VSL sklep Cst 180/2017

Jedro

Namen razrešitve upravitelja je zagotoviti pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa ni ne namen ne cilj razrešitve upravitelja. Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem največjem možnem deležu. Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in na poplačilo upnikov.

Upnik ima tako sicer prav, ko navaja, da prodaja ni bila dovolj transparentna, saj ni bilo objavljeno javno vabilo k dajanju ponudb. Vendar pa ta kršitev v ničemer ni vplivala na nemoten tek stečajnega postopka in na poplačilo upnikov. Pomembno dejstvo tudi je, da je prodaja potekala v soglasju z ločitvenim upnikom, pa tudi dejstvo, da sta pravnomočna sklepa o soglasju k sklenitvi prodajnih pogodb, tako neuspešne, ko je upravitelj odstopil od pogodbe zaradi neplačila kupnine, kot ta zadnja, ki je bila uspešna. Pritožnik je imel možnost in pravico, da se zoper izdana sklepa pritoži, česar pa ni storil.

Podana kršitev torej ni takšne narave, ki bi glede na sedanje stanje zadeve terjala rezrešitev upravitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikovo zahtevo za razrešitev upravitelja.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je kršitev, ko zbiranje ponudb ni potekalo v skladu z zakonom, hujša kršitev, zato je razrešitev upravičena, drugače kot velja pri lažjih kršitvah, katerih posledica je odškodninska oziroma disciplinska odgovornost upravitelja. Upravitelj mora objaviti vabilo za dajanje nezavezujočih ponudb, vabilo pa ni bilo objavljeno, kar navaja tudi sodišče prve stopnje. Kljub ugotovljeni kršitvi pa je zavrnilo upnikov predlog. Prodaja premoženja je glavno dejanje v stečajnem postopku, s katerim se doseže cilj tega postopka – poplačilo upnikov. Kršitev pravil o postopku prodaje je sama po sebi takšna kršitev, ki mora biti sankcionirana in mora privesti do razveljavitve dejanj, ki so bila opravljena s takšno kršitvijo in do takojšnjega zagotovila, da v tem postopku do ponovitve tega ne bo prišlo, kar je doseženo s samo razrešitvijo upravitelja. Sodišče prve stopnje meša med institutom razrešitve in disciplinske odgovornosti, ki posledic za stečajni postopek niti nima. Upnik pa ne zahteva upraviteljeve disciplinske odgovornosti. Disciplinski ukrepi služijo v poduk konkretnemu upravitelju, medtem ko je razrešitev upravitelja usmerjena na varovanje samega teka konkretnega stečajnega postopka in posledično upnikov. Kršitev obveznosti je razlog za razrešitev upravitelja. Zakon je napačno uporabljen, ko naj v tem postopku z ugotovljeno kršitvijo ne bi prišlo do oškodovanja upnikov. O tem, da obstoji vsaj en ponudnik, ki bi lahko ponudil višjo ceno, bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom v spis, saj se pritožba takega ponudnika nahaja v spisu. Zato trditve niso le pavšalne. Zaradi ravnanj upravitelja tudi ni mogoče ugotoviti, ali je upravitelj iztržil najbolj ugodno ponudbo in ali je ravnal s potrebno skrbnostjo in strokovnostjo. Potencialni ponudniki zaradi neobjave vabila ponudb niti niso mogli oddati, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da do oškodovanja upnikov ne bi prišlo. Zagotoviti bi bilo treba tudi enako obravnavo ponudnikov. Prodaja je bila tako nezakonita, kar je treba ustrezno sankcionirati. V tej zadevi se je upravitelj ukvarjal le z ločitvenim upnikom. Dogovarjanje s kupci pa je napačno, ker upravitelj vabila sploh ni oddal. Tudi sodišče prve stopnje pa je spregledalo to pomembno kršitev upravitelja in je neupravičeno dalo soglasje k sklenjeni prodajni pogodbi.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da ni res, da vabilo za oddajo ponudb nikoli ni bilo objavljeno. Prodaja je potekala dalj časa, neuspešni sta bili že dve prodaji na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, saj ni bilo odziva kupcev, ki so pokazali le interes po nakupu po nižji ceni od izhodiščne. Upnik poskuša le doseči korist za nekdanjega kupca na škodo ločitvenega upnika. Upnik ni enakem položaju do stečajnega dolžnika kot ločitveni upnik, temveč v slabšem položaju in niti nima interesa zahtevati razrešitev upravitelja, saj kršitev, tudi če bi obstajala, nanj ne bi imela vpliva. Vsa pogajanja so potekala v tesnem sodelovanju in po navodilih ločitvenega upnika, ki je tudi edini imel možnost delnega poplačila. Prodajna pogodba je bila sklenjena na podlagi sklepa sodišča z dne 11.5.2015 v skladu z obveznim navodilom sodišča z dne 19.7.2016. Tako sodišče kot ločitveni upnik sta zaupala upravitelju. Sodišče je tudi dalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, ki bi ga v primeru kršitve zavrnilo, tudi pritožnik pa bi se lahko zoper izdani sklep pritožil. Le sedanji kupec je izrazil resen interes za nakup. Razrešitev upravitelja bi pomenila le zastoj v postopku brez ekonomskega učinka za stečajno maso. Tako ali tako pa bo poplačan le ločitveni upnik, pa še ta približno le do polovice. Pritožnik bo lahko delno poplačan le iz zadržane varščine, ki je posledica neuspešne prodaje. S podaljševanjem prodaje pa nepremičnina tudi propada.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. točko 118. člena ZFPPIPP se upravitelj razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je imenovan. Namen razrešitve upravitelja je zagotoviti pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa ni ne namen ne cilj razrešitve upravitelja.(1) Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem največjem možnem deležu.(2) Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in na poplačilo upnikov.(3)

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v postopku prišlo do kršitve obveznosti upravitelja in je drugačno stališče upravitelja v odgovoru na pritožbo neutemeljeno. Upravitelj namreč ni posredoval sodišču v objavo vabila k dajanju nezavezujočih ponudb in ga zato sodišče tudi ni objavilo, kot bi bilo to potrebno v skladu s 122. in 335. členom ZFPPIPP.

7. Vendar pa ta kršitev ni vplivala ne nemoten potek stečajnega postopka, prav tako pa tudi ni vplivala na poplačilo upnikov, kot to zmotno poskuša prikazati pritožba. Načeloma se je sicer mogoče strinjati s stališčem, da ko vabilo k oddajanju ponudb ni objavljeno, ni mogoče presoditi, ali je bila dosežena res najugodnejša ponudba. Vendar pa sta bili pred tem izvedeni že dve neuspešni prodaji (ti dve pravilno, skupaj z javnim vabilom), ko ni bila oddana nobena ponudba vsaj za izklicno ceno. Prav tako se ni končala uspešno prejšnja prodaja z nezavezujočo ponudbo, saj kupec skoraj v enem letu ni plačal kupnine, zaradi česar je upravitelj odstopil od pogodbe. Na podlagi navedenega pa je logično in pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da nikakor ne bi bilo mogoče doseči ponudbe, na podlagi katere bi prišlo do uspešne prodaje, za ceno, ki bi presegala višino terjatve ločitvenega upnika X banke d.d. Y (skupaj z obrestmi ta znaša že več kot 2 milijona EUR), ki je že tako ali tako večja od tržne vrednosti prodane nepremičnine (ta navedba niti ni bila prerekana, ocenjena tržna vrednost pa znaša 1.567.099,00 EUR, medtem ko likvidacijska vrednost nepremičnine znaša 1.293.000,00 EUR). To pa že samo po sebi pomeni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da v tem postopku nikoli ni bilo nobene možnosti, da bi bili iz prejete kupnine poplačani tudi navadni upniki, saj niti prodaja po tržni vrednosti ne bi pripeljala do tega, neuspešni pa sta bili že dve prodaji, ko je bila izhodišča cena tudi že manjša od tržne vrednosti.

8. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bila navedba upnika v predlogu za razrešitev o vsaj enem potencialnem kupcu, ki bi bil pripravljen ponuditi višjo kupnino, le pavšalna in nedokazana. V tem predlogu namreč upnik ni o tej ponudbi navedel prav ničesar in tudi ni ponudil nobenih dokazov. Pritožbene trditve, da bi se sodišče o tem lahko prepričalo z vpogledom v spis, v katerem se nahaja pritožba potencialnega kupca, so najmanj prepozne, saj bi to moral izrecno navesti že v svojem predlogu. Na podlagi tako pavšalne navedbe pa sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno iskati dokazov in dopolnjevati nepopolnih upnikovih navedb.

9. Upnik ima tako sicer prav, ko navaja, da prodaja ni bila dovolj transparentna, saj ni bilo objavljeno javno vabilo k dajanju ponudb. Vendar pa ta kršitev v ničemer ni vplivala na nemoten tek stečajnega postopka in na poplačilo upnikov. Pomembno dejstvo tudi je, da je prodaja potekala v soglasju z ločitvenim upnikom, pa tudi dejstvo, da sta pravnomočna sklepa o soglasju k sklenitvi prodajnih pogodb, tako neuspešne, ko je upravitelj odstopil od pogodbe zaradi neplačila kupnine, kot ta zadnja, ki je bila uspešna. Pritožnik je imel možnost in pravico, da se zoper izdana sklepa pritoži, česar pa ni storil.

10. Kršitev upravitelja je tako bila podana, vendar pa v ničemer ni vplivala na tek postopka, storjena pa je bila že v maju 2015, torej leto in pol pred predlogom za razrešitev. Prav tako ni v ničemer vplivala na poplačilo navadnih upnikov, ločitveni upnik pa se je s tako prodajo tudi strinjal. Podana kršitev torej ni takšne narave, ki bi glede na sedanje stanje zadeve terjala razrešitev upravitelja. Strinjati se je mogoče s pritožnikom, da je treba kršitve sankcionirati, še posebej, ko se nanašajo na tako pomemben del stečajnega postopka, kot je prodaja premoženja stečajnega dolžnika. Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da razrešitev v ničemer ne bi spremenila poteka postopka in poplačila upnikov. Pritožniku pa je v zvezi z njegovimi navedbami treba še pojasniti, da samo zaradi razrešitve upravitelja ne bi prišlo do razveljavitve sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. Ta sklep je namreč pravnomočen in vanj, razen z izrednimi pravnimi sredstvi, ki pa so nedovoljena (2. odstavek 121. člena ZFPPIPP) ali zamujena, ni mogoče posegati. Do ponovitve česa takega v tem postopku tudi ne more priti, saj stečajni dolžnik, kot izhaja že iz otvoritvenega poročila, drugega premoženja nima.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

12. V skladu s 129. členom ZFPPIPP mora vsak upnik pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 56/2016
• VSL sklep Cst 402/2016
• VSL Sklep Cst 59/2021