VSL Sodba I Cpg 1358/2016

Jedro

Pri zakupni pogodbi zakupnik nima možnosti izbire, ali bo zahteval odpravo napake (popravo v zakup dane stvari), ali pa izročitev druge stvari brez napake (zamenjavo stvari). Zahteva lahko le popravo v zakup danega, torej s pogodbo individualno določenega letala, to pa je po pogodbi letalo tipa EMB-120-ER in z reg. št. 000, kar je med pravdnima strankama nesporno. Tožeča stranka pa je z dopisom z dne 17. 2. 2006 zahtevala dostavo letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji, torej zamenjavo predmeta najema in ne popravo le-tega. Takega jamčevalnega zahtevka pa po materialnem pravu tožeča stranka nima.

Izhajajoč iz obrazloženega in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pogodbenih obveznostih pravdnih strank iz sklenjene Pogodbe, je logično, da toženčeva dobava letala in tožnikov pregled letala predstavljata že izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank, zato učinkov Pogodbe ni mogoče vezati (odložno pogoj) na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pogoj za veljavnost oziroma učinkovitost pogodbe, kot sta ga določili pravdni stranki v prvem odstavku 18. člena Pogodbe (dobava letala in njegov pregled), je zato že pojmovno izključen in gre zato, kolikor se veže na izpolnitev pogodbenih obveznosti pogodbenih strank, za nično pogodbeno določilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, vsaka stranka pa nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala vračilo dne 16. 12. 2005 plačanega prvega obroka varščine v znesku 34.854.450,00 SIT (sedaj 145.445,04 EUR), ki ga je plačala na podlagi ponudbe za zakup letala za tovorni promet s posadko in letala za potniški promet brez posadke z dne 13. 12. 2005. Naknadno dne 3. 2. 2006 pa sta pravdni stranki sklenili pogodbo o najemu po urni postavki (v nadaljevanju: Pogodba) za zakup tovornega letala s posadko za letalo, ki ga je dne 2. 2. 2006 tožeči stranki kot zakupojemalki dostavila tožena stranka kot zakupodajalka. Tožeča stranka se je tekom predmetnega pravdnega postopka sklicevala na (vsaj dve) pomanjkljivosti dobavljenega letala po pogodbi - na funkcionalno pomanjkljivost zaradi neustrezne predelne stene in odsotnost pomembnega potrdila Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) o ustreznosti predelave in skladnosti z varnostnimi standardi agencije. Ker tožena stranka navedenih pomanjkljivosti dobavljenega letala v danem ji roku ni odpravila, je prišlo do razveze navedene pogodbe po krivdi tožene stranke, zato je tožeča stranka vtoževala vračilo plačanega dela varščine, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala odškodnino zaradi po krivdi tožeče stranke razvezane pogodbe v znesku 508.459,66 EUR.

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 145.445,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki in po nasprotni tožbi toženi stranki je naložilo, da je toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki dolžna plačati 123.940,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje do plačila v petnajstih dneh (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova plačila analiz, izgubljenega dobička in dela stroškov v skupni višini 369.016,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila je zavrnilo (III. točka izreka), kot tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za zakonske zamudne obresti od zneska 123.940,27 EUR od 13. 4. 20106 do 14. 9. 2006 (IV. točka izreka). Toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke in po nasprotni tožbi tožene stranke v znesku 4.296,02 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

3. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka), uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku in zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi), ki nanjo ni odgovorila.

5. O pritožbah obeh pravdnih strank zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in s sodbo I Cpg 1322/2013 z dne 13. 11. 2014 obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka zatrjevanih napak predmeta najema toženi stranki ni pravilno pisno notificirala, zaradi česar pogodba ni bila razvezana po krivdi tožene stranke, pač pa zaradi tožničinih kršitev pogodbene obveznosti, ker po pozivu tožene stranke (kot zakupodajalca) ni plačala preostale v pogodbi dogovorjene varščine.

6. Po vloženi reviziji tožeče stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v delu, v katerem je bilo v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3102/2010 z dne 6. 5. 2013 odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo 145.445,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2005 dalje in o ugoditvi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, po kateri ji je bilo naloženo plačilo zneska 123.940,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje do plačila, je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 131/2015 z dne 22. 11. 2016 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu zavzelo jasno materialnopravno stališče:

- da je obvestilo o napaki predmeta najema lahko dano pisno ali ustno, lahko kot kombinacija obeh ali kot kombinacija obvestil, ki niso povsem istočasna, vendar mora iz vsebine obvestila najemodajalec razbrati, kaj najemnik šteje za stvarno napako oziroma kaj šteje za pravilno izpolnitev ter kakšen je rok za odpravo napake in

- da je tudi pri najemni pogodbi notifikacija napake pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, le da ni vezana na prekluzivne roke.

7. Sodišču druge stopnje je naložilo, naj se opredeli do pritožbenih trditev tožeče stranke o seznanjenosti tožene stranke z neustrezno predelno steno, kot stvarno napako predmeta najema še pred prejemom dopisa z dne 17. 2. 2006 in opravi presojo o pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neseznanjenosti tožene stranke o tej napaki.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zaradi večje preglednosti zadeve pojem tožeče stranke uporabljalo za družbo A., d. o. o., pojem tožene stranke pa za družbo B., d. o. o.

10. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bila veljavnost Pogodbe (A17, B194) pogojena z dobavo letala, pridobitvijo vladnih soglasij in pregledom tožeče stranke. Pogodba naj bi torej učinkovala šele v primeru izpolnitve navedenih odložnih pogojev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka 2. 2. 2006 v smislu izpolnitve Pogodbe z dne 3. 2. 2006 dala na razpolago tožeči stranki letalo tipa EMB-120R, da je bil pregled letala s strani tožeče stranke opravljen v času od 2. 2. 2006 do 10. 2. 2006 in da tožeča stranka varščine, dogovorjene v 10. členu Pogodbe, toženi stranki ni plačala. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bila obveznost po 10. členu Pogodbe tožeča stranka dolžna toženi stranki izpolniti naslednji dan po podpisu pogodbe, torej 4. 2. 2006.

11. Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, če je njen nastanek odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Negotovo pa je dejstvo, ki ni odvisno od volje in ravnanja pogodbenih strank. Če to dejstvo nastopi, začne pogodba učinkovati od sklenitve pogodbe dalje (drugi odstavek 59. člena OZ). Učinek pogodbe pa je ta, da nastanejo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Izhajajoč iz obrazloženega in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pogodbenih obveznostih pravdnih strank iz sklenjene Pogodbe, je logično, da toženčeva dobava letala in tožnikov pregled letala predstavljata že izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank, zato učinkov Pogodbe ni mogoče vezati na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pogoj za veljavnost oziroma učinkovitost pogodbe, kot sta ga določili pravdni stranki v prvem odstavku 18. člena Pogodbe (dobava letala in njegov pregled), je zato že pojmovno izključen in gre zato, kolikor se veže na izpolnitev pogodbenih obveznosti pogodbenih strank, za nično pogodbeno določilo. V teku pravdnega postopka izpostavljen neuspešno opravljen pregled letala torej ne more imeti za posledico neveljavnosti Pogodbe, ker naj bi odložni pogoj ne bil izpolnjen. Prvostopenjsko sodišče se je zato pravilno osredotočilo na vprašanje, ali je tožeča stranka toženi stranki napake pravilno notificirala in toženi stranki določila primeren rok za odpravo napake.

12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dne 2. 2. 2006 v smislu izpolnitve Pogodbe (katera je bila podpisana naslednjega dne) tožeči stranki dala na razpolago letalo tipa EMB-120ER, ki je bilo v osnovi potniško in katerega je tožena stranka prilagodila za tovorni promet tako, da je iz njega odstranila sedeže in zavarovala tla, kar pa med strankama obravnavanega spora niti ni sporno. Letalo je tožeči stranki torej izročila. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je predelano letalo toženi stranki predstavila kot takšno napako v najem dane stvari, ki je ni mogoče odpraviti oziroma, da gre za bistveno kršitev Pogodbe, temveč je zatrjevala, da ji je sporočila napake, ki so se pokazale pri pregledu dobavljenega predelanega letala. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve tožeče stranke izhajajoče iz zapisnika z dne 9. 2. 2006 (da je funkcionalnost letala bistveno zmanjšana zaradi neustrezne predelne stene) in glede na njen dopis z dne 17. 2. 2006 ugotavlja, da tožeča stranka navedene napake letala očitno ni štela kot neodpravljive, saj bi v tem primeru lahko takoj po ugotovitvi te napake odstopila od pogodbe (prvi odstavek 597. člena OZ), pa tega ni storila. Nasprotno je z v dopisu z dne 17. 2. 2006 določenim dodatnim rokom za dobavo letala očitno štela, da gre za odpravljivo napako pri izpolnjevanju toženkine pogodbene obveznosti (drugi odstavek 597. člena OZ). Ugovor, da vsled opustitve dobave tovornega letala tožena stranka ni dobavila ustreznega letala, je zato neutemeljen. Iz istega razloga pa tudi navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopku izvedene dokaze oceniti z vidika pravilnosti izpolnitve.

13. Z utemeljenostjo očitkov o napakah na letalu se prvostoenjskemu sodišču v nadaljevanju zato ni bilo potrebno ukvarjati (presojati, ali so napake res obstajale). Zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca letalske stroke je bila tako utemeljena, saj iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, morebitna izvedenčeva ugotovitev, da napake so obstajale, ne bi prevalila razloga za razvezo Pogodbe v sfero tožene stranke. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo na podlagi ugotovitve, da sporno letalo dne 2. 2. 2006 dostavljeno tožeči stranki, zatrjevanih pomanjkljivosti ni imelo. Ravno nasprotno. Zapisalo je, da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče zaključiti, ali je bila izpolnitev tožene stranke ustrezna ali ne, in da sodišče prve stopnje dopušča možnost, da bi se očitki tožeče stranke o napakah na letalu v nadaljnjem postopku lahko izkazali za utemeljene.

14. Iz dopisa z dne 17. 2. 2006 (ki ga je tožena stranka nedvomno prejela), ne izhaja, da je bilo letalo za tožečo stranko neustrezno zaradi neustrezne predelne stene in zaradi odsotnosti potrdila agencije EASA (kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo). Glede pritožbene trditve v zvezi z manjkajočim certifikatom agencije EASA o izpovedbi priče Š., da na zemlji ni organizacije, ki bi za tip letala EMB-120ER odobrila konverzijo v cargo letalo (kar je storila tožena stranka), na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča nima vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da slednje toženi stranki ni bilo predstavljeno v času notificiranja (navedene pomanjkljivosti), čemur pa pritožbeno sodišče v celoti sledi. Presoja dokazov, ki jo na strani devet ponuja pritožnica, zato ne spremeni dejstva, da tožeča stranka toženki odsotnosti certifikata EASA ni predstavila kot takšno pomanjkljivost, zaradi katere je letalo zanjo neustrezno. Še posebej, ker v času ugotovljene pomanjkljivosti toženi stranki ni predstavila niti svojega stališča v zvezi s pridobljenim dovoljenjem Uprave RS za civilno letalstvo.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlagane dokazne predloge (in sicer z zaslišanjem presojevalcev T. P., D. O., A. P., U. B. in L. A., ki bi znali izpovedati o teku presoje (audita), prisotnosti predstavnikov in notifikaciji ugotovitev presoje). Iz trditev tožeče stranke namreč izhaja, da gre za osebe, ki so bile prisotne pri presoji ustreznosti listinske dokumentacije tožene stranke, in ki so ugotovile 159 pomanjkljivosti. V zvezi s temi pa je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotovilo, da je bila tožena stranka z njimi seznanjena in da je poleg tega iz dopisa z dne 6. 2. 2006, ki je bil rezultat navedene presoje, razvidno tudi, da je tožeča stranka toženi stranki v navedenem dopisu določila še roke za njihovo odpravo in sicer v trajanju od 1. do 12. mesecev. To pomeni, da je vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z auditom sodišče prve stopnje ugotovilo. V zvezi z vprašanjem, ali so bile te napake tudi odpravljene, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na izpoved priče B., da do pregleda odprave napak sploh ni prišlo, ker je bila še pred iztekom danih rokov pogodba odpovedana. Zaslišanje pritožbeno izpostavljenih prič, tako ni bilo potrebno. Zakaj ni bila potrebna postavitev izvedenca letalske stroke, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

16. Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 131/2015 o možnosti zakupojemalčeve ustne notifikacije stvarnih napak predmeta najema, pa se izkaže kot utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na navedbe same tožene stranke v točki XXIII njene pripravljalne vloge z dne 26. 12. 2012, da sta bila predstavnika tožene stranke direktor N. P. in B. P. glede funkcionalne pomanjkljivosti, ki je bila ugotovljena ob komercialnem pregledu letala dne 9. 2. 2006 s strani cargo oddelka, o njej ustno seznanjena. Kot izhaja iz navedene vloge tožene stranke (list. št. 203), je bilo predstavnikoma tožene stranke (direktorju N. P. in B. P.) dne 10. 2. 2006 ustno sporočeno, da zaradi zadnje predelne stene, ki se ne da odstraniti, letalo ni primerno za prevoz tovora. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, pa ni treba dokazovati (primerjaj prvi odstavek 214. člena ZPP), vsled navedenega pa se kot nepotrebna izkaže presoja toženkinega prejema dopisa z dne 9. 2. 2006 o ugotovitvah tožeče stranke, da je funkcionalnost letala bistveno zmanjšana zaradi neustrezne predelne stene v smislu njene seznanjenosti z navedeno pomankjkljivostjo letala. Zmotna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka o očitani stvarni napaki ni bila obveščena.

17. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka toženi stranki z dopisom z dne 17. 2. 2006 sporočila, da audit ni bil uspešno opravljen in je bil toženi stranki dan dodaten rok za dostavo letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji z nosilnostjo 3950 kg pod konkurenčnimi pogoji do dne 24. 2. 2006, da bo omogočena izvedba internega audita do 1. 3. 2006, sicer bo tožeča stranka ukrepala v skladu z določili ponudbe (z dne 13. 12. 2005). Navedeni dopis sicer res ne vsebuje opisa napak na izročenem letalu, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča iz opisane ustne notifikacije jasno razvidno, kakšno stvarno napako izročenega letala tožeča stranka uveljavlja z dopisom z dne 17. 2. 2006, ne glede na to, da se z obstojem zatrjevane napake N. P. in B. P. nista strinjala. V kombinaciji ustnega grajanja stvarne napake v zvezi z (ne)funkcionalnostjo izročenega letala zaradi predelne stene in dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 17. 2. 2006, s katerim zahteva odpravo napake z dostavo letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji do 24. 2. 2006, o seznanjenosti z napako in v zvezi z zahtevano odpravo napake na način iz dopisa z dne 17. 2. 2006 pa je mogoče sklepati tudi iz predloga tožene stranke iz dopisa z dne 19. 2. 2006 (na katerega se sklicuje v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 12. 2012 sama tožena stranka), v katerem tožeči stranki predlaga rešitev nastale situacije z dobavo drugega letala do dne 27. 2. 2006, je torej očitno, da je bila navedena funkcionalna napaka toženi stranki ustrezno notificirana.

18. Po drugem odstavku 597. člena OZ lahko zakupnik v primeru, če ima stvar odpravljivo napako, izročitev stvari pa ni bila bistvena sestavina pogodbe, zahteva, da mu zakupodajalec napako v primernem roku odpravi ali zniža zakupnino.

19. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da tožeča stranka stvarne napake v zvezi s pregradno steno toženi stranki ni pravilno notificirala, ker o tej napaki tožena stranka sploh ni bila obveščena, se ni ukvarjalo z vprašanjem primernosti toženi stranki danega roka za dostavo letala. Tožena stranka sicer ni oporekela primernosti jamčevalnega zahtevka po dostavi letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji, izpodbijala pa je primernost danega ji roka za odpravo napake. Menila je, da bi bil primeren rok do dne 27. 2. 2006, sicer pa sta pravdni stranki tudi v samem četrtem odstavku 18. člena Pogodbe v primeru poziva določili 15-dnevni rok za odpravo kršitev. Ker tožeča stranka navedb tožene stranke o neprimernosti danega roka za dostavo letala do 24. 2. 2006 in primernosti le-tega do 27. 2. 2006 ter o pogodbeno dogovorjenem roku za odpravo kršitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti pravdnih strank ni izpodbijala, jih je pritožbeno sodišče skladno z 214. členom ZPP štelo za priznane. Tako se pokaže, da tožeča stranka toženi stranki za pravilno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka ni dala primernega dodatnega roka za izročitev letala brez grajane stvarne napake.

20. Že je bilo obrazloženo, da je imela tožeča stranka glede na zatrjevane napake izročenega letala na razpolago po drugem odstavku 597. člena OZ dva jamčevalna zahtevka: bodisi odpravo napake v primernem roku, bodisi znižanje zakupnine. Drugače kot pri prodajni pogodbi pri zakupni pogodbi z odpravo napake ni izenačena izročitev druge stvari brez napake. Zahteva za odpravo napake se nanaša na odpravo napake na isti stvari, ki jo je zakupodajalec izročil v zakup, medtem ko zahtevek za izročitev druge stvari brez napake pomeni zamenjavo za drugo stvar iste vrste brez napake (primerjaj Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, stran 167 in 168). Drugače povedano: pri zakupni pogodbi zakupnik nima možnosti izbire, ali bo zahteval odpravo napake (popravo v zakup dane stvari), ali pa izročitev druge stvari brez napake (zamenjavo stvari). Zahteva lahko le popravo v zakup danega, torej s pogodbo individualno določenega letala, to pa je po pogodbi letalo tipa EMB-120-ER in z reg. št. 000, kar je med pravdnima strankama nesporno. Tožeča stranka pa je z dopisom z dne 17. 2. 2006 zahtevala dostavo letala EMB-120 v tovorni konfiguraciji, torej zamenjavo predmeta najema in ne popravo le-tega. Takega jamčevalnega zahtevka pa po materialnem pravu (drugi odstavek 597. člena OZ) tožeča stranka nima. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi tožena stranka zadostila pozivu z dne 17. 2. 2006 (tudi) z dostavo novega letala, o čemer naj bi razmišljala tudi tožena stranka. Taka rešitev bi bila izvedljiva in sprejemljiva le, če bi prišlo do soglasja volj obeh pogodbenih strank, tako glede zamenjave letala kot tudi roka dostave le-tega. Toženkina neizpolnitev obveznosti iz poziva z dne 17. 2. 2006, zato ni imela za posledico razveze pogodbe.

21. Pravilno pa pritožnica opozarja, da škodno ravnanje na strani tožeče stranke ne predstavlja pomanjkljiva notifikacija očitanih napak, vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi z obveznostjo tožeče stranke po plačilu varščine ugotovilo, da tožena stranka te skladno z 10. členom Pogodbe, ni plačala, in da je do razveze najemne pogodbe prišlo s potekom dodatnega roka, ki ga je dala tožena stranka tožeči stranki z dopisom z dne 20. 2. 2006 in se je iztekel 5. 3. 2006. Pri tem tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita neopredelitev do njenih navedb, da je varščina bila nakazana toženi stranki že na podlagi podpisane ponudbe, ki je obravnavala najem prvotno dogovorjenih dveh letal in je plačana varščina več kot presegla varščino za eno letalo, ki bi jo tožeča stranka morala plačati po Pogodbi. Na te navedbe tožeče stranke je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2008 (list. št. 37) pojasnila, da je bilo v točki a, 10. člena Pogodbe dogovorjeno, da je tožeča stranka dolžna v roku enega dne po podpisu pogodbe plačati znesek v višini 75 % "fiksnega mesečnega stroška", in sicer del v denarju in del z izstavitvijo bančne garancije in da se navedeni znesek varščine prišteje k znesku, ki je bil plačan kot varščina na podlagi ponudbe (točka d, 10. člena). Navedenih trditev tožeča stranka ni prerekala. Iz navedb tožene stranke torej izhaja, da se v Pogodbi dogovorjena varščina prišteje že k plačani varščini po ponudbi in da torej velja obveznost zagotovitve varščine po Pogodbi poleg že nesporno opravljenega plačila varščine po ponudbi. Prvostopenjsko sodišče je zato plačilo varščine po ponudbi upravičeno štelo kot prvi del plačila varščine (točka 14 obrazložitve sodbe), obveznost iz pogodbe pa kot drugi del varščine, ki pa ga tožeča stranka nesporno ni izpolnila (točka 25 obrazložitve sodbe).

22. Očitek, ki ga pritožbeno izpostavlja tožeča stranka, se po presoji pritožbenega sodišča tako izkaže za utemeljenega - sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo ravnanja tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno z določilom drugega odstavka 239. člena OZ je namreč tožeča stranka kršila svojo poslovno obveznost, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja s tem, ko je opustila plačilo drugega dela varščine. Ker pa je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s tem ugotovilo, napravilo pa nepravilen materialnopravni sklep, z uveljavljanim očitkom tožeča stranka ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe.

23. Ugotovitev, da je bila Pogodba razvezana z iztekom dodatnega roka, ki ga je tožena stranka dala tožeči stranki z dopisom z dne 20. 2. 2006, pa je pomembna tudi v zvezi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da stroški, ki jih vtožuje tožena stranka, sodijo v njen rizik oziroma, da nasprotni zahtevek ne odraža niti negativnega pogodbenega interesa, po katerem je v posledici dolžnikove neizpolnitve mogoče uveljavljati izdatke.

24. Pozitivni ali izpolnitveni interes je škoda, ki nastane upniku (torej toženi stranki obravnavane zadeve) ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju, negativni interes, imenovan tudi interes zaupanja, pa je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. Razmejitveni kriterij za opredelitev interesa oškodovanja stranke je torej (ne)veljavnost pogodbe (dr. Mile Dolenc: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten II/2004).

25. V predmetnem gospodarskem sporu je tožena stranka zaradi neplačane varščine od Pogodbe o najemu na urno postavko odstopila oziroma je tožeči stranki pustila primeren dodatni rok za izpolnitev, ker pa ta obveznosti ni izpolnila, je bila pogodba razvezana po samem zakonu. To pa za obravnavani gospodarski spor po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je upravičena do povračila stroškov, ki ji jih je priznalo prvostopenjsko sodišče kot navadno škodo (skupaj ji je na račun dejanskih stroškov priznalo zahtevek v višini 283.822,22 EUR). Negativni pogodbeni interes namreč predstavljajo ravno stroški, ki jih je tožena stranka imela v zvezi s sklepanjem Pogodbe. Razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe pritožnica zato ne more utemeljiti z ugovorom, da zatrjevani stroški niso v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožeče stranke, ker bi jih tožena stranka utrpela tudi, če bi tožeča stranka plačala zahtevano varščino. V primeru plačila varščine pač ne bi prišlo do razveze Pogodbe, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 63), pa bi te stroške dobila povrnjene s plačilom dogovorjenih fiksnih stroškov po aneksu št. 3 k pogodbi.

26. Tožeča stranka pa v pritožbi navaja tudi, da tožena stranka plačila stroškov ni dokazala z ustreznimi dokazi oziroma za plačilo stroškov sploh ni predložila dokazov.

27. Tožeča stranka se je nasprotnemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi s izpolnitvijo najemne pogodbe, upirala za zatrjevanjem, da so vsi stroški, ki so predmet nasprotnega zahtevka, stroški, ki gredo v celoti v breme tožene stranke in so torej del njenega poslovnega rizika. Prerekala je stroške analiz, trdila, da se zahtevek iz naslova izgubljenega dobička in zahtevek iz naslova stroškov (vsebovanih v razpredelnici 1 do 33) medsebojno izključujeta in oporekala, da tožeča stranka v spis ni predložila ustreznih dokazil o tem, da je dejansko utrpela zmanjšanje premoženja v zatrjevanem obsegu. Ugovori, ki jih ponuja v obravnavani pritožbi in specificira pomanjkljivosti v zvezi z dokazovanjem vtoževanih stroškov, glede na opisano trditveno podlago iz postopka na prvi stopnji, zato predstavljajo nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), navedba o neustreznosti dokazil pa je prepavšalna, da bi jo bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.

28. Pobot je način prenehanja dveh istovrstnih, dospelih, vzajemnih terjatev (311. člen OZ). Imetnik pobotne terjatve (tisti, ki svojo terjatev uveljavlja v pobot, tožena stranka), lahko doseže pobot z enostransko izjavo volje, naslovljeno na imetnika tožbene terjatve (tisti, ki zahteva izpolnitev svoje terjatve, tožeča stranka). To izjavo oziroma dejanje, na podlagi katerega nastane izvenpravdni pobot, pa lahko imetnik pobotne terjatve da tudi v času, ko glede tožbene terjatve že teče pravda. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je kot ugovor izvenpravdnega pobota upoštevalo trditev tožene stranke, da je znesek nastale škode (delno) poračunala z zneskom varščine, ki ga je prejela s strani tožeče stranke in vsled ugotovljeni odškodninski odgovornosti tožeče stranke v I. točki izreka tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pritožničina graja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s tričlenskim izrekom, se iz opisanih razlogov izkaže za neutemeljeno. Ker je nasprotna tožba samostojna dajatvena tožba, je namreč tudi v II., III. točki izrek izpodbijane sodbe v celoti pravilen.

29. Uveljavljani razlogi so se torej izkazali za neutemeljene (razen očitka zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo protipravnosti ravnanja tožeče stranke), pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Izrek o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo v ponovljenem postopku ni uspela, mora stroške pritožbenega in revizijskega postopka nositi sama. Ker pa iz vsebine odgovora tožene stranke na revizijo izhaja, da odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka nosi sama.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1421/2015
• VSL Sodba I Cpg 393/2016
• VSL sodba II Cp 1086/2014