<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 374/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.374.2017
Evidenčna številka:VSL00000355
Datum odločbe:05.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Maja Jurak (preds.), Lidija Leskošek Nikolič (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - nova dejstva - pravica do izjave - zloraba pravic - enako varstvo pravic

Jedro

Že v rednem pravdnem postopku velja splošno pravilo, da sodišče odloča po (dejanskem) stanju na dan izdaje sodbe, kar pomeni, da se upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile v času od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Navedeno pravilo se ob smiselni uporabi v postopkih zaradi insolventnosti kvečjemu prebija v nasprotni smeri; lahko se (v omejenem obsegu) upoštevajo tudi dejstva, ki so nastopila šele v pritožbenem postopku.

Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti.

Ker se ZFPPIPP sam z zlorabami ne ukvarja ter ker restriktivna in toga ureditev posameznih institutov insolvenčnega postopka nudi razmeroma veliko tovrstnega manevrskega prostora, mora biti sodišče bolj občutljivo in dovzetno na trditve (katerekoli stranke) o zlorabi procesnih pravic (druge stranke) za cilje, ki niso predvideni v zakonu in ki so tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnikov: A d. o. o., B d. o. o. in C za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili upniki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da začne postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo odstopi v ponovljeno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zadevi so upniki dne 9. 3. 2017 vložili predlog za začetek postopka prisilne poravnave na podlagi 221.j člena ZFPPIPP. Ker predlogu niso priložili poročila revizorja iz 2. točke 3. odstavka 221.j člena ZFPPIPP, jih je sodišče s sklepom z dne 17. 3. 2017 pozvalo k dopolnitvi predloga. Z vlogo z dne 3. 4. 2017 so predlagatelji predložili revizorjevo poročilo, izdelano na podlagi podatkov iz letnega poročila dolžnika za leto 2015, ki je bilo javno objavljeno dne 29. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je upniški predlog zavrnilo na podlagi zaključka, da dopolnitev predloga ni bila ustrezna, ker se obstoj predpostavk po tretjem odstavku 221.j člena ZFPPIPP ugotavlja na dan vložitve upniškega predloga in ne na dan njegove dopolnitve. Na dan vložitve upniškega predloga dne 9.3.2017 pa je bilo zadnje javno objavljeno letno poročilo dolžnika letno poročilo za leto 2014.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je treba upniški predlog, če ga predlagatelji v roku ne dopolnijo in tudi, če ga ne dopolnijo pravilno, zavreči in ne zavrniti (4. odstavek 221.j čl. ZFPPIPP). Sicer pa ima pritožba prav, da je zgoraj navedeno stališče prvostopnega sodišča zmotno. Že v rednem pravdnem postopku velja splošno pravilo, da sodišče odloča po (dejanskem) stanju na dan izdaje sodbe, kar pomeni, da se upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile v času od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Navedeno pravilo se ob smiselni uporabi v postopkih zaradi insolventnosti (121. člen ZFPPIPP) kvečjemu prebija v nasprotni smeri; lahko se (v omejenem obsegu) upoštevajo tudi dejstva, ki so nastopila šele v pritožbenem postopku (npr. da upnik ni več upnik ali da dolžnik ni več insolventen). K temu napotuje dokončna narava postopkov zaradi insolventnosti in omejenost pravnih sredstev. Ni torej pravne podlage za stališče, da se obstoj predpostavk po 3. odstavku 221.j člena ZFPPIPP ugotavlja na dan vložitve upniškega predloga in da se predlagatelji v dopolnitvi upniškega predloga ne bi smeli sklicevati na nova dejstva, ki so vmes nastopila. Prepoved ugotavljanja dejstev, ki so nastopila v času trajanja prvostopnega postopka, bi ne nazadnje vodila k nepotrebnemu multipliciranju postopkov na prvi stopnji, saj bi silila predlagatelje k vlaganju vedno novih in novih predlogov, pri čemer bi bilo teoretično nemogoče kadarkoli odločiti po dejanskem stanju na dan odločitve.

6. Pritožba ima tudi prav, da je preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek postopka prisilne poravnave v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Preizkus predloga za začetek postopka prisilne poravnave, je, tudi kadar ga vložijo upniki, saj sodišče odloča le o tem, ali so upniškemu predlogu za začetek postopka prisilne poravnave priložene izjave upnikov, ki so vložili upniški predlog, da soglašajo z začetkom postopka prisilne poravnave, na katerih je podpis notarsko overjen, in revizorsko poročilo, s katerim revizor z mnenjem brez pridržka ugotovi skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika in njuno medsebojno razmerje (tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP). Dolžnik v predhodnem postopku na podlagi upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ne sodeluje in nima niti pravice do pritožbe proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, pač pa ga lahko izpodbija le z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave zaradi razloga iz 1. točke 172. člena ZFPPIPP, torej le iz razloga, da dolžnik ni insolventen in da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti (10. točka 221.j člena ZFPPIPP).

7. Na načelni ravni se sicer pritožbenemu sodišču zastavlja resno vprašanje, ali je opisana zakonska ureditev instituta upniške prisilne poravnave ustavnopravno skladna in ali morda ne predstavlja nesorazmernega in zato nedopustnega posega v dolžnikov pravni položaj ter hkrati kršitev kar nekaj z Ustavo RS varovanih pravic (najmanj pravice do izjave iz 22. člena Ustave). Vendar to vprašanje v konkretnem primeru ne terja odgovora, saj predmet pritožbenega preizkusa ni dolžnikova "nedovoljena" pritožba zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi predloga upnikov. Ker je dolžnik v postopku na prvi stopnji samoiniciativno sodeloval s številnimi vlogami, vložil je tudi odgovor na pritožbo, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je z ozirom na opisano zakonsko ureditev potrebno njegove vloge prezreti in jih šteti za neobstoječe. Takšno stališče zastopa pritožba, vendar mu pritožbeno sodišče ni sledilo. Dolžnik je stranka predhodnega postopka (55. člen ZFPPIPP) in mu zato pravice do izjave ni mogoče odreči, še zlasti, če se v njej sklicuje in uveljavlja zlorabo pravic s strani predlagateljev tega postopka, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

8. V zvezi z zlorabami procesnih in drugih pravic v postopkih zaradi insolventnosti se je izoblikovala v zadnjih letih že kar obsežna sodna praksa (III Ips 22/2012, III Ips 112/2016, Cst 549/2016, Cst 796/2016, III Cpg 449/2017, Cst 331/2017). Proti zlorabam sicer niso imuni niti drugi postopki, vendar pa je njihova skupna značilnost, da se praviloma pojavljajo v procesnih situacijah, v katerih so položaji udeležencev že po sili zakona neuravnoteženi. Uravnoteženost položajev strank, ki je v tem, da imajo enake pravice in dolžnosti v postopku in da jih v enaki meri lahko tudi izvršujejo, predstavlja namreč najučinkovitejšo obliko preprečevanja možnih zlorab, saj jih stranke zaznajo hitreje in prej kot sodišče in nanje lahko opozorijo. Procesni zakoni zato z zagotavljanjem procesnih pravic v polnem obsegu in kvaliteti strankam omogočijo tudi nadzor nad možnimi zlorabami. Vendar pa se zaradi načela hitrosti in učinkovitosti ne morejo popolnoma izogniti ureditvi določenih procesnih situacij oz. institutov na način, ko je takšen nadzor ene stranke nad procesnimi aktivnostmi druge stranke šibek ali pa ga sploh ni. Prav ZFPPIPP je takšen zakon, ki z omejitvami načela kontradiktornosti, razpravnega načela, prepovedjo vsebinskega odločanja, omejitvami in izključitvijo pravnih sredstev, v vrsti primerov ustvarja izrazito neuravnotežen položaj udeležencev, v katerem lahko predlagatelj z majhnim vložkom izkaže upravičenost svojega predloga, (ki mu sodišče mora slediti), nasprotnik pa je brez možnosti, da mu argumentirano nasprotuje. Treba je sicer upoštevati, da je zakon pri ureditvi upniške prisilne poravnave imel v mislih nedoločeno število primerov, ki se jim takšna ureditev po dejanskih značilnostih povsem prilega in se torej v "običajnih" situacijah najbrž izkazuje tudi kot povsem ustrezna. Vendar pa mora biti sodišče prav iz navedenih razlogov, ker se zakon sam z zlorabami ne ukvarja (kar je razumljivo), in ker restriktivna in toga ureditev posameznih institutov insolvenčnega postopka nudi razmeroma veliko tovrstnega manevrskega prostora, bolj občutljivo in dovzetno na trditve (katerekoli stranke) o zlorabi procesnih pravic (druge stranke) za cilje, ki niso predvideni v zakonu in ki so tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšno povečano občutljivost sodišč na zlorabe procesnih pravic je tudi že zaznati v zgoraj citirani sodni praksi. Še posebej se pritožbeno sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 112/2016 z dne 19. maja 2017, ki je izrecno zapisalo, "da sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dolžno vsebinsko presojati presojati dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog, da pa se je do teh predpostavk dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o zlorabi pravic dolžnika. Tovrstne ugovore lahko uveljavlja tako v predhodnem kot tudi v glavnem postopku insolventnosti". Navedeno stališče je treba v enaki meri upoštevati tudi ob obravnavanju predloga upniške prisilne poravnave, v kateri so vloge strank obrnjene.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Napotki za nadaljnje postopanje so razvidni iz gornje obrazložitve. V ponovljenem postopku pa bo sodišče prve stopnje moralo tudi predlagateljem dati možnost, da se izjavijo in opredelijo do navedb in dokazov dolžnika o zlorabi in jim zato vročiti dolžnikove vloge v odgovor.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22.
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 55, 121, 221j, 221j/3, 221j/3-2, 221j/4, 221j/10.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTkw