VSL Sklep I Cpg 99/2016

Jedro

ZGO-1 nikjer ne določa, da oprostitve plačila NUSZ, sicer določene po drugem kriteriju kot stavbna zemljišča, in sicer po kriteriju namena uporabe, ne veljajo več.

V primerih odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnega organa nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne pomeni avtomatsko protipravnega ravnanja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da

se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati:

- znesek 328.754,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 do plačila,

- znesek 483.934,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 241.967,28 EUR od 25. 11. 2014 do plačila in od zneska 241.967,28 EUR od 25. 12. 2014 dalje do plačila in

- znesek 485.517,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 242.758,65 EUR od 22. 7. 2015 do plačila in od zneska 242.758,65 EUR, od 31. 8. 2015 dalje do plačila,

vse v 15 dneh, pod izvršbo

zavrne,

v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da

je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 6.370,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3.595,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

- znesek 328.754,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 do plačila,

- znesek 483.934,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 241.967,28 EUR od 25. 11. 2014 do plačila in od zneska 241.967,28 EUR od 25. 12. 2014 dalje do plačila in

- znesek 485.517,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 242.758,65 EUR od 22. 7. 2015 do plačila in od zneska 242.758,65 EUR, od 31. 8. 2015 dalje do plačila,

vse v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 242.758,65 EUR od 1. 7. 2015 do 21. 7. 2015 se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 10.940,35 EUR stroškov tega postopka, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega roka za plačilo.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v povračilo pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije. Zahteva povračilo škode, ki ji je nastala zaradi protipravne odločitve organa tožene stranke pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ). Davčni organ (v nadaljevanju: DURS) je namreč odločil, da Ministrstvo za obrambo RS (v nadaljevanju: MORS) ni zavezanec za plačilo NUSZ za prostore in zemljišča, namenjene za potrebe obrambe in zaščite.(1) Ker zaradi nezakonite odločitve MORS ni bil zavezan plačati NUSZ v občinski proračun, je tožeči stranki kot prejemnici sredstev iz naslova NUSZ nastala škoda v višini izplačil za leta 2013, 2014 in 2015.

6. Ustava RS v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Predpostavke odškodninske odgovornosti iz navedene določbe na zakonski ravni opredeljujejo splošna pravila odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vse elemente. Ena od predpostavk, bistvena za odločitev v tej zadevi, je protipravno ravnanje državnega organa (poleg škode, vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in odgovornosti povzročitelja škode).

7. V izpodbijani sodbi protipravnost ravnanja tožene stranke temelji na ugotovitvah, da se je DURS pri neodmeri NUSZ oprla na določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ-84)(2) in pri tem ni upoštevala, da to ureditev dopolnjujejo 180. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1)(3) ter prvi in drugi odstavek 218. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).(4) Zaključilo je, da stavbna zemljišča, za katera se plačuje NUSZ, natančneje določajo določila 218. do 218. b člen ZGO-1 in ker izjema ni jasno in določno opredeljena, treba pa jo je razlagati ozko, ZGO-1 ne določa, da se NUSZ ne plača za zemljišča v obrambne oziroma zaščitne namene.

8. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da davčni organ nepravilno ni odmeril NUSZ, je ugotovilo, da je s tem izpolnjena predpostavka protipravnosti ravnanja tožene stranke. Ta pa v pritožbi trdi, da je zgoraj povzeti zaključek nepravilen. Trdi, da je razveljavitev izjeme nastopila šele z izrecno določbo Zakona o davku na nepremičnine (ZdavNepr) z dnem njegove veljavnosti, vendar se v zvezi z odločbo ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej. Bistvo pritožbe gre torej v nepravilnost materialnopravnega zaključka, da bi NUSZ za sporna zemljišča na področju tožeče stranke moralo biti odmerjeno, saj je po prepričanju tožene stranke kljub uveljavitvi ZUreP-1 zakonodajalec želel ohraniti veljavni sistem NUSZ, kot je bil določen v VI. poglavju ZSZ-84. Tako stališče tožene stranke je pravilno.

9. Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ-84, Uradni list SRS, št. 18/1984) je določal, kaj po tem zakonu predstavljajo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, kaj so mesta in naselja mestnega značaja, kaj šteje za kompleksno graditev, nadalje, kdo upravlja stavbna zemljišča v družbeni lastnini oziroma kako se na njih uresničuje lastninska pravica, ter kako se določa vrednost stavbnih zemljišč. Predpisal je evidenco stavbnih zemljišč in podatke, ki se v zvezi z njimi zbirajo. V drugem poglavju je predvideval pridobivanje stavbnih zemljišč v družbeno lastnino in določil, kje lastninska pravica z odlokom preneha, območje pa postane stavbno zemljišče v družbeni lastnini. Prejšnji lastnik je imel pravico uporabe oziroma je stavbno zemljišče proti odškodnini prevzela občina. Zakon je še definiral sklad stavbnih zemljišč, določil je tudi njihovo urejanje in oddajanje. V za to zadevo spornem VI. poglavju (58. do 68. člen) je zakon določil, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo (prvi odstavek 58. člena) in določil območja, na katerih se plačuje. Šlo je za neke vrste davek na nepremičnine, sloneč na ekonomskem sistemu družbene lastnine. V 59. členu ZSZ-84 ureja izjeme od splošne obveznosti plačila NUSZ. Prvi odstavek 59. člena je tako določil, katera zemljišča so v celoti izvzeta iz obveznosti plačila (torej je bilo to upoštevano že po uradni dolžnosti), drugi in tretji odstavek pa, da je na lastno zahtevo lahko oproščen plačila NUSZ tudi občan, ki je kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali pa dozidal družinsko hišo, če je plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča, in sicer največ za 5 let od vselitve. Četrti odstavek tega člena vsebuje še pooblastilo občini, da lahko predpiše oprostitev oziroma delno oprostitev plačila NUSZ za občane z nižjimi dohodki in tiste, ki so vlagali v izgradnjo komunalnih objektov in naprav.

10. V VI. poglavju ZSZ-84 so bili nadalje določeni še kriteriji plačila NUSZ: površina, od katere se plača NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče, za zazidano stavbno zemljišče, pri slednjem pa še posebej opredeljena površina za stanovanjske in posebej za poslovne površine. Zakon je nadalje določil merila, ki jih mora občina zlasti upoštevati pri takih zemljiščih (opremljenost, lega, namembnost, merila za oprostitev) in pa kdo je zavezanec za plačilo NUSZ (neposredni uporabnik takega zemljišča). Zadnji člen tega poglavja, 63. člen, določa, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje NUSZ, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, zastaranja in plačila obresti od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uporabljajo določbe zakona o davkih občanov.

11. Leta 1997 je bil sprejet nov ZSZ (ZSZ-97, Uradni list RS, št. 44/1997), katerega 56. člen je v prvi alinei določil, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZSZ-84, razen (določb prve in tretje alinee 41. člena ter) določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Po ZSZ-97 je torej VI. poglavje prvotnega zakona ostalo v veljavi nespremenjeno.

12. Dne 1. 1. 2003 je stopil v veljavo Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002). Ta je v 179. členu določal, da z njegovo uveljavitvijo preneha veljati ZSZ-97, razen v delu, kolikor se nanaša na urejanje grajenega javnega dobra ter določbe prve alinee 56. člena, v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Navedeno pomeni, da je z uveljavitvijo ZUreP-1 prenehala veljati tudi prva in tretja alinea 41. člena ZSZ, medtem ko je VI. poglavje prvotnega zakona ostalo v veljavi nespremenjeno. Prvi odstavek 180. člena ZUreP-1 pa je nadalje določal, da se NUSZ do posebne zakonske ureditve plačuje po predpisih, veljavnih na dan uveljavitve tega zakona - torej tudi po VI. poglavju ZSZ-84, pri čemer pa se določbe prve alineje 56. člena ZSZ-97 uporabljajo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Povedano drugače: VI. poglavje ZSZ-84 se uporablja za stavbna zemljišča, kot jih definira ZGO-1. V poglavju o uskladitvi sedanjih predpisov o stavbnih zemljiščih namreč 218. člen ZGO-1 ureja odmero NUSZ v prehodnem obdobju tako, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ(-97) uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona.

13. Kriterij, kaj je stavbno zemljišče, torej s 1. 1. 2003 postavlja ZGO-1 in ne več ZSZ. Izjema (oprostitve plačila NUSZ) je ostala nespremenjena. Prav tako določilo 63. člena o davčnem postopku plačevanja NUSZ. Glede na naravo določbe prvega, pa tudi ostalih odstavkov 59. člena (izjema od "davčne" obremenitve torej), tudi sistematično gledano ni primerno, da bi bila ta razveljavljena z zakonom, ki določa pogoje za graditev objektov, zahteve glede lastnosti objektov, predpisuje način in pogoje za opravljanje dejavnosti v zvezi z graditvijo objektov in ureja organizacijo in delovno področje zbornic in inšpekcijskega nadzorstva ter določa sankcije za prekrške v zvezi z graditvijo objektov ter druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov, kar vse je materija ZGO-1.

14. Iz predloga ZGO-1 (prva obravnava) izhaja, da je bil namen ureditve definicij v ZGO-1 v uskladitvi opredelitev zemljišč do uvedbe nove davčne zakonodaje. Poglavje o uskladitvi sedanjih predpisov o stavbnih zemljiščih (členi 215 do 219 sedanjega ZGO-1) naj bi namreč omogočilo, da se preneha z določanjem t.i. funkcionalnih zemljišč in opredeljevanje poistoveti s pojmom gradbene parcele, s čimer se do uveljavitve novih davčnih predpisov (!) omogoči natančnejše določanje NUSZ in s tem hkrati ne poseže v določbe denacionalizacijskih predpisov.(5)

15. Po ZSZ-84 je bilo določeno, da se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja - na območjih, določenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev - na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. NUSZ se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča kot je določeno v prostorskem izvedbenem načrtu za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. Za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se NUSZ plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. ZSZ je tudi določil, da je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Drugi odstavek 218. člen ZGO-1 prav tako določa, katera zemljišča štejejo za zazidana stavbna zemljišča (in s tem derogira definicijo zazidanega stavbnega zemljišča po ZSZ), tretji odstavek pa, katera zemljišča štejejo za nezazidana stavbna zemljišča (in s tem derogira definicijo nezazidanega stavbnega zemljišča po ZSZ-84). 218.a člen določa, kako se uskladi določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ, 218.b člen kako se uskladi opredelitev zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, 218.c člen nadalje, kako se uskladi pridobivanje podatkov za odmero NUSZ, 218.č člen pa, kako se uskladi pridobivanje podatkov pri nezazidanih stavbnih zemljiščih. Nadalje 218.d člen našteva predpise, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, namenjene pridobivanju podatkov za odmero NUSZ. ZGO-1 torej na novo definira zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, usklajuje določitev območij, na katerih se plačuje in pridobivanje podatkov za odmero, ter za to potrebne predpise. Nikjer pa ne določa, da oprostitve, sicer določene po drugem kriteriju kot stavbna zemljišča, in sicer po kriteriju namena uporabe, ne veljajo več.

16. Poleg zgornje analize veljavnosti posameznih zakonskih določb zakonov, ki urejajo stavbna zemljišča s prostorskega vidika in pa NUSZ, višje sodišče nadalje ugotavlja še, da je bil že ob sprejemanju nove prostorske in gradbene zakonodaje (ZUreP1 in ZGO-1) namen zakonodajalca ohraniti v veljavi tudi materijo ZSZ, ki je urejala področje obdavčitve nepremičnin (konkretneje, plačilo NUSZ), do sprejema nove zakonodaje o obdavčitvi nepremičnin. Do tega je sčasoma prišlo s sprejemom Zakona o davku na nepremičnine (ZdavNepr). Iz predloga ZdavNepr namreč izhaja, da po namenu obstajata dva sistema obdavčitve nepremičnin, in sicer sistem obdavčitve prenosa lastništva oziroma pridobitve lastništva na nepremičnini, ter sistem obdavčitve posedovanja nepremičnin. V slednjega sodi tudi NUSZ,(6) dajatev, ki je (poleg davka od premoženja), neka vrsta davka na nepremičnine, katerega odmerjanje je v pristojnosti občin. Materija oprostitve plačila takšne dajatve (oprostitve plačila NUSZ torej) je zato davčna materija, ki se - ker z izrecno zakonsko določbo ni bila razveljavljena, po ugotovitvi višjega sodišča uporablja še naprej, in sicer, kot pravilno uveljavlja pritožnica, v zvezi z odločbo ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014.(7) Ustavno sodišče je v tej odločbi namreč odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine. Druga alinea 33. člena pa vsebuje prvo in tretjo alineo 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih(8) ter občinske odloke, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih. Odločilo je tudi, da na podlagi teh predpisov pristojni organi za leto 2014 odmerijo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest od 1. 4. 2014 dalje) v celoletni višini. Zato je pravilno stališče pritožnice, da zakonodajalec z zgoraj opisanimi spremembami zakonodaje ni posegel ne v način določanja višine NUSZ ne v sistem oprostitev, temveč je le na novo opredelil kriterije zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, po katerih se NUSZ odmeri. Ti so sedaj določeni v členih 218.a do 218.d ZGO-1. Oprostitve, določene po namenu oziroma načinu uporabe nepremičnine in ne po definiciji zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča, so ostale v veljavi. V pri temu govori tudi dejstvo, da je (čeprav je bila kasneje razveljavljena) izrecna derogacija davčne oprostitve, ki jo je urejal ZSZ, nastopila z uvedbo ZdavNepr. Ta je v 8. členu na novo določil, od katerih nepremičnin (po namenu) se davka ne plačuje in pri tem ohranil diplomatska predstavništva, sakralne objekte, humanitarne organizacije in javno dobro. Objektov za bivšo ljudsko obrambo (sedaj objekti, ki so posebnega pomena za obrambo), pa ni več med njimi.

17. Prvi odstavek 59. člena ZSZ-84, ki ureja oprostitev plačila NUSZ, če gre za zemljišče, ki se uporablja za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost, torej še velja. Prav tako se plačila NUSZ na lastno zahtevo za dobo pet od vselitve še vedno lahko oprosti občan, ki je izkazal izpolnjevanje zakonskih pogojev za to, občine pa še vedno lahko predpišejo oprostitev oziroma delno oprostitev plačila NUSZ tudi za občane z nižjimi dohodki in občane, ki so organizirano vlagali družbena sredstva v izgradnjo komunalnih objektov in naprav, če zemljišča izpolnjujejo merila, ki jih določa ZGO-1.

18. Tudi v primeru, da bi bili zgoraj opisani materialnopravni zaključki višjega sodišča zmotni in torej tudi v primeru, da bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da je organ tožene stranke napačno uporabil materialno pravo pri odmeri NUSZ za objekte MORS, pa višje sodišče dodaja še naslednje: v primerih odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnega organa nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne pomeni avtomatsko protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaradi drugačne razlage pravnega predpisa od kasnejše razlage instančnih organov, če je njihova razlaga v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje, je zato za presojo protipravnosti bistveno, ali je tožena stranka uporabila povsem jasne določbe, oziroma ali je predpis namerno razlagala v nasprotju s prakso,(9) oziroma ali ravnanje nosilca oblasti odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.(10) Da bi bila upravna odločba izdana izven kateregakoli upravnega postopka, predvidenega z zakonom(11) oziroma da bi imelo neupoštevanje pravil postopka za posledico vsebinsko napačno odločitev,(12) kar so v sodni praksi primeri, ko je sodišče ugotovilo protipravnost delovanja upravnega organa, v tej zadevi ni bilo zatrjevano.

19. Iz okoliščin konkretnega primera mora torej biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. V zvezi z uporabo jasnih zakonskih določb je o očitni kršitvi materialnega zakona mogoče govoriti le, če je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom, oziroma, če je organ na pravno razmerje uporabil napačen zakon.(13) Slednje v predmetni zadevi ni primer, medtem ko v zvezi z jasnostjo uporabljenih zakonskih norm višje sodišče ugotavlja, da že iz zgornjih izvajanj izhaja, da do pravilne uporabe materialnega prava v takem primeru ni mogoče priti le s formalističnim logičnim sklepanjem. Že sodišče prve stopnje, ki je pravilnost uporabe sporne zakonske določbe avtonomno presojalo, je prišlo do drugačnega materialnopravnega zaključka, saj je sledilo razlagi ustavnega sodišča v odločbi U-I-173/02. Kljub temu, da višje sodišče pritrjuje načelnemu stališču tožeče stranke, da je uprava v davčnem postopku močneje vezana na zakonski pomen norm in je zato zakonska analogija skrajno omejena in mora biti jasno, kaj se zahteva od davčnega zavezanca, je, upoštevaje zgoraj ugotovljeno, edina analogija, ki je bila pri tem uporabljena, termin "ljudske" obrambe. Tudi z vidika zatrjevane protipravnosti izven dejstva, da je organ tožene stranke materialno pravo pri odmeri NUSZ pravilno uporabil, zato po stališču višjega sodišča protipravnost kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti v tej zadevi ni podana.

20. Tožeča stranka je v tožbi trdila le, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ razveljavljena, tožena stranka pa je protipravno ravnala, ker jo je uporabila. Ni pa trdila, da v konkretnem primeru ne gre za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe današnje vojaške obrambe in hkrati tudi, da gre za zemljišča, ki ustrezajo kriterijem ZGO-1 za odmero NUSZ. Posledično se je tako izkazalo, da je njen zahtevek brez podlage.

21. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je ob vrednosti spornega predmeta 1.298.205,87 EUR toženi stranki priznalo 2.060,50 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 4.290,00 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj 6.370,00 EUR.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Višje sodišče je skladno s 155. členom ZPP tožeči stranki za pritožbo priznalo 3.575,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, kar znaša 3.595,00 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

------------

Op. št. (1): Gre za nezazidana stavbna zemljišča in objekte na območju k.o. x in k.o. y, ki predstavljajo območje vadbišča P. in za objekt na K.

Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 18/84 (in nadalje 32/85 - popr. in 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92 - odločba US, 29/95 - ZPDF, 44/97 - ZSZ in 27/98 - odločba US).

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 110/2002, 8/2003 - popr., 58/2003 - ZZK-1, 33/2007 - ZPNačrt, 108/2009 - ZGO-1C, 80/2010 - ZUPUDPP, velja od 1. 1. 2003.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 110/2002, 97/2003 - odl. US, 46/2004 - ZRud-A, 47/2004, 41/2004 - ZVO-1, 45/2004 - ZVZP-A, 62/2004 - odl. US, 92/2005 - ZJC-B, 111/2005 - odl. US, 93/2005 - ZVMS, 120/2006 - odl. US, 126/2007, 108/2009, 61/2010 - ZRud-1, 76/2010 - ZRud-1A, 20/2011 - odl. US, 57/2012, 110/2013, 101/2013 - ZDavNepr, 22/2014 - odl. US, 19/2015 (velja od 1. 1. 2003).

Op. št. (5): Tako Predlog zakona o graditvi objektov, prva obravnava, Poročevalec Državnega zbora št. 98, letnik 2002, objavljen 14.10.2002.

Op. št. (6): Tako vladni Predlog zakona o davku na nepremičnine, objavljen v Poročevalcu DZ RS dne 18.10.2013.

Op. št. (7): V tej je Ustavno sodišče RS odločilo, da se Zakon o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/13) razveljavi, Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/06 in 87/11) pa je v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin.

Op. št. (8): Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 - popr. in 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92 - odločba US, 29/95 - ZPDF, 44/97 - ZSZ in 27/98 - odločba US.

Op. št. (9): Sodba VS RS II Ips 101/2010 z dne 15.12.2011.

Op. št. (10): II Ips 49/2009 z dne 19.5.2011.

Op. št. (11): Sodba III Ips 56/1998 z dne 17.6.1998.

Op. št. (12): III Ips 92/1999 z dne 21. 9. 2000.

Op. št. (13): Glej Androjna, V. in Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV založba, Ljubljana 2006, stran 583 in 584).

Datum zadnje spremembe:

04.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 1029/2018
• VSM Sodba I Cp 504/2017
• VSC sodba Cp 764/2009