VSL Sklep II Kp 29084/2016

Jedro

Priznanje krivde enega obtoženca še ne predstavlja dokaza, da je tudi drugi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj priznanje krivde zajema le ravnanje obtoženca, ki je dejanje v okviru opisa v obtožnem aktu priznal in ga tako ni mogoče raztezati tudi na ravnanje drugega.

Izrek

Pritožbi zagovornika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 29084/2016 z dne 11. 10. 2016 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 9:20 ure do 11:15 ure dne 20. 7. 2016. Odločilo je, da mora obtoženec oškodovancu enako kot soobtožena B. B. in C. C., nerazdelno plačati 879,80 EUR. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni in obdolženca oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložila tudi okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni s predlogom, da pritožbeno sodišče obtoženemu A. A. izreče zaporno kazen v trajanju eno leto in devet mesecev zapora, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Zagovornik obtoženca je v zvezi s pritožbo tožilke vložil odgovor na pritožbo s smiselnim predlogom, da se predlogu tožilstva ne ugodi, ker je prav tožilka na naroku 11. 10. 2016 za A. A. predlagala kazen eno leto in štiri mesece zapora, tega pa ni pogojevala s priznanjem krivde.

5. Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena.

6. Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki ga je opravilo višje sodišče, je pokazal, da se pritožnik utemeljeno zavzema za razveljavitev obsodilne sodbe.

7. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje med indice, ki naj bi tvorili zaprt krog posrednih dokazov v zvezi z obtoženčevim ravnanjem kritičnega dne, štelo tudi izjavi B. B. in C. C. Takšno zatrjevanje je utemeljeno. Obtožba B. B. in C. C. očita, da sta kaznivo dejanje storila skupaj z obtoženim A. A. Postopek zoper njiju se je po sklepu prvostopensjkega sodišča glede na njuno priznanje krivde, na naroku za glavno obravnavo dne 3. 8. 2016 izločil iz skupnega obravnavanja in zaključil posebej, medtem ko je sodišče glavno obravnavo zoper obtoženega A. A. istega dne nadaljevalo. Prvostopenjsko sodišče glede na to, da izločeni postopek tedaj še ni bil pravnomočno končan, obeh obtoženčevih soobtožencev ni zaslišalo kot priči. V sodbo pa je povzelo njuni izjavi, ki naj bi bili posredovani na naroku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zapisniku predobravnavnega naroka in v zapisniku o glavni obravnavi z dne 11. 10. 2016 izjavi, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba nista zapisani, zato se sodba nanju tudi ne more opreti. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja tudi, da priznanje krivde enega obtoženca še ne predstavlja dokaza, da je tudi drugi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje (točka 14 izpodbijane sodbe), saj priznanje krivde zajema le ravnanje obtoženca, ki je dejanje v okviru opisa v obtožnem aktu priznal in ga tako ni mogoče raztezati tudi na ravnanje drugega.

8. Prav tako pritožba utemeljeno zatrjuje, da se izpodbijana sodba glede obtoženčevega sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa opira tudi na vsebino lastnoročne pritožbe B. B. z dne 10. 8. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je bila navedena pritožba na naroku za glavno obravnavo prebrana, saj zapis na 10. strani zapisnika o glavni obravnavi 11. 10. 2016 na list. št. 315 spisa v zvezi z dokazovanjem, ki se je izvajalo z branjem, "ter ostala listinska dokumentacija v spisu" ni v tolikšni meri konkretiziran, da bi sodišče druge stopnje lahko ugotovilo, katere listine poleg izrecno navedenega predloga za pregon, zapisnika o ogledu in poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da pisna izjava B. B. na glavni obravnavi ni bila niti predmet dokazovanja. Sodba sodišča se namreč glede na določbo prvega odstavka 355. člena ZKP lahko opira le na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni (izvedeni) na glavni obravnavi. Navedene kršitve, opisane v prejšnji in v tej točki obrazložitve, pa pomenijo relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, slednje pa ima nedvomno vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je zaradi teh kršitev po oceni sodišča druge stopnje vnesen dvom ali je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje popolno ugotovilo.

9. Pritožba zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede sodelovanja med soobtoženci in da posledično niso obrazloženi razlogi za krivdo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena trditev, da sodba sodelovanja med obtoženci ne utemelji, nima opore v izpodbijani sodbi, saj je sodišče slednje obrazložilo v točki 18 izpodbijane sodbe. Ni namreč spregledati, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu, sodna praksa pa pri uresničitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja, v primeru, ko gre za sostorilce, ne zahteva, da bi posamezen sostorilec vse zakonske znake uresničil sam, zato tudi ni potrebna podrobnejša obrazložitev glede prispevka vsakega izmed njih (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča R Slovenije XI Ips 12941/2014 z dne 24. 4. 2014).

10. Pravilna pa je pritožbena trditev, ki se nanaša na očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, ki utemeljujejo obtoženčevo krivdo. Zgolj ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 18 obrazložitve, da ni dvoma, da je z opisanim načinom obtoženec to dejanje jemal kot svojega in ravnal z direktnim naklepom, je preskopa in neobrazložena, zato je pritrditi pritožniku, da glede navedenega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (kršitev 11. točke 371. člena ZKP).

11. Ker so razlogi, iz katerih obtoženčev zagovornik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obtoženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi ugotovljene kršitve se zato ni opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb zagovornika in tudi ni odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke, saj se slednja nanaša zgolj na odločbo o kazenski sankciji.

12. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje že izvedene dokaze ponovno izvesti. Glede na enak priimek z obtožencem in glede na to, da iz zapisnika o zaslišanju priče v preiskavi izhaja, da ga je sodišče dne 28. 7. 2016 poučilo kot privilegirano pričo, kar pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 10. 2016 ne izhaja, bo preverilo tudi morebitno sorodstveno razmerje priče D. D. z obtoženim A. A., saj bi slednje lahko imelo za posledico status priče, ki je v kazenskem postopku zoper obtoženca oproščena dolžnosti pričanja. Sodišče bo nato kot priči dodatno zaslišalo B. B. in C. C. glede na to, da je po podatkih kazenskega vpisnika sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 42778/2016 z dne 11. 10. 2016, s katero je bil po izločitvi postopka zoper njiju, kazenski postopek pravnomočno končan. Sodišče prve stopnje bo zatem v sodbi navedlo prepričljive razloge, zakaj posameznim dokaznim predlogom ni ugodilo, izdelalo bo oceno izvedenih dokazov in se opredelilo do tega, katera dejstva šteje za dokazana in katerih ne in svoje zaključke ob upoštevanju ugotovitev pritožbenega sodišča, tudi prepričljivo in tehtno obrazložilo.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 9477/2010
• VSM Sodba III Kp 33945/2022
• VSRS Sodba I Ips 20816/2018