VSL Sodba II Cp 134/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o zahtevku zoper prvega toženca. Toženca navajata, da bi bilo treba zahtevek zoper njega zavreči in v zvezi s tem sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izostanek takšne odločitve na njun položaj nima nobenega vpliva, glede na solidarno odgovornost, medtem ko se tožnik ne pritožuje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za posojilno pogodbo, torej, da je bila kavza pogodbe posojilo, s čemer se je posredno opredelilo tudi do trditev, da naj bi šlo za drugačno kavzo, saj takšnih trditev ni upoštevalo kot utemeljenih. Niso pa toženci izpostavljali nedopustnosti kavze in je tudi neutemeljen očitek sodišču, da bi to moralo raziskovati v okviru materialnega procesnega vodstva.

Toženca sta navedena že na prvi strani pogodbe kot solidarna poroka, torej nista le potrdila navzočnosti, temveč sta se kot solidarna poroka tudi podpisala. V 5. členu pogodbe je navedena njuna obveznost, potrdila pa sta tudi, da sta v celoti seznanjena z vsemi določili posojilne pogodbe, ki izhajajo iz predhodnih členov. Iz pogodbe oziroma poroštvene izjave so razvidne vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika (vsebina obveznosti, zapadlost).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in drugo ter tretjetožena stranka nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca A. A. in B. B. solidarno dolžna plačati tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe znesek 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.570,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta drugo in tretjetožena stranka (v nadaljevanju drugi in tretji toženec oziroma toženca). Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožba je bila vložena tudi zoper C. C. (prvega toženca) kot posojilojemalca. Sodišče je postopek zoper njega zaradi začetka stečajnega postopka prekinilo, nato pa o zahtevku v tem delu ni odločalo, čeprav bi to moralo storiti in bi moralo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) zavreči. Ker sodišče v tem delu zahtevka ni odločalo, se sodbe ne da preizkusiti in je podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obrazložitev sodišča glede zavrnitve ugovora o fiktivnosti posojilne pogodbe je nerazumljiva. Dokazni postopek je pokazal, da je bil denar prejet z namenom zagona proizvodnje, v nadaljevanju je bila sklenjena najemna pogodba za poslovne prostore, prostori pa skladno z določili Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) niso bili takšni, da bi lahko služili svojemu namenu. Znesek po sporni pogodbi z dne 11. 10. 2013 je predstavljal prispevek tožnika, ki je bil porabljen izključno in samo v pripravo predmeta najema za oddajanje v najem. V zvezi s tem so v nadaljevanju potekala tudi pogajanja za nakup peči. Da gre za vlaganje v nepremičnino, ki je predmet najema, kaže potrdilo o opravljenih delih, podpisano s strani tožnika. Zaključki sodišča so napačni, sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj izpostavljenih okoliščin ni upoštevalo. Sodišče je zaključilo, da pogodba ni fiktivna, ker naj bi "tožnik z zneskom, danim kot posojilo, vložil enako količino denarja v proizvodnjo v poslovnih prostorih v lasti tožnikovih sinov, kot naj bi storila tožena stranka", nima podlage v trditvah. V trditvah tožencev je bilo namreč navedeno, da prvi toženec (C. C.) denarja ni prejel in da ni bil obogaten, saj je bil denar porabljen za zagon proizvodnje. Ugotovitve sodišča zato niso pravilne. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pogodba z dne 11. 10. 2013 ni nikoli predstavljala posojilne pogodbe in kot takšna nikoli ni bila sklenjena, kar so v postopku prepričljivo pojasnile stranke postopka. Toženca izpostavljata tudi vprašanje nedopustne kavze, do katere se sodišče ni opredelilo. Raziskati bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva. Zadeva je takšna, kot so jo predstavili toženci, o tem govori tudi najemna pogodba z dne 11. 11. 2013, sklenjena ravno mesec dni po "posojilni pogodbi". Res je bila sklenjena s sinovoma tožnika in družbo prvega toženca, vendar je vse ključne odločitve vlekel tožnik. Toženci so pojasnili okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe, vnaprejšnjo pripravljenost vsebine in vložek tožnika, predložili so tudi potrdilo o priznanem vložku z dne 17. 5. 2014, do česar se sodišče ni opredelilo. O spornosti kavze sodišče ni presojalo, zato je storilo kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmet najema, v katerega se je vlagalo, je bil v času sklenitve najemne pogodbe neuporaben in neprimeren za oddajo v najem, zahtevana so bila določena sredstva za pripravo predmeta najema. Deloma je pri adaptaciji participiral tudi tožnik, ki pa je vložek v višini 10.000,00 EUR zavaroval s posojilno pogodbo. Toženci so dokazovali neobstoj kavze posojilne pogodbe, v zvezi s tem sodišče ni pretresalo dokazov, temveč je sprejelo odločitev, da posojilna pogodba ni fiktivna. Odločitve ni mogoče preveriti, sodba v tem delu nima odločilnih dejstev, storjena je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Okoliščin, ki so jih izpostavili toženci, sodišče ni upoštevalo. Prvi toženec denarja po posojilni pogodbi de facto ni prejel, saj je bil denar namenjen adaptaciji, ki jo je tožnik v višini 32.280,00 EUR tudi v celoti priznal. Denar je bil nesporno vložen v premoženje sinov tožnika, s katerim je upravljal tožnik. Toženci so vseskozi opozarjali na nedopustno kavzo. Zaključkom sodišča o nelogičnosti trditev tožencev glede poračunavanja vlaganj in znižanja kupnine toženca nasprotujeta. Logično je namreč, da je tožnik sprejel odločitev, da bo del nujno potrebnih sanacijskih del financiral sam. Pri poračunu bi se logično presojalo, da so upoštevani vložki tožencev, ne pa tožnika. Napačen je zaključek sodišča, da bi toženci, glede na to, da so bili poslovni prostori prodani tretji osebi, če bi imeli račune, od lastnikov zahtevali povrnitev zneskov, ki so jih v nepremičnino vložili, tožbe pa niso vložili. Zaključka sodišča v tem delu ni mogoče preveriti. Neutemeljen je zaključek, da naj bi dejstvo, da toženci niso vložili tožbe, kazalo na to, da "posojen" denar ni bil vložen v poslovne prostore oziroma v stroje. Tudi v tem delu je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nadalje zaključilo, da sta drugi in tretji toženec sopodpisnika pogodbe in po pogodbi nastopata kot solidarna dolžnika, da sta lastnoročno izpolnila del pogodbe in sta jo podpisala, kar naj bi pomenilo, da je veljavna. Tretji toženec ni rekel, da je podatke izpolnil sam, je pa to na zaslišanju rekla druga toženka. Obrazložitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženca sta izpostavila, da pogodbe nista prebrala. Druga toženka je izrecno izjavila, da bo zoper tožnika iz naslova povečanja vrednosti njegovega premoženja vložila ustrezen zahtevek. Izjavila je, da ne ona kot tudi ne tretji toženec nista podpisala poroštvene izjave. Drugi toženki in tretjemu tožencu ni mogoče očitati, da sta s podpisom pogodbe dejansko podala veljavno poroštveno izjavo, ki zahteva strogo obličnost, ki je v konkretnem primeru ni bilo. Opozarja na zadevo II Ips 374/2008, Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da mora pisna izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, če naj učinkuje, poleg gole zaveze zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, česar sodišče ni upoštevalo. Določil pogodbe ni mogoče razlagati v smislu poroštvene izjave. Sodišče je zaključilo, da posojilna pogodba vsebuje poroštveno izjavo, vendar je odločitev napačna. Poroštvena izjava mora biti pisna in ni mogoče trditi, da sta druga toženka in tretji toženec podpisala poroštveno izjavo oziroma, da je ta vsebovana v 5. in 6. členu posojilne pogodbe. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Pogodba je bila pripravljena s strani tožnika, konkretno enega izmed njegovih sinov, drugi toženki in tretjemu tožencu ni bilo pojasnjeno, za kakšno zavezo gre. V smislu 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določil 5. in 6. člena posojilne pogodbe z dne 11. 10. 2013 ni mogoče šteti za poroštveno izjavo. Ni mogoče preveriti, zakaj sodišče tožencema ne verjame, da nista vedela, kaj sta podpisala. Ker poroštvena izjava ni bila podana, bi bilo treba zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca zavrniti. Razlogovanje sodišča v zvezi z drugim odstavkom 82. člena OZ predstavlja nedovoljeno širjenje pomena poroštvene izjave. Zgolj potrditev prisotnosti pri podpisovanju listin ni dovolj. Določbe 5. člena pogodbe ni mogoče razumeti kot zadostne in je razlagati v smislu poroštvene izjave. Sodišče ostalih dokazov ni upoštevalo pri odločanju. Toženca menita, da bi se moralo dotakniti vseh ugovornih navedb tožencev in presojati vse okoliščine v zvezi s tem, česar pa sodišče ni storilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o zahtevku zoper prvega toženca. Toženca navajata, da bi bilo treba zahtevek zoper njega zavreči in v zvezi s tem sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izostanek takšne odločitve na njun položaj nima nobenega vpliva, glede na solidarno odgovornost, medtem ko se tožnik ne pritožuje.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita več absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, kot tudi ne v nasprotju z izrekom sodbe. Neutemeljen je tudi očitek o nerazumljivosti izreka in je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti (več o tem še v nadaljevanju). Glede zatrjevanih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej protispisnosti, ki jo predstavlja napačen prenos vsebine listin oziroma zapisnikov v sodbo (gre za kršitev tehnične narave), pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da razen v zvezi z izpolnitvijo podatkov v posojilni pogodbi, o čemer bodo razlogi navedeni kasneje, pritožba navedeno kršitev sodišču večkrat očita le pavšalno in nekonkretizirano, medtem ko sodišče druge stopnje takšne kršitve samo tudi ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da posojilna pogodba z dne 11. 10. 2013 (A2), ki jo je sklenil tožnik s prvim tožencem C. C. kot posojilojemalcem, medtem ko sta se druga toženka in tretji toženec pogodbe udeležila in jo podpisala kot solidarna poroka, ni fiktivna. Verjelo je tožniku, da bi bila, če bi bil denar namenjen adaptaciji poslovnih prostorov njegovih sinov, v tem smislu zapisana tudi pogodba. Toženca zaključek sodišča izpodbijata s trditvijo, da na vlaganje v nepremičnino, ki je bila predmet najema, kaže potrdilo o opravljenih delih (B5), podpisano s strani tožnika in da to potrdilo dokazuje, da so zaključki sodišča napačni, vendar neutemeljeno. Tudi če je bil denar, ki je bil predmet posojilne pogodbe, v nadaljevanju s strani tožencev vložen v poslovne prostore, to še ne potrjuje, da ni šlo za posojilo. Navedeno potrdilo o opravljenih delih (po trditvah tožencev gre za potrdilo o priznanem vložku) z dne 17. 5. 2014, podpisano s strani tožnika, ravno v nasprotju s trditvami tožencev dodatno dokazuje, da je šlo za posojilno pogodbo. V navedenem potrdilu je namreč navedeno, da se tožnik strinja s predloženim opisom del in da se v primeru prodaje tretji osebi ta dela obračunajo. Med navedenimi deli pa je med drugim popravilo strojev v višini 12.440,00 EUR, za kar pa je bilo v postopku zatrjevano in izpovedano, da je šel izposojeni denar. Ni logično, da bi tožnik priznal vlaganja s strani tožencev, ki naj bi se obračunala, če bi šlo za njegova lastna vlaganja. Nasprotno, navedeno dodatno dokazuje, da je šlo za posojilo (ki je bilo lahko porabljeno za vlaganje s strani tožencev v predmet najema). Neutemeljeni so očitki, da pogodba z dne 11. 10. 2013 ni predstavljala posojilne pogodbe in da naj bi toženci to v postopku prepričljivo pojasnili, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Toženci so res izpostavili vprašanje kavze, zatrjevali so, da pogodbena kavza ni bila posojilna, temveč druga, da naj bi šlo za vložek tožnika za adaptacijo z namenom minimalnega prispevka. Za primer, če bi prvi toženec odkupil poslovne prostore, naj bi šlo za obliko zavarovanja, kar bi se upoštevalo pri oblikovanju prodajne cene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za posojilno pogodbo, torej, da je bila kavza pogodbe posojilo, s čemer se je posredno opredelilo tudi do trditev, da naj bi šlo za drugačno kavzo, saj takšnih trditev ni upoštevalo kot utemeljenih. Niso pa toženci izpostavljali nedopustnosti kavze in je tudi neutemeljen očitek sodišču, da bi to moralo raziskovati v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče je torej v okviru dokaznega postopka in dokazne ocene verjelo tožniku, zato so neutemeljeni očitki sodišču v zvezi s potrdilom o vložku in drugačni zaključki tožencev v zvezi z najemno pogodbo za poslovne prostore, sicer last sinov tožnika in ne tožnika. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana. Ne drži, da odločitve sodišče prve stopnje ni mogoče preveriti. Neutemeljeno se toženca sklicujeta na dodatne okoliščine v zvezi z najemom objekta sinov tožnika in ne drži, da je sodba nejasna in da v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Neutemeljen je ob že obrazloženem očitek, da toženci (oziroma prvi toženec) denarja po posojilni pogodbi de facto niso prejeli, ker je bil denar namenjen adaptaciji, ki jo je tožnik v višini 32.280,00 EUR tudi priznal. Kot že navedeno, tudi če je bil denar vložen v adaptacijo, to še ne pomeni, da ni šlo za posojilo.

9. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je nelogična trditev tožencev, da bi se vlaganja v poslovne prostore v lasti tožnikovih sinov v primeru odkupa s strani tožencev poračunala in s tem znižala kupnina, saj je zaključek sodišča v tem delu pravilen. Nerazumljiv je očitek in zatrjevanje, da bi se pri poračunu logično presojalo, da so upoštevani vložki tožencev, ne pa tožnika, če se pa v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje zatrjuje (tudi) vložek tožnika. Ugotovitev, da toženci tožbe za povrnitev vložkov zoper lastnike poslovnih prostorov in strojev niso vložili, je bila le indic za zaključke sodišča prve stopnje, zato je tudi očitek, da naj bi bila v tem delu storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta druga toženka in tretji toženec sopodpisnika pogodbe in nastopata kot solidarna dolžnika, da sta lastnoročno izpolnila del pogodbe in sta jo podpisala. Neutemeljen je očitek, da naj bi bila takšna obrazložitev v nasprotju z dokazi, ker tretji toženec ni rekel, da je podatke izpolnil sam. Sodišče je namreč ugotovilo, da je druga toženka lastnoročno izpolnila del pogodbe, ki se nanaša na njene in moževe osebne podatke, medtem ko je tretji toženec svoje podatke izpolnil sam, kar je razvidno iz posojilne pogodbe, kjer sta razvidni dve različni pisavi. Ni navedlo, da je tretji toženec izpovedal, da je podatke izpolnil sam, zato ne gre za protispisnost. Poleg tega pa je takšno možnost v izpovedi sam dopustil.

11. Druga toženka in tretji toženec sta priznala, da sta pogodbo podpisala, zato je neutemeljena navedba, da nista podpisala poroštvene izjave (zgolj zato, ker ta ni na posebni listini), neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da ni mogoče preveriti, zakaj sodišče tožencema ne verjame, da nista vedela, kaj sta podpisala. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 374/2008 oziroma na podlagi te odločbe zatrjuje, da v konkretnem primeru ne gre za poroštveno izjavo. Ni šlo zgolj za potrditev prisotnosti pri podpisovanju listine, kot neutemeljeno navajata toženca. Toženca sta namreč navedena že na prvi strani pogodbe kot solidarna poroka, nista le potrdila navzočnosti, temveč sta se kot solidarna poroka tudi podpisala. V 5. členu pogodbe je navedena njuna obveznost, potrdila pa sta tudi, da sta v celoti seznanjena z vsemi določili posojilne pogodbe, ki izhajajo iz predhodnih členov. Iz pogodbe oziroma poroštvene izjave so razvidne vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika (vsebina obveznosti, zapadlost), tako da drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje glede razlage določil po 82. členu OZ.

12. Neutemeljen je očitek, da izjave tožencev ni mogoče šteti za poroštveno izjavo ob upoštevanju 83. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da sporne določbe niso nejasne in ne potrebujejo razlage (v korist tožencev), glede na to, da je bila posojilna pogodba predlagana in sestavljena s strani tožnika, zato se tudi na 83. člen OZ toženca sklicujeta neutemeljeno. Neutemeljen je zato tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

13. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je ob povedanem uporabilo tudi materialno pravo. Zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka niso podane, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženca sodišču očitata še neupoštevanje ostalih dokazov, vendar tega očitka ne konkretizirata. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 232/2005
• Sodba II Ips 374/2008
• Sodba II Ips 969/2007