<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep PRp 438/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:PRP.438.2015
Evidenčna številka:VSL0066659
Datum odločbe:07.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Dragan Vukovič (preds.), Živa Bukovac (poroč.), Zinka Strašek
Področje:PREKRŠKI - CESTE IN CESTNI PROMET - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:uporaba javnih cest - pravila cestnega prometa - dolžnost upoštevanja pravil - obstoj prekrška - prehodne in končne določbe ZJC-B - obstoječe javne ceste - delitev in kategorizacija javnih cest - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - novela ZCes-1A - uporaba tega zakona za obstoječe javne ceste - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste - javna cesta - pojem in status javnih cest in stvarne pravice na javni cesti

Jedro

Razlaga prvostopenjskega sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, zaradi česar je lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, v obdobju, v katerem občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine, izkazuje upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, dolžan spoštovati zgolj prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in spremenilo plačilni nalog prekrškovnega organa tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrškov po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje prekrškovni organ. V uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi materialne kršitve določb predpisa, ki določa prekršek, in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pa navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so bile kršitve storjene na delu javne ceste JP ..., ki poteka po zemljišču v lasti storilca, da je bil v času storitve kršitev v teku razlastitveni postopek iz 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B) za pridobitev tega zemljišča v korist občine, in je razlastitveni postopek še vedno v teku na upravnem sodišču. Sodišče je postopek o prekrških ustavilo, ker meni, da je v primeru teka postopka iz 19. člena ZJC-B storilec kot lastnik zemljišča omejen samo z nastavljanjem raznih stvarnih predmetov na cesto iz 5. člena ZCes-1, tovrstne omejitve pa naj ne bi zajemale situacije, ko se storilec na cesto postavi s telesom in na ta način ovira varen promet. Prekrškovni organ storilcu očita, da je z namenom preprečevanja prometa zaparkiral cesto in tako onemogočil nadaljnjo vožnjo vozilu ter kasneje s silo telesa in raztegnjenimi rokami zapiral pot in s tem onemogočal prehod po javni cesti pešcem; ukaza za umik parkiranega vozila in da spusti mimo pešce, ni upošteval. Nahajanje osebnega vozila na asfaltnem vozišču ceste pomeni uresničitev dejanskega stanu iz četrte alineje 3. točke drugega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje nameščanje kakršnihkoli predmetov v cestni svet javne ceste, ki bi lahko ovirali ali onemogočali nemoteno in varno odvijanje cestnega prometa. Za navedeno kršitev je predpisana globa; ker je bilo vozilo na cesto postavljeno z namenom oviranja prometa, so bila s tem poleg splošnih določil 5. člena ZCes-1 udejanjena tudi specialnejša določila 4. člena ZCes-1, ki ima zagroženo milejšo globo, ki je bila kršitelju izrečena. V primeru napačne pravne kvalifikacije kršitve bi jo moralo sodišče spremeniti. Sodišče se v sodbi ni opredelilo glede parkiranja osebnega vozila na cesti z namenom preprečevanja prometa, zato sodba nima razlogov in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Osrednje pravno vprašanje je, ali so za lastnika zemljišča, preko katerega poteka cesta iz 19. člena ZJC-B zavezujoče samo določbe 5. člena ZCes-1 ali tudi vsa ostala pravila cestnoprometnih predpisov, ki so določena v drugih členih tega zakona (ZCes-1) in v drugih zakonih, kot na primer v ZPrCP. Nikalni odgovor bi pomenil, da lastnik zemljišča javne ceste iz 19. člena ZJC-B na tem zemljišču sicer ne sme opravljati raznih del in nanj postavljati nobenih predmetov, kljub temu pa lahko po tej cesti kot udeleženec v prometu nastopa v nasprotju s cestnoprometnimi pravili. Prekrškovni organ meni, da so za lastnika zemljišča javne ceste, za katerega je v teku postopek iz 19. člena ZJC-B, zavezujoča vsa cestnoprometna pravila, enako kot za vse ostale udeležence v cestnem prometu. Napotilo 123.a člena ZCes-1 na uporabo 5. člena istega zakona ne pomeni, da lastnika zemljišča ne zavezujejo vsa ostala cestnoprometna pravila, ampak samo, da je lastniku prepovedano izvajati tudi dejanja, ki ne predstavljajo prometa, ampak gre za gola dejanja izvrševanja lastninske pravice (5. člen ZCes-1). Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 4/2014 lastnika zemljišča v navedenih okoliščinah ni odvezalo vezanosti na cestnoprometna pravila, ampak mu je prepovedalo ogrožanje cest z dejanji iz 5. člena ZCes-1, česar ne bi storilo, če javni promet po takšni cesti ne bi bil dopusten. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena in potrdi plačilni nalog prekrškovnega organa, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Storilec v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložil po zagovornikih, navaja, da so stališča izpodbijane (sicer pravilne) sodbe materialno napačna, brez pravne podlage v predpisih in tudi v izrecnem nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014, poleg tega pa jih pritožba še neustrezno ekstrapolira.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Storilcu se očita storitev prekrška po tretjem odstavku 4. člena ZCes-1, ki določa, da se z globo 400,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s prejšnjim odstavkom, na podlagi katerega je uporaba javne ceste, s katero se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej, prepovedana. Poleg tega se mu očita še storitev prekrška po osmem odstavku 27. člena ZPrCP, na podlagi katerega se kaznuje z globo 80,00 EUR za prekršek udeleženec cestnega prometa, ki ne ravna po znaku ali ukazu oziroma odredbi pooblaščene uradne osebe, ali ki ne upošteva prometne signalizacije, ki označuje eksperimentalno prometno ureditev, ali oseba ki ravna v nasprotju z določbo šestega odstavka tega člena.

6. Na podlagi 123.a člena ZCes-1 se za obstoječe ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05, ZJC-B) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. V prehodni določbi prvega odstavka 19. člena ZJC-B pa je določeno, da se lahko, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot ga določa prvi odstavek 3. člena zakona, lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem zakonu.

7. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka po pravilih rednega postopka zaključilo, da bi se moral storilec glede na določbo 123.a člena ZCes-1 na delu zemljišča, ki je v njegovi lasti in je bil v tem času v postopku razlastitve (dvorišče, kjer je kritičnega dne parkiral osebno vozilo), vzdržati prepovedanih ravnanj zgolj po 5. členu ZCes-1; v danem primeru se mu očita, da je ravnal v nasprotju z določbo 4. člena ZCes-1, zato je potrebno po oceni sodišča prve stopnje postopek o prekršku v tem delu zoper njega ustaviti, saj določba 123.a člena napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na preostale določbe ZCes-1, kar pomeni, da se v danem primeru za storilca uporablja le 5. člen ZCes-1, ki točno določa, katerih ravnanj se je slednji dolžan vzdržati, dokler traja postopek razlastitve oziroma je ta pravnomočno končan. Ker so po oceni sodišča za storilca veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1, je zaključilo, da ukrep uradne osebe, da se umakne s ceste, ni bil zakonit, saj so zanj veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1 glede na dejstvo, da je zemljišče, na katerem se je nahajal, njegova last in gre za zasebno lastnino ne glede na uveden postopek razlastitve. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek o prekršku zoper storilca.

8. Utemeljena je pritožbena navedba prekrškovnega organa, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 123.a člena ZCes-1. Razlaga prvostopenjskega sodišča, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, zaradi česar je lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, v obdobju, v katerem občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine, izkazuje upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, dolžan spoštovati zgolj prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pravilna, kar v pritožbi utemeljeno uveljavlja prekrškovni organ.

9. Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/2009 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da Ustava RS v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem postopku, ki je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic. Eden izmed elementov tega načela je tudi, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazenskopravne določbe oblikovane tako, da so razumljive in ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo. Določbe kaznovalnega prava, med katere sodijo tudi inkriminacije, ki uzakonjajo prekrške, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu so sicer prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota.

10. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti sistemsko razlagalno metodo, v povezavi z namensko, upoštevati je potrebno, da se v obravnavanem primeru storilcu očita storitev prekrškov na delu javne ceste JP ..., ki poteka nepremičninah po parc. št. ... in ..., obe k. o. ..., ki sta v lasti storilca, pri čemer že teče postopek razlastitve teh nepremičnin v javno korist, kar pomeni, da občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazuje upravičenost omejevanja lastninske pravice in je tako storilec po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1, kot jo je v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014 zavzelo Vrhovno sodišče RS, kot lastnik nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, dolžan spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1. Vendar je potrebno za pravilno razlago upoštevati tudi pojem javne cesta iz 24. točke prvega odstavka 3. člena ZCes-1 „Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi.“ v povezavi z določbo prvega odstavka 3. člena ZCes-1 „Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa.“ ter z določbo prvega odstavka 4. člena ZCes-1 o uporabi javnih cest, na podlagi katere se javne ceste lahko uporabljajo le za cestni promet, za druge namene pa samo v primerih ter na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste. Glede na navedene zakonske določbe so utemeljene pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da so tudi lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste (kot tudi vsi ostali udeleženci cestnega prometa na obstoječi javni cesti), dolžni spoštovati tudi ostale določbe predpisov, ki urejajo ceste (in ne zgolj 5. člen ZCes-1, ki ureja prepoved ogrožanja varne uporabe javne ceste), in pravila cestnega prometa. Tako se lahko vse javne ceste (torej tudi obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B ne glede na lastništvo nepremičnin) uporablja zgolj pod pogoji, ki veljajo za vse javne ceste, in so tako torej vsi udeleženci cestnega prometa na teh cestah (tudi lastnik nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta iz 19. člena ZJC-B) dolžni uporabljati te ceste v skladu z vsemi določbami ZCes-1 in ZPrCP.

11. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da ob upoštevanju gornjih navedb vsebinsko odloči o prekršku storilca.


Zveza:

ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 3, 3/1, 4, 4/3, 5, 5/2, 5/2-3, 5/2-3(4), 123a. ZJC-B člen 19. ZJC člen 3, 3/1. ZPrCP člen 27, 27/8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTMw