstajajo, saj je upnik le navedel, kakšne naj bi bile neporavnane zapadle obveznosti po posamezni kreditni pogodbi, ni pa pojasnil, ali so to obveznosti družbe M. d.o.o. in na podlagi česa šteje, da gre tudi za obveznosti stečajnega dolžnika in da je ta enaka kot do družbe M. d.o.o. Dolžnik se je skliceval na 1021. člen OZ, določba 1022. člena OZ pa ne določa pravice upnika, da v primeru stečaja glavnega dolžnika zahteva od poroka izpolnitev pred iztekom roka, določenega za izpolnitev njegove obveznosti. Sodišče zato tudi predlaganih dokazov ne bi smelo izvesti. S tem, ko se je sodišče oprlo na upnikove dokaze, dolžnikove dokazne predloge pa je zavrnilo, je poseglo v dolžnikovo pravico do obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Terjatev upnika tako ni izkazana. Glede obstoja insolventnosti pa upnik niti ne zatrjuje, katero od okoliščin iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP zatrjuje, niti ne prilaga dokazil, prav tako pa ne zatrjuje, kolikšna je vrednost dolžnikovega premoženja ter v zvezi s tem ne predlaga nobenih dokazil. Upnikove navedbe so tudi nasprotujoče, saj zatrjuje, da dolžnik ima določeno premoženje, zoper katerega posega v izvršilnem postopku, po drugi strani pa trdi, da dolžnik nima zadostnega premoženja za poplačilo dolga, torej očitno meni, da ima dolžnik premoženje, iz katerega bi se lahko vsaj delno poplačal, pri čemer neodločitev o predlogu za izvršbo ne more iti na škodo dolžnika. S tem, ko se je stečajni dolžnik zaposlil, pa je nedvomno odpravil insolventnost. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi dolžnik moral navajati in dokazovati, da ima premoženje, to bi moral storiti upnik. Upnik tudi nima pravnega interesa za uvedbo postopka osebnega stečaja, če dolžnik nima premoženja.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, da je v celoti izpolnil svoje trditveno in dokazno breme. Terjatve izvirajo iz treh kreditnih pogodb, h katerim je stečajni dolžnik pristopil kot porok in solidarni plačnik, v zvezi s temi terjatvami pa je sodišče tudi že izdalo sklep o izvršbi, torej terjatev nedvomno obstaja. Navedbe o neizkazanosti poroštvenih obveznosti so le pavšalne. Podlaga pravnomočnemu sklepu o izvršbi so izvršljivi notarski zapisi, stečajni dolžnik pa kot porok odgovarja za vse obveznosti iz kreditnih pogodb. Zakon pa ne predvideva posebnih okoliščin v zvezi s poroštvom, o dolgu pa je upnik obvestil tako glavnega dolžnika kot tudi stečajnega dolžnika, ki je edini družbenik in direktor glavnega dolžnika, in ju opozoril na možnost odpovedi kreditnih pogodb. Upnik je zaradi neplačila kreditne pogodbe odpovedal, odpovedni rok se je iztekel 4.5.2012, s čimer je zapadla celotna terjatev po kreditnih pogodbah, ki je dolžnika nista poravnala, zato je vložil predlog za izvršbo. Upnik pa ni zahteval od poroka izpolnitve pred iztekom roka zaradi stečaja nad glavnim dolžnikom, zato so dolžnikove navedbe nerazumljive. Vse obveznosti so namreč zapadle v plačilo že pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom. Dolžnik pa niti ni prerekal verodostojnosti dokumentacije upnika. Upnik je tudi pojasnil, zakaj naj bi bil dolžnik insolventen, in podal vse potrebne navedbe, dejstev, da dolžnik premoženja nima, pa upnik niti ne more dokazovati, temveč bi moral dolžnik dokazovati nasprotno. Zgolj zaposlitev dolžnika pa še ne odpravi insolventnosti, še posebej, če dolžnik prejema le minimalno plačo. Z navedbami, da naj upnik ne bi imel pravnega interesa za začetek stečajnega postopka, pa dolžnik sam potrjuje, da premoženja nima.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je v bistvu na vse dolžnikove pritožbene navedbe odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno in popolno upoštevalo vse navedbe strank predhodnega stečajnega postopka. Pri tem je dolžnik kot edina dokazna predloga podal upnikov predlog za začetek stečajnega postopka (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot vlogo stranke in listinskega dokaza niti ne more predstavljati) in zaslišanje dolžnika, za katerega se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da njegova izvedba ni bila potrebna, ni bila pa niti dopustna, saj dolžnik ni navedel ničesar takega, da bi se sploh lahko dokazovalo, temveč so njegove trditve ostale na ravni pavšalnosti, medtem ko je upnik za svoje trditve predložil vse potrebne listinske dokaze, ki v celoti potrjujejo njegove navedbe. Zato kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana.

6. Upnik je podal vse potrebne trditve glede obstoja terjatev do dolžnika, jasno je navedel, da se je za vse obveznosti glavnega dolžnika (M. d.o.o.) stečajni dolžnik zavezal kot porok in solidarni dolžnik. To, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz predloženih pogodb z dodatki, dolžnik pa niti ni opredeljeno nasprotoval svoji zavezi, ki je zaradi solidarnega poroštva enaka kot zaveza glavnega dolžnika. Pravilno je tudi stališče, da so dolžnikove navedbe nerazumljive v delu, v katerem navaja, da upnik ne more zahtevati od poroka izpolnitve pred iztekom roka, določenega za izpolnitev njegove obveznosti, če je dolžnik izgubil pravico do tega roka. Že iz upnikovih substanciranih navedb, ki so potrjene tudi z dokazi, ki jih je predložil, je razvidno, da je že pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom upnik zaradi neplačila kredita pogodbo odpovedal. Ko navaja, da je vložil predlog za izvršbo tako zoper glavnega dolžnika kot zoper stečajnega dolžnika kot poroka, je že iz tega jasno, da je to storil pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, saj sicer sodišče ne bi izdalo sklepa o izvršbi (1. odstavek 131. člena ZFPPIPP). Dolžnik niti ne trdi, da bi glavni dolžnik redno plačeval svoje obveznosti pred odpovedjo pogodb, prav tako pa ničesar ne navede v zvezi z odpovedjo pogodb, zahtevo za poplačilo celotnih obveznosti in pravilnostjo obveščenosti stečajnega dolžnika o vsem navedenem. Ob tem tudi ne nasprotuje trditvam upnika, da je bil stečajni dolžnik edini družbenik in direktor glavnega dolžnika, torej je prav dobro vedel, da obveznosti niso izpolnjene. Ne nasprotuje niti trditvam, da je upnik predlagal izvršbo tako zoper glavnega dolžnika kot zoper stečajnega dolžnika kot poroka. Vse te navedbe so neprerekane in jih je torej šteti za resnične (214. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Dolžnik pa niti ne trdi, da bi bile obveznosti že plačane. Zato višje sodišče ne dvomi v pravilnost razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Upnik je v celoti zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, dolžnik tega v ničemer ni izpodbil, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo upniku in nikakor ni iz dokazov povzemalo trditve namesto upnika. Ker so obveznosti zapadle že v letu 2012, je tudi jasno, da dolžnik z izpolnitvijo zamuja že več kot dva meseca, tako da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik izkazal svojo aktivno legitimacijo (3. točka 231. člena in 232. člen ZFPPIPP).

7. Glede insolventnosti je upnik jasno navedel, katere domneve uveljavlja, zanje pa je tudi podal vse potrebne razloge, ki jih dolžnik v ničemer ni ovrgel. Upnik je verjetno izkazal, da dolžnikove terjatve znašajo več kot 460.000,00 EUR. Že v letu 2012 so njegove obveznosti znašale 330.721,22 EUR, nič od tega pa dolžnik ni poravnal, iz česar že samo po sebi izhaja, da dolžnik ni bil sposoben v daljšem obdobju poravnati vseh svojih obveznosti. in je torej trajneje nelikviden in tudi dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Upnik je obstoj insolventnosti uveljavljal na sicer izpodbojnih domnevah iz 2. točke 2. odstavka in 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP.

8. Glede domnev po 2. točki 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP je upnik povsem zadostno navedel, da je dolžnik nezaposlen in njegove obveznosti znašajo več kot 1.000,00 EUR; tudi če drži, da je zaposlen, pa po svojih trditvah prejema le minimalno plačo, ki (bruto) znaša nekaj več kot 800,00 EUR, tako da obveznosti presegajo trikratnik njegove plače. Temu je povsem pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Če je dolžnik zaposlen ali ne, nikakor ni dokazal, da bi prejemal take zneske, iz katerih bi lahko poplačal svoj dolg. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zapisalo, da je nelogičen dolžnikov zaključek, da naj bi z zaposlitvijo in prejemanjem minimalne plače dolžnik odpravil insolventnost. Kratkoročno plačilno sposoben bi namreč dolžnik postal, če bi bil zaradi zaposlitve v določenem (krajšem) časovnem obdobju lahko poravnal vse svoje obveznosti (primerjaj 1. odstavek 11. člena ZFPPIPP). Domneve iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP se namreč nanašajo le na trajnejšo nelikvidnost. Višje sodišče si ne more predstavljati, kako bi lahko v krajšem obdobju dolžnik iz minimalne plače poravnal vse svoje obveznosti, ki jih je do njega izkazal upnik. Trditve, da naj bi dolžnik z zaposlitvijo za minimalno plačo odpravil insolventnost, tako niso le nelogične, temveč jih višje sodišče označuje kot golo sprenevedanje. Tudi če bi dolžnik vso svojo bruto minimalno plačo porabil za poplačilo upnikove terjatve, bi za to porabil več kot 10 let, to pa seveda ne pomeni, da je v določenem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, pri čemer iz 14. člena ZFPPIPP izhaja, da zakon kot "določeno obdobje" predvideva rok dveh mesecev, nikakor pa ne več let.

9. Upnik svoje trditve, da je dolžnik tudi dolgoročno nesposoben, utemeljuje z dejstvom, da dolžnikov premoženje ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti do upnika, kar izhaja tudi iz neuspešnosti izvršbe zoper dolžnika, s katero upnik ni prišel do poplačila niti dela svojih terjatev. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno sledilo upnikovim trditvam in dokazom, ki jih je predložil. Upnik negativnih dejstev ne more dokazovati, neuspešnost izvršbe pa potrjuje dejstvo, da dolžnik nima premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal (razen sedaj dela minimalne plače, ki jo po svojih trditvah prejema in ki seveda ne zadošča za poplačilo terjatev). Domneva je seveda izpodbojna, pri čemer pa je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da ima dovolj premoženja za poplačilo svojih obveznosti, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (primerjaj uvodni del 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP - če se ne dokaže drugače - torej je dolžnik tisti, ki lahko dokaže drugače, kar pa tudi pomeni, da mora najprej to trditi in nato še dokazati). Dolžnik pa nobenega premoženja ni niti omenil, zato ne more izpodbiti pravilnega zaključka o neobstoju premoženj in s tem o tem, da je podana tudi njegova dolgoročna plačilna nesposobnost.

10. Za obstoj insolventnosti zadostuje že eden od položajev - torej ali trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost (primerjaj 1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi sta podana oba položaja, tako da se višje sodišče strinja tudi z zaključkom, da je upnik dokazal obstoj insolventnosti (232. člen ZFPPIPP).

11. Res 1. odstavek 382. člena ZFPPIPP določa namen postopka osebnega stečaja, ki je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Vendar pa upniku ni mogoče odreči interesa za začetek stečajnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka namreč začne delati tudi stečajni upravitelj, ki podrobno preveri stanje dolžnikovega premoženja in bedi nad njegovim unovčenjem, odpirajo pa se tudi možnosti vložitve izpodbojnih tožb v smislu pododdelka 5.3.4 ZFPPIPP.

12. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), upnik pa mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 129. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 11, 11/1, 14, 14/1, 14/2, 14/2-2, 14/2-3, 14/3, 131, 131/1, 231, 231-3, 232, 382, 382/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NDEx