<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 322/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.322.2017
Evidenčna številka:VSL00000294
Datum odločbe:10.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Maja Jurak (preds.), Milojka Fatur Jesenko (poroč.), Lidija Leskošek Nikolič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:mednarodna prodaja blaga - plačilo kupnine - kršitev pogodbe - razdor pogodbe - pregled blaga - stvarne napake - grajanje napak - obvestilo o napaki - (ne)pravočasnost grajanja napak - notifikacija napak - pravočasnost notifikacije napak - hramba blaga - stroški hrambe blaga - nasprotna tožba - dokazno breme - zastaranje - sklepčnost tožbe

Jedro

Na pomanjkljivost blaga (neistovetnost blaga v smislu CISG) je mogoče opozoriti tudi ustno, tako da zapisnik o pomanjkljivosti čebule oziroma pisna reklamacija nista potrebna.

Če dobavljeno blago ni bilo ustrezno, to predstavlja bistveno kršitev pogodbe v smislu 25. člena CISG.

Ni vselej tako, da stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Dokazovati negativno dejstvo, to je, da tožena stranka ni pravočasno grajala neustreznosti dobavljenega blaga, je možno tako, da se od tožene stranke zahteva, naj dokaže pravočasnost ustnega (telefonskega) grajanja napak, kar pa je kot že pojasnjeno toženi stranki uspelo in je ta tako dokazala obstoj zanikanega dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi (I. točka izreka), ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2011 dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku pa ga je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je sodišče tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 2.431,19 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. V delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen in v delu, v katerem je bilo delno ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi ter v delu, v katerem je bilo odločeno o pravdnih stroških, se zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l., RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da se tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo za dve pošiljki naročene čebule (dobavljene v maju in v juniju 2008). Trdi, da jo je tožena stranka prejela in da ni uveljavljala nobenih napak blaga oziroma jamčevalnih zahtevkov. Tožena stranka trdi, da je bila čebula gnila in mokra (neustrezna za nadaljnjo prodajo) in da je o tem takoj po telefonu obvestila tožečo stranko. Z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička in stroškov, ki jih je imela z reševanjem blaga na prošnjo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa je ugodilo v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2011, to je v delu stroškov, ki jih je imela tožena stranka z reševanjem blaga na prošnjo tožeče stranke, v presežku pa ga je zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je predmetno razmerje med tožečo in toženo stranko pravilno presojalo v skladu z določili Konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ - MP, št. 10/1/1984, CISG), pri čemer je razloge za uporabo navedene pravne podlage pritožbeno sodišče navedlo že v sklepu z dne 28.4.2016 in se zato v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Glede na navedeno se pritožnik neutemeljeno zavzema za uporabo določil 461. in 488. člena OZ. Nadalje ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 39. člena CISG, saj je prvostopenjsko sodišče ravno v skladu z določilom 1. odstavka navedenega člena CISG presojalo pravočasnost grajanja pomanjkljivosti dobavljenega blaga (čebule) in iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, tudi pravilno zaključilo, da je bilo to opravljeno pravočasno.

7. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 28.4.2016 pojasnilo, da je na pomanjkljivost blaga (neistovetnost blaga v smislu CISG) mogoče opozoriti tudi ustno, tako da zapisnik o pomanjkljivosti čebule oziroma pisna reklamacija nista potrebna. Ni se moč strinjati s pritožnikom, da sodišče prve stopnje pri dejanskih zaključkih o pomanjkljivosti čebule ter pravočasnem (takojšnjem) grajanju blaga ne bi smelo verjeti pričam B. B., K. K. in N. B. samo zato, ker so navedene priče zaposlene pri toženi stranki in gre za dogodke, ki so časovno oddaljeni več kot 8 let. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke V. A., pač pa izpovedbam prič B. B., K. K. in N. B., ki so v bistvenem medsebojno skladne, prav tako pa so tudi skladne oziroma ne nasprotujejo izpovedbam priče M. N. in zakonitega zastopnika tožene stranke, zaradi česar se izkažejo kot prepričljivejše. Zapis sodišča prve stopnje iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da izpovedba M. N., da on ni poklical predstavnika tožeče stranke, še ne pomeni, da ga ni poklical zakoniti zastopnik tožene stranke, je pritožnik iztrgal iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče namreč tako pred kot tudi za navedenim zapisom pojasnjuje, da izpovedba priče M. N. vsebinsko ni v nasprotju z zatrjevanji zakonitega zastopnika tožene stranke o pomanjkljivosti dostavljene čebule in pravočasnosti grajanja le-te, ter s skladnimi izpovedbami prič B. B., K. K. in N. B. o navedenih dejstvih. Navedeno izpovedbo priče M. N. je prvostopenjsko sodišče tako presodilo tudi v luči skladnosti z izpovedbami prič B. B., K. K. in N. B. in pravilno zaključilo, da je bila dostavljena čebula ob obeh spornih dobavah pomanjkljiva oziroma neistovetna (bistvena kršitev pogodbe v smislu 25. člena CISG), tožena stranka pa je navedeno pravočasno (v primernem roku v smislu 39. člena CISG) grajala, s čimer si je zavarovala pravice iz 45. člena CISG.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo takojšnje ustno (telefonsko) grajanje napak tožeči stranki, ki zadošča za ohranitev kupčevih pravic iz 45. člena CISG, elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči z dne 30.6.2008 (priloga B2 spisa) o napakah čebule pa je ocenilo kot prepozno, niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da ni jasno, na katero pošiljko čebule se sploh nanaša navedeno elektronsko sporočilo ter da CISG ne pozna elektronskega sporočila (e-mail) kot pisne oblike. V zvezi z verodostojnostjo omenjenega elektronskega sporočila pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje.

9. Kot že zgoraj obrazloženo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dobavljeno blago ni bilo ustrezno, torej da čebula ni bila v suhem stanju in tako ni bila primerna za nadaljnjo prodajo trgovskim verigam za končno uporabo potrošnikom, kar predstavlja bistveno kršitev pogodbe v smislu 25. člena CISG, pritožbena polemiziranja glede konkretnih besednih zvez, s katerimi so posamezne priče oziroma zakoniti zastopnik toženke opisovali navedeno neustreznost čebule, pa na sprejeto dokazno oceno ne vplivajo. Da pisna reklamacija oziroma zapisnik o pomanjkljivosti blaga nista potrebna, je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, neustreznost sporne čebule pa naposled izhaja tudi iz potrdila takratnega župana občine K. (priloga B10 spisa), pri čemer pritožnikove navedbe o neverodostojnosti potrdila zaradi domnevne kazenske obravnave takratnega župana predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), prav tako pa so tudi preveč splošne za izpodbijanje domneve, da v javni listini (potrdilu) potrjena dejstva niso resnična (4. odstavek 224. člena ZPP). Nadalje se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). Namreč ni vselej tako, da stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Dokazovati negativno dejstvo, to je, da tožena stranka ni pravočasno grajala neustreznosti dobavljenega blaga, je možno tako, da se od tožene stranke zahteva, naj dokaže pravočasnost ustnega (telefonskega) grajanja napak, kar pa je kot že pojasnjeno toženi stranki uspelo in je ta tako dokazala obstoj zanikanega dejstva.

10. Z vidika predmetne zadeve točni datumi odvoza čebule na deponijo (v juliju ali septembru 2008) niso odločilni, pač pa je bistveno, da je bila čebula po obeh spornih dostavah na koncu nedvomno odpeljana na deponijo, iz česar nadalje izhaja, da čebula ni ustrezala dogovorjenemu namenu ter da je tožena stranka naposled dejansko ostala brez vsega, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe s tožečo stranko.

11. Pritožbene navedbe, da gre skladno z izpovedbo B. B. v sušilnice prav vsa čebula, v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neustreznosti dobavljene čebule po obeh spornih dostavah. Iz skladnih in prepričljivih izpovedb prič B. B., K. K. in N. B. ter zakonitega zastopnika tožene stranke namreč povsem jasno izhaja, da čebula po obeh spornih dostavah kljub sušenju ni bila ustrezna (primerna za nadaljnjo prodajo trgovskim verigam za končno uporabo potrošnikom) ter da jo je tožena stranka zgolj na prošnjo tožeče vseeno poskušala posušiti in rešiti, vendar se to ni dalo in jo je naposled tožena stranka odpeljala na deponijo. Konkretne besedne zveze, s katerimi so posamezne priče oziroma zakoniti zastopnik toženke opisovali neustreznost (vlažnost) čebule pa kot že pojasnjeno, niso bistvene.

12. Nadalje je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi bistvenih kršitev pogodbe zavrnila sprejem obeh dobav čebule ter odstopila od pogodbe. Tožena stranka ni podpisala ne prvega in ne drugega tovornega lista (prilogi A2 in A3 spisa), in sicer zato, ker zaradi stanja dobavljene čebule (po obeh dobavah), le-te ni želela prevzeti, čebulo pa je razložila iz tovornjaka in jo skušala posušiti zgolj na prošnjo tožeče stranke, torej skladno z 2. odstavkom 86. člena CISG na račun tožeče stranke. Opisani odklonitvi prevzema tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljata razdor pogodbe (49. člen CISG), o obeh odklonitvah prevzema pa je bila tožeča stranka v primernem roku tudi obveščena (26. člen CISG). Vse navedeno je podprto z izpovedbami prič B. B., K. K. in N. B. in zakonitega zastopnika tožene stranke, pri čemer se izpovedbi prič K. K. in N. B. nanašata tako na prvo kot tudi na drugo sporno pošiljko čebule. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni nikoli trdila, da je odstopila od pogodbe. Navedeno na primer izrecno zatrjuje tožena stranka v svoji pripravljalni vlog z dne 16.4.2013. Tako prvostopenjsko sodišče nikakor ni prekoračilo toženkine trditvene podlage, prav tako pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

13. Ni se moč strinjati s pritožbenimi navedbami, v katerih se glede zastaranja zahtevka po nasprotni tožbi pritožnik zavzema za uporabo 480. člena OZ. Že sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je glede zastaranja zahtevka po nasprotni tožbi potrebno uporabiti Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga (Ur. l. SFRJ - MP, št. 5-45/1978), ki v 8. členu določa štiriletni zastaralni rok, zaradi česar zahtevek po nasprotni tožbi ni zastaran. Navedenemu stališču v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče. Pritrditi gre prvostopenjski ugotovitvi o utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe glede stroškov reševanja blaga v višini 3.500,00 EUR. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je glede obeh spornih pošiljk izkazala utemeljen razlog zavrnitve blaga, nadalje ravnanje v skladu s 86. členom CISG ter dogovor s tožečo stranko, da se poskusi rešiti sporno čebulo, s čimer je skladno s 86. ter 74. od 77. členom CISG upravičena do povračila stroškov v zvezi z reševanjem blaga (skladiščenje, delo, sušenje in odvoz na deponijo) v izkazani višini 3.500,00 EUR. Pritožbene navedbe o nesklepčnosti zahtevka po nasprotni tožbi glede navedenih stroškov ne držijo, saj utemeljenost zahtevka v tem delu izhaja iz dejstev, ki so navedena v nasprotni tožbi ter priloženih dokazov (priloge B7, B8, B9 in B10 spisa) ter izpovedb prič B. B., K. K. in N. B. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zahtevka po nasprotni tožbi glede navedenih stroškov po višini ni substancirano prerekala1 , zato je sodišče prve stopnje temu utemeljeno ugodilo v celotni vtoževani višini 3.500,00 EUR. Glede na pojasnjeno neprerekanost višine vtoževanih stroškov postavitev izvedenca ni bila potrebna, pritožbene navedbe glede stroškov kurilnega olja, podatkih o delavcih in urah pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker tožena stranka z nasprotno tožbo vtožuje stroške sušenja zgolj za 7 dni, ker je prvostopenjsko sodišče toženi stranki od zneska 3.500,00 EUR prisodilo zakonske zamudne obresti od 14.3.2011 dalje do plačila, to je od dneva vložitve tožbe ter glede na že zgoraj pojasnjeno stališče pritožbenega sodišča glede točnih datumov odvoza čebule na deponijo, pritožbene navedbe glede teh datumov zopet niso relevantne.

14. Končno pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi prvostopenjski odločitvi o pravdnih stroških.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 789/2006 z dne 19.3.2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 224, 224/4, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-15

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga - člen člen 8
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) - člen 25, 26, 39, 45, 49, 86, 86/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjIx