VSL Sodba I Cp 2691/2016

Jedro

Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov.

Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 12.678,72 EUR nadomesti z zneskom 8.043,09 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.058,38 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da so tožniki lastniki posameznih oddelil na nepremičninah s parc. št. 1, 2, 3, 4, k.o. X.¹ Odločilo je, da je toženka dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 12.678,72 EUR (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožuje se zoper odločitev v zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice tožnikov na nepremičninah s parc. št. 1, 2, 4, vse k.o. X. Meni, da pravdno sodišče za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku ni pristojno. Tožniki bi morali zahtevati vrnitev spornih nepremičnin na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Ker sodišče ni odločilo na podlagi ZPVAS, je zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru pomeni pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem zaobid pogojev za pridobitev lastninske pravice iz ZPVAS. Ker so bile sporne nepremičnine, podržavljene z delno odločbo Okrajnega ljudskega odbora N. z dne 20. 7. 1962, v lasti upravičencev vasi X, bi jih tožniki lahko zahtevali nazaj le na podlagi ZPVAS. Ker so člani nekdanje agrarne skupnosti zamudili rok za vložitev zahtevka za vrnitev premoženja, so sporne nepremičnine prešle v njeno last. Ker se sodišče ni opredelilo do toženkinega ugovora o zaobidu ZPVAS, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nekdanja agrarna skupnost se ni ponovno vzpostavila. Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priposestvovanje. Ker so vedeli, da so bile sporne nepremičnine podržavljene, niso bili dobroverni lastniški posestniki. Sodišče je le sledilo izjavam tožnikov in se ni posebej opredeljevalo do navedb toženke, ki je za vsakega tožnika posebej navedla, kateri pogoji za priposestvovanje niso podani. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da so tožniki od 25. 7. 1997 upravičeno menili, da javna oblast spornih zemljišč ne šteje za podržavljena in da jih bo za vedno pustila v posesti tedanjih posestnikov. Tožniki so bili seznanjeni s pričetkom veljavnosti ZPVAS. Sodišče se ni opredelilo do vprašanj, ali se je pri vseh tožnikih iztekla priposestvovalna doba in ali je pri vseh tožnikih podana lastniška posest. Zgolj izvrševanje posesti nad spornimi nepremičninami ne more izkazovati obstoja dobre vere. Priposestvovanje bi lahko pričelo teči šele s 1. 7. 2001. Ne strinja se s stroškovno odločitvijo. Strošek parcelacije v višini 4.635,63 EUR ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožniki so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev. Ne strinjajo se s toženkinim stališčem, da bi morali postopati v skladu z ZPVAS. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so si pravni predniki tožnikov posamezna oddelila razdelili že pred 6. 4. 1941 in da so jih vseskozi imeli v posesti. Sporne nepremičnine niso bile podržavljene. Vsak tožnik je nemoteno in neprekinjeno izvrševal posest nad svojim oddelilom. Ob razdelitvi oddelil so nad spornimi nepremičninami pridobili lastninsko pravico. Sklicujejo se na 51. člen Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Od leta 1889 do leta 2010 so bili v zemljiško knjigo kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X". Razlastitev spornih nepremičnin v zemljiški knjigi nikoli ni bila izvedena. V času družbene lastnine so sporne nepremičnine oddali v najem zasebnemu sektorju. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin je bil strošek izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke potreben.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožniki so primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljevali s trditivami, (1) da so neposredni posestniki zemljišč nekdanje agrarne skupnosti X s parc. št. 1, 3² , 4 in dela zemljišča s parc. št. 2, vse k.o. X (v nadaljevanju sporne nepremičnine), (2) da so sporne nepremičnine vseskozi uživali in imeli v posesti in da (3) so si sporne nepremičnine njihovi pravni predniki že pred 6. 4. 1941 razdelili po oddelilih. Stališče tožnikov je, da sporne nepremičnine nikoli niso bile podržavljene in da so jih priposestvovali.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je bila vse do toženkine vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi 8. člena ZPVAS v letu 2010 lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na ime: "upravičenci vasi X", (2) da je bilo v delni upravni odločbi Okrajnega ljudskega odbora N. z dne 20. 7. 1962 (v nadaljevanju delna odločba) ugotovljeno, da so sporne nepremičnine postale splošno ljudsko premoženje, (3) da v zemljiški knjigi prehod v splošno ljudsko premoženje ni bil vpisan, (4) da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta, (5) da so si pravni predniki tožnikov sporne nepremičnine že pred drugo svetovno vojno razdelili na oddelila in (6) da so tožniki in njihovi pravni predniki izvrševali dejansko oblast na oddelilih pred in po izdaji delne odločbe.

7. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da so tožniki posamezna oddelila na spornih nepremičninah s 26. 7. 2007 priposestvovali. Po tem stališču naj bi desetletna priposestvovalna doba pričela teči s 25. 7. 1997. S tem dnem je namreč Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini družbeno lastnino odpravil. To stališče se utemeljuje z argumenti, (1) da so tožniki po 25. 7. 1997 upravičeno menili, da javna oblast spornih nepremičnin ne šteje za podržavljene, (2) da temelji dobra vera tožnikov na njihovem prepričanju, da sporne nepremičnine niso bile podržavljene oziroma da jih javna oblast ne šteje za podržavljene, (3) da bi bilo tožnikom le v primeru dejanske izvršitve delne odločbe jasno, da so dolžni postopati po ZPVAS in (4) da bi bila nedopustitev možnosti priposestvovanja nepravična. Po tem stališču vprašanje, ali so bile sporne nepremičnine v nekdanjem režimu Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) dejansko podržavljene, ni pravno relevantno.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, (1) da med pravdnima strankam ni bilo sporno, da so tožniki pravni nasledniki prvotnih posestnikov spornih nepremičnin,³ in (2) da iz uvoda delne odločbe izhaja zaključek, da so sporne nepremičnine pred s strani toženke zatrjevanim prehodom v splošno ljudsko premoženje pripadale bivši agrarni skupnosti X. Iz takšnih ugotovitev izhaja materialnopravni zaključek, da so tožniki pravni nasledniki nekdanjih članov agrarne skupnosti X.

Glede uporabe ZPVAS

9. Nosilno pritožbeno stališče temelji na argumentu, da pravdno sodišče ni pristojno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in da so tožniki zamudili rok za vložitev zahtevka na vrnitev spornih nepremičnin iz 8. člena ZPVAS.

10. V prvem odstavku 1. člena ZPVAS je določeno, da ta zakon ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po zakonu o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47), zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65 - prečiščeno besedilo) in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945. Članom agrarnih skupnosti, ki so se vzpostavile na podlagi ZPVAS, se na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS.⁴ V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZPVAS bi lahko člani novoustanovljenih agrarnih skupnosti vložili zahtevek za vrnitev premoženja do 30. 6. 2001.

11. Če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine. Občina mora te nepremičnine v šestih mesecih od dneva pridobitve ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oziroma krajevni skupnosti, na območju katere te nepremičnine ležijo.⁵

12. Pritožbena navedba, da pravdno sodišče za odločitev o tožbenem zahtevku ni pristojno, ni utemeljena. Konkretni tožbeni zahtevek ni zahtevek za denacionalizacijo, ki bi temeljil na trditvah o podržavljenju spornih nepremičnin na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS. V tem postopku so tožniki uveljavljali premoženjsko pravni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ki temelji na civilnopravni podlagi. Trdili so, da sporne nepremičnine niso bile podržavljene, ker vpis splošnega ljudskega premoženja v zemljiški knjigi nikoli ni bil izvršen, posest nad spornimi nepremičninami pa jim nikoli ni bila odvzeta. Ker gre v konkretnem primeru za lastninski zahtevek, je v skladu s 1. členom ZPP pristojnost pravdnega sodišča podana.⁶

13. Namen zakonodajalca pri sprejemanju ZPVAS je bil, da se krivice, do katerih je prišlo s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS, popravijo.⁷ V okoliščinah konkretnega primera je torej presoja utemeljenosti pritožbenega stališča o uporabi ZPVAS odvisna od odgovora na vprašanje, ali so sporne nepremičnine dejansko bile podržavljene na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS. Stališče izpodbijane sodbe o nerelevantnosti tega vprašanja je materialnopravno zmotno. Če so sporne nepremičnine dejansko bile podržavljene, so bili tožniki v pravni zmoti in je možnost priposestvovanja izključena. S sklicevanjem na pravno zmoto namreč dobre vere ni mogoče utemeljiti.⁸ O dolžnosti tožnikov, da postopajo po pravilih iz ZPVAS bi bilo mogoče govoriti le v primeru, da so bile sporne nepremičnine dejansko podržavljene.

14. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče govoriti o dejanskem podržavljenju spornih nepremičnin in njihovem prehodu v splošno ljudsko premoženje izključno v primeru, če bi bila tožnikom in njihovim pravnim prednikom odvzeta lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami. Brez dejanskega odvzema posesti nad spornimi nepremičninami ni mogoče govoriti o dejanski razlastitvi⁹ in prehodu spornih nepremičnin v splošno ljudsko premoženje. Če sporne nepremičnine dejansko niso prešle v splošno ljudsko premoženje, je toženkina vknjižba lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi petega odstavka 8. člena ZPVAS materialnopravno neveljavna, pritožbeno sklicevanje na ZPVAS pa pravno nerelevantno.

15. Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008.¹⁰ Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta. Ker delna odločba ne potrjuje pritožbenega stališča o podržavljenju spornih nepremičnin na podlagi predpisov iz prvega odstavka 1. člena ZPVAS, pritožbeno sklicevanje na ZPVAS ni pravno relevantno.

Glede odločitve o pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah

16. Čeprav so tožniki primarni tožbeni zahtevek utemeljili s stališčem o priposestvovanju spornih nepremičnin, sodišče v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka . Vezano je le na tožbeni predlog in trditveno podlago spora.¹¹

17. V konkretnem primeru predstavlja materialnopravno pravilno pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pravno pravilo iz drugega odstavka 51. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZARKLRS)¹² v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o raziskanju prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZRPDZ).¹³ Ker so se tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje na vsebino navedenega pravnega pravila sklicevali,¹⁴ je bila toženka na relevantno pravno podlago ustrezno opozorjena.

18. Drugi odstavek 51. člena ZARKLRS je določal, da se prilaščena oziroma samovoljno razdeljena zemljišča praviloma priznajo v last njihovim dosedanjim posestnikom in se vpišejo v zemljiški knjigi na njihovo ime. V tretjem odstavku 51. člena ZARKLRS je bila določena izjema od pravila iz drugega odstavka, v skladu s katero se ne priznajo prilastitve in samovoljne razdelitve zemljišč, (1) ki so sredi zemljišča, ki je splošno ljudsko premoženje, (2) ki so nasproti komunikacijam, (3) ki jih je šteti za vodna zemljišča po drugem odstavku 2. člena Zakona o varstvu voda (UL LRS, št. 39/230/60), (4) ki so z ozirom na krajevne razmere prevelike.

19. V prvem odstavku 2. člena ZRPDZ je bilo določeno, da se za prilastitev po tem zakonu šteje vsaka samovoljna in nemotena zaposedba državnega zemljišča ali zemljišča bivše agrarne skupnosti, izvršena pred 6. aprilom 1941.¹⁵ V drugem odstavku 2. člena ZRPDZ pa je bilo določeno, da se za samovoljno delitev zemljišč bivše agrarne skupnosti šteje tudi vsaka dejanska nemotena delitev zemljišč bivše agrarne skupnosti med njenimi udeleženci, ki ni bila opravljena na podlagi zakonitega postopka pred 6. aprilom 1941. Prvi odstavek 3. člena ZRPDZ je določal, da se prilaščena oziroma samovoljno deljena zemljišča iz 2. člena tega zakona praviloma priznajo v last njihovim dosedanjim posestnikom in se vpišejo v zemljiški knjigi na njihovo ime. V prvem odstavku 4. člena ZRPDZ¹⁶ je določena vsebinsko enaka izjema kot v tretjem odstavku 51. člena ZARKLRS.

20. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je ključen odgovor na vprašanje, ali so tožniki pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. in 3. členom ZRPDZ.

21. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da toženka ni substancirala ugovornih navedb, da na podlagi tretjega odstavka 51. člena ZARKLRS oziroma 4. člena ZRPDZ razdelitev spornih nepremičnin pred 6. aprilom 1941 ni dosegla učinka iz drugega odstavka 51. člena ZARKLRS oziroma 3. člena ZRPDZ.

22. Pritožbeno sodišče je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP na podlagi pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev opravilo drugačno materialnopravno presojo spornega pravnega vprašanja. Ker so tožniki pridobili lastninsko pravico na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ, toženkino nestrinjanje z nosilnim stališčem izpodbijane sodbe o priposestvovanju lastninske pravice ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da pritožbeni očitek o odsotnosti dobroverne lastniške posesti, ki ga je toženka utemeljevala z argumentom, da dejstvo, da so bile sporne nepremičnine podržavljene, izključuje obstoj dobre vere tožnikov, ni utemeljen. Ker tožnikom niso nikoli bila odvzeta lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami, v zemljiški knjigi pa je bila do toženkine vknjižbe na podlagi 8. člena ZPVAS vpisana lastninska pravica na ime "upravičenci vasi X", tožniki niso mogli biti nedobroverni lastniški posestniki.

23. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nedopustno zaobšlo zakonske pogoje za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, ni utemeljena. Pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se sodišče do ugovora o zaobidu ZPVAS ni opredelilo, ni relevantna.

Glede stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje

24. Pritožbena navedba, da strošek izvedenca geodetske stroke v višini 4.635,63 EUR ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška, je utemeljena. Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.¹⁷

25. Zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi zoper stroškovno odločitev in izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako spremenilo, da se znesek ugotovljenih stroškov zniža za 4.635,63 EUR (I. točka izreka). Toženka je torej dolžna tožnikom povrniti 8.043,09 EUR za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V ostalem delu je po ugotovitvi, da niti pritožbeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (II. točka izreka, 353. člen ZPP).

26. O pritožbenih stroških je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ker je toženka glede odločitve o glavni stvari v celoti propadla, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožniki v pritožbenem postopku niso uspeli le glede odločitve o povračilu stroškov izvedenca. Ker zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je toženka dolžna tožnikom v celoti povrniti pritožbene stroške. Potrebne stroške tožnikov predstavljajo nagrada za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 v višini 1.667,20 EUR¹⁸ in materialni stroški po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV znašajo ti stroški 2.058,38 EUR. Sodišče tožnikom ni priznalo nagrade za zastopanje dodatne stranke po tar. št. 1200 v višini 2.546,00 EUR, saj je bila odvetniška nagrada odmerjena od seštevka vrednosti vseh spornih predmetov. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Posamezna oddelila bodo v zemljiškem katastru na podlagi elaborata izvedenca geodetske stroke evidentirana z novimi parcelnimi številkami. V izvedenskem mnenju so prikazane meje med posameznimi oddelili, ki so označena z rezerviranimi parcelnimi številkami.
² Toženka je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 3 k.o. X., pripoznala.
³ Prim. 13. točko izpodbijane sodbe.
⁴ Prvi odstavek 8. člena ZPVAS.
⁵ Peti odstavek 8. člena ZPVAS.
⁶ Prim. sodbo VS RS z dne 16. 12. 2010, opr. št. II Ips 382/2008, 6. odst.
⁷ Prim. odločbo US RS z dne 10. 6. 2015, opr. št. Up-527/13-38, Up-621/13-36, 8. odst.
⁸ Prim. sodbo VS RS z dne 4. 4. 2013, opr. št. II Ips 226/2011.
⁹ Prim. zadevo Sporrong and Lönnroth proti Švedski, (sodba ESČP z dne 23.9. 1982), 63. odst.
¹⁰ Prim. sodbo II Ips 382/2008, 13. odst. Stališče Vrhovnega sodišča se ne nanaša na situacijo, če so nepremičnine nekdanje agrarne skupnosti ves čas po drugi svetovni vojni dejansko ostale v posesti njenih bivših članov.
¹¹ Prim. sodbo VS RS z dne 24. 2. 1999, opr. št. II Ips 87/1998.
¹² Uradni list SRS, št. 22/1965.
¹³ Uradni list SRS, št. 22/1965.
¹⁴ Prim. tožbo, list. št. 2, 3.
¹⁵ Na Slovenskem se je začela druga svetovna vojna 6. aprila 1941. Navedenega dne se je začel vojaški napad z bombardiranjem Beograda in prodorom nemških kopenskih enot iz različnih smeri, ki so se jim nato pridružile še italijanske in madžarske vojaške enote. Prim. Gabrič, Režek, Zgodovina 4, učbenik za četrti letnik gimnazije, DZS, 2011. str. 165.
¹⁶ Določba se glasi: Ne priznajo se prilastitve in samovoljne delitve zemljišč, ki so v družbeni lastnini, oziroma zemljišč bivših agrarnih skupnosti: a) če ležijo sredi zemljišča, ki je družbena lastnina; b) če so napoti komunikacijam; c) če jih je šteti za vodna zemljišča po predpisih o vodah; č) če so glede na krajevne razmere prevelika.
¹⁷ Prim. sklep VS RS z dne 20. 9. 2012, opr. št. II Ips 180/2012, 8. odst.
¹⁸ Tožniki so priglasili nagrado za postopek s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta pred sodiščem prve stopnje (vsp 201.722,81 EUR) v višini 2.036,80 EUR. Ker je toženka tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. 3, k.o. X pripoznala, je vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znašala le 144.601,20 EUR.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 516/2018
• VDSS Sklep Pdp 503/2019
• VDSS Sklep Psp 94/2019