VSL Sodba II Cpg 473/2017

Jedro

Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi s skrajšano obrazložitvijo zapisalo, da je odločalo brez naroka, čeprav je slednjega dejansko izvedlo. Navedena kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi takšno obravnavo moralo opraviti. Že po naravi stvari torej ta ne more biti podana v primeru, ko je glavna obravnava dejansko opravljena. V kolikor sodišče kljub njeni izvedbi ne bi upoštevalo na naroku ugotovljenih dejstev, pa bi lahko bila podana kvečjemu kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 214,19 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 33675/2016 z dne 7. 4. 2016, v prvem in tretjem odstavku izreka (I. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 695,06 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 10. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi s skrajšano obrazložitvijo zapisalo, da je odločalo brez naroka, čeprav je slednjega dejansko izvedlo. Navedena kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi takšno obravnavo moralo opraviti. Že po naravi stvari torej ta ne more biti podana v primeru, ko je glavna obravnava dejansko opravljena. V kolikor sodišče kljub njeni izvedbi ne bi upoštevalo na naroku ugotovljenih dejstev, pa bi lahko bila podana kvečjemu kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave. Tudi ta v predmetnem sporu ni in ne more biti podana, saj na naroku niso bila ugotovljena nobena dejstva. Na njem je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da vsaka od strank vztraja pri že podanih navedbah in sprejelo dokazni sklep.

6. Res je sicer, da je navedba, da je sodišče odločilo brez naroka, v nasprotju z dejstvom, da je narok bil izveden in z izdanim zapisnikom o njem. Takšno neskladje pa je odpravilo že sodišče prve stopnje samo, ko je v sodbi s polno obrazložitvijo (ki jo predmetna pritožba dejansko izpodbija) del obrazložitve, da naj bi odločilo brez izvedbe naroka, izpustilo.

7. Nadalje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Glede na trditveno podlago, ki jo je ta v predmetnem sporu podala, namreč (kot ugotavlja že sodišče prve stopnje) izvedba tega dokaza nikakor ni bila potrebna. Da bi sodišče lahko odločalo o tem ali je tožena stranka nemudoma obvestila tožečo stranko o zlorabi kartice, ali je ustno grajala izdane račune in ali je grajala napake v izpolnitvi, bi namreč morala tožena stranka v zvezi s tem najprej podati ustrezne trditve. Povedati bi morala najmanj:

- kdaj naj bi do zlorabe kartic prišlo in kdaj je o tem obvestila tožečo stranko (da bi sploh bilo mogoče ugotoviti, ali je to storila nemudoma);

- da je račune zavrnila ter kdaj in na kakšen način je to storila (navedba, da je to storila, in sicer ustno, je prvič podana šele v pritožbi, kdaj naj bi do tega prišlo - npr. po izstavitvi prvega ali zadnjega računa - pa tožena stranka še vedno ne pove) ter

- do kakšnih napak v izpolnitvi naj bi sploh prišlo.

Povzetih (izostalih) trditev izvedba dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika ne bi mogla nadomestiti. Brez njih pa ugovorom tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi.

8. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnost. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali. Poleg tega mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo ter 2% (7,5 točk) materialnih stroškov, oboje z 22% DDV. Ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, je tako tožena stranka tožeči dolžna povrniti 214,19 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1306/2014
• VSC sodba I Cpg 49/2017
• VSK sklep Cp 786/2012