VSL Sodba I Cp 304/2017

Jedro

Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I in prvi odstavek točke II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 3.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 naprej ter za zakonske zamudne obresti od zneska 100,00 EUR od 1. 8. 2014 do 25. 2. 2016. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 342,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov od izdaje sodbe naprej je zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku. Tožba tožencu ni bila vročena po zakonu. Zato je bil prikrajšan za sodelovanje v postopku. Poziv k odgovoru na tožbo je prevzela njegova mama, ki mu je napačno posredovala namen pošte, in ker je bil v tujini, meni, da je bila vročitev nepravilna. Sodbo izpodbija, ker je bila izdana samo na podlagi neresničnih izjav tožeče stranke. Pojasnjuje, kako je prišlo do njunega sodelovanja, kakšen je bil dejanski dogovor o delu, o njegovem dejanskem trajanju in dogovorjeni ceni. Trdi, da je opravljeno delo že plačal. Predlaga, naj se pritožbi ugodi.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da sodbo izpodbija v celoti. Za zavrnilni del (obrestni del pri stroških) nima interesa, ker je v tem delu sodba za toženca ugodna. Sicer vsebinsko te odločitve niti ne graja. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeni preizkus v okviru vsebinskih pritožbenih navedb. Hkrati je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP¹ .

6. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP, ki so procesne ali materialnopravne narave. Z njo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku (30 dni) ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali s splošno znanimi dejstvi.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker ji tožba ni bila pravilno vročena. Smiselno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa nista podani.

8. Pritožbeno naziranje, da pritožniku tožba ni bila pravilno vročena, je zmotno. Tožbo je treba vročiti osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP). Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, 142. člen ZPP napotuje na nadomestno vročitev (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP) in nato še na fikcijo vročitve (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila v obravnavanem primeru opravljena nadomestna vročitev tožbe preko tožnikove matere, česar pritožnik ne izpodbija. Po prvem odstavku 140. člena ZPP se nadomestna osebna vročitev opravi tako, da se v primeru, ko naslovnika ni v stanovanju, pisanje izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Pošiljka ni bila vrnjena sodišču z navedbo o morebitni začasni odsotnosti toženca in kdaj se vrne, pritožnik pa ne trdi, da mu mama ni mogla pravočasno vročiti pošiljke, zato ni bilo razlogov za morebitno vročanje po prvem odstavku 143. člena ZPP. Vročitev je bila pravilna in skladna s 142. in 140. členom ZPP, očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) in po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj ne bi bilo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe) ni.

9. Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Te trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral tožnik določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti. Predloga za vrnitev v prejšnje stanje po določbah 116. člena ZPP in naslednjih niti ni podal. Z opisanimi pritožbenimi navedbami pa odločitve o pravilnosti vročitve ne more omajati.

10. Pasivnost toženca kot prvi pogoj za izdajo zamudne sobe je torej po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v konkretnem primeru podana (razlogi v točki II sodbe). Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontenstacije, ki je uveljavljena v našem civilnem procesnem pravu, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Zato pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja. Za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Toženec ga pritožbeno ne more več izpodbijati. Pritožbene navedbe v smeri nepravilno ugotovljene vsebine sklenjenega dogovora med pravdnima strankama in njene realizacije so zato neupoštevne. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

11. Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o izpolnjenih ostalih pogojih za izdajo zamudne sodbe so pravilne. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Iz tožbenih navedb, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je, glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago, pravna ureditev o podjemni pogodbi ( OZ, člen 619 in naslednji)² . Ker toženec z odgovorom na tožbo ni prerekal tožbenih navedb o vsebini sklenjene pogodbe o delu, o delih, ki jih je tožnik opravil za toženca in o ceni, za katero sta se pogodbenika dogovorila, je tožbenemu zahtevku po sklepčni tožbi sodišče prve stopnje ob uporabi določb ZPP o zamudni sodbi pravilno ugodilo.

12. Uveljavljani in uradno upoštevni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Odločiti je bilo treba le o priglašenih stroških tožeče stranke. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče šteti med potrebne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, naj jih krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1659/2016
• VSL Sodba I Cpg 205/2021
• VSL Sklep in sodba I Cpg 71/2023