VSL sodba V Cpg 311/2016

Jedro

Skladno z določilom 186. člena ZPP se takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti na enak način za vse sospornike (enotni soporniki), ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Ker je tožeča stranka navedla, da sta toženca pri UIL skupaj vložila prijavo za registracijo blagovne znamke „x“ in proti obema zahtevala izbris te blagovne znamke, je ona tista, ki bi morala utemeljiti, da (ni)sta enotna sospornika, če je menila, da je to potrebno. Vendar tega ni storila. Zato tudi sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker je enako kot tožeča stranka, oba toženca pač po materialnem pravu štelo kot enotna sospornika.

Tožeča stranka namreč v trditveni podlagi ni navedla nobene povezave med to svojo firmo in istoimenskim znakom, pod katerim naj bi tržila svoje storitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.039,20 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožeča stranka je bila ustanovljena 7. oktobra 2003, v sodni register pa je bila pod firmo „X. d. o. o.“ (matična številka ….), vpisana 20. 11. 2003. Dne 20. 10. 2010 je svojo firmo spremenila v „Z. d. o. o.“

2. Dne 24. 6. 2008 sta toženca pri Uradu za intelektualno lastnino RS (v nadaljevanju: UIL) vložila prijavo za registracijo blagovne znamke „X“. Znamka je bila registrirana 18. 2. 2009 pod št, 000, velja pa do 24. 6. 2018. Registrirana je bila za pravne storitve v razredu 45 Nicejske kvalifikacije. Šest let po prijavi znamke, natančneje 1. 9. 2014 je tožeča stranka proti tožencema vložila tožbo zaradi izbrisa te blagovne znamke iz sodnega registra.

Povzetek navedb pravdnih strank

3. V trditveni podlagi se tožeča stranka predstavlja kot pravna pisarna, ki se že več kot deset let ukvarja s svetovanjem in uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov. Navaja, da za označevanje svojih storitev uporablja znak „x“. Že leta 2003 je pri A. A. s. p. naročila izdelavo logotipa, prenovljeni logotip pa je izdelalo podjetje B. d. o. o. Da svoje storitve oglašuje, izhaja iz letaka, ki ga je kot dokaz predložila v spis (A 25 in A 26). Dne 7. 10. 2014 je pri UIL vložila tudi zahtevo za registracijo znamke „X“(1). Toženca sta, kot navaja, lastniško povezana z družbo Q d. o. o., prijavo z registracijo blagovne znamke „x“ pa sta 24. 6. 2008 prijavila v slabi veri, saj je ta znamka(2) identična znaku, ki ga za svoje storitve od leta 2003 uporablja tožeča stranka. Ob tem sta toženca vedela, da tožeča stranka opravlja konkurenčno dejavnost družbi tožencev. Zato je očitno, da sta blagovno znamko „x“ registrirala zaradi omejevanja konkurence na področju svetovanja oziroma uveljavljanja odškodnin, to je z namenom tožnico izriniti s trga.

4. Na tožbo sta odgovorila oba toženca. Prvi je navedel, da je bil C. C. ki je direktor in družbenik tožeče stranke, s sodbo II K 51394/2012 z dne 5. 10. 2012 Okrajnega sodišča v Mariboru obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje blagovne znamke „x“, pod katero je v časopisu ... oglaševal svoje storitve, čeprav je UIL odločbo o registraciji blagovne znamke „x“ 28. 2. 2009 izdal tožencema. Po vložitvi odgovora na tožbo se prvi toženec postopka ni več udeleževal. Drugi toženec, ki se je postopka ves čas udeleževal, pa je obširno odgovoril na tožbo. Med drugim je zanikal navedbe tožeče stranke, da je od leta 2003 za oglaševanje svojih storitev uporabljala znak „x“. Pač pa je bila, kot je navedel, družba B. d. o. o. tista, ki je leta 2002 začela uporabljati znak „y“ in znak „x“. Glede na to, da je bila znamka „x“ registrirana leta 2009, se čudi tožeči stranki, ki je tožbo na izbris znamke iz sodnega registra vložila šele 1. 9. 2014.

Izpodbijana sodba

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se znamka tožencev z registrsko številko 000 (pravilno: 999) izbriše iz registra znamk, ki ga vodi UIL (I.1. točka izreka) in da sta toženca dolžna prenehati uporabljati to blagovno znamko (I.2. točke izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugemu tožencu (II. točka izreka).

6. V obrazložitvi je poudarilo, da je relevantno obdobje od novembra 2003(3) do 24. 6. 2008(4) in ugotovilo, da tožnica za to obdobje svojih trditev ni dokazala, da pa je v trditveni podlagi dosledno povzemala domačo in evropsko sodno prakso.

7. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za zatrjevano oglaševanje znaka povračilo kot dokaz predložila dva letaka (A 25 in A 26). Na njih pa se nahaja prvotna firma tožeče stranke „X d. o. o.“ (ne pa znak x). Poleg tega „časovnega momenta iz predloženih dveh letakov“ ni moglo ugotoviti. Na podlagi predloženih računov družbe B. d. o. o. (A 5 – A 20) in od A 22 – A 23), ki so bili izdani v obdobju od 12. 6. 2007 do 3. 1. 2008 je ugotovilo, da so bili vsi izdani za vzdrževanje spletne strani in zakup spletnega prostora www.x.si, ni pa razvidna poraba znaka „x“. Tožnica pa ni navedla, niti kaj je bila vsebina citiranih spletnih strani niti za označevanje česa konkretno se je na tej spletni strani uporabljal znak povračilo, pa tudi v spis ni predložila nobenega izpisa iz te spletne strani ali predlagala vpogled v to spletno stran, da bi se sodišče lahko prepričalo o njegovi vsebini in uporabi znaka povračilo. Presodilo je tudi, da dopis družbe B. d. o. o. z dne 19. 5. 2014 (A 20) lahko dokazuje le, da je bilo izvedeno preoblikovanje logotipa „X d. o. o.“ v „X“, ne pa uporabe znaka „x“ v gospodarskem prometu. Dopisni list, ki naj bi ga izdelala ta družba za tožečo stranko in na katerem je uvodna oznaka „pravno svetovanje in storitve X www.x.si“ po presoji sodišča dokazuje le opravljene storitve družbe B. d.o.o. v zvezi z izdelavo vzorca dopisnega lista z oznako povračilo, ne pa označevanja pravnih storitev tožnice v pravnem prometu(5).

8. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke za relevantno obdobje ne izhaja ne način ne obseg rabe znaka „povračilo za označevanje pravnih storitev“ je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je bil znak tožeče stranke splošno znak kot znak za pravne storitve, kot neutemeljen zavrnilo(6). Izrecno je zapisalo, da „so navedbe o široki prepoznavnosti pavšalne in brez dokazov, kot je brez dejstev in dokazov tudi stališče tožnice, da so potrošniki znak povezovali s tožnico “(7).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

9. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. členu ZPP. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

10. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka podala svoje videnje pritožbenih navedb. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

11. Na posamezne pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

K odločitvi o pritožbi

12. Pritožba ni utemeljena.

Glede enotnega sosporništva

13. Drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima nobene obrazložitve o enotnem sosporništvu. Vendar pritožnica spregleda, da je ona tista, ki je oba toženca tožila kot enotna sospornika. Skladno z določilom 186. člena ZPP se takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti na enak način za vse sospornike (enotni soporniki), ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Ker je tožeča stranka navedla, da sta toženca pri UIL skupaj vložila prijavo za registracijo blagovne znamke „x“ in proti obema zahtevala izbris te blagovne znamke, je ona tista, ki bi morala utemeljiti, da (ni)sta enotna sospornika, če je menila, da je to potrebno. Vendar tega ni storila. Zato tudi sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker je enako kot tožeča stranka, oba toženca pač po materialnem pravu štelo kot enotna sospornika.

Glede neizvedenih dokazov

14. Ne le v 4. r. št., ampak tudi v 12. in 19. r. št. izpodbijane sodbe je pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za zaslišanje prič C. C., D. D. in A. A. ni sledilo. V 9. r. št. je zapisalo, da prič D. D. in A. A., ki da sta opravljala storitve v zvezi z izdelavo logotipa, ni zaslišalo zato, ker vprašanja v zvezi z uporabo logotipa niso pravno relevantna za vprašanje dejanske uporabe znaka „x“. Da temu ne bi bilo tako, iz pritožbe ne izhaja. Da manjkajoče konkretizirane trditvene podlage (v zvezi z navedbo, da je bil znak „povračilo“ splošno znan kot oznaka za pravne storitve tožeče stranke - 12. r. št.), s pričami ni mogoče uspešno dokazovati, pa izhaja iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kar na treh mestih ponavljajoče razlagalo, zakaj dokaznim predlogom tožeče stranke v zvezi s pričami ni sledilo. Zaradi takega dopolnjujočega pisanja je izpodbijana sodba sicer manj pregledna, kot bi bila, če bi s tem sodišče prve stopnje opravilo na enem mestu. Ne glede na to pa skupni povzetek vseh treh zgoraj citiranih točk ne opravičuje pritožbenega očitka, da zapis v 4. r. št., da konkretno navedena dejstva, o katerih naj bi izpovedala D. D. in A. A. za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka niso pravno relevantna, terja zaključek, da so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov očitno si nasprotujoči. Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Ne nazadnje pa je taka kršitev podana takrat, kadar se prvostopenjske sodbe ne da preizkusiti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ne pa takrat, kadar sodišče neutemeljeno ali premalo obrazloženo zavrne predlog za zaslišanje prič.

15. S tem, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je pregledalo vse listine tožeče stranke od A 1 do A 27, je pojasnilo, da je prebralo prav vse listinske dokaze tožeče stranke. Katere listine je tožeča stranka vložila v spis, sama ve. Zato s sklicevanjem na odločbo VSRS III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013 tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve.

Glede slabe vere

16. S sklicevanjem na slovensko in evropsko sodno prakso (VSL I Cpg 505/2011 z dne 16. 2. 2013, I Cpg 287/2011 z dne 9. 6. 2011, VSL I Cpg 1091/2007 z dne 10. 4. 2008, odločbo v zadevi Lindt, ki da jo je sodišče EU izdalo 11. 6. 2009), iz katere naj bi izhajalo, „da je slaba vera prijavitelja izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja določen znak za označevanje identičnega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga ali z namenom pridobitve možnosti, da se drugemu prepreči nadaljnja uporaba tega znaka“, je sicer tožnica pokazala ustrezno poznavanje tovrstne materije. Ne more pa s tem izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je svoje storitve v relevantnem obdobju tržila pod znakom „x“, zaradi česar naj bi bil ta znak splošno znan in prepoznaven na trgu. Isto velja za sklicevanje na evropske pravne vire (Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. december 1993 in št. 207/2009). Zato se do pravnih stališč teh pravnih aktov pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve (na 6. stani pritožbe), da „v konkretnem primeru obstoj prvega pogoja ni sporen, saj gre za splošno uveljavljeno oznako pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov“ in da tudi „obstoj drugega pogoja ne more biti sporen, saj je prijavitelj znamko registriral zgolj z namenom, da tožečo stranko izrine s trga“ (na 8. strani pritožbe) obrazložitev izpodbijane sodbe, kot je pojasnjeno zgoraj, ne potrjuje.

18. Čemu nasprotuje pritožnica z navedbo, da „izpodbijana sodba v povezavi s prvim pogojem izpostavi le, da tožeča stranka razen oglaševanja kakšne druge konkretne uporabe znaka „povračilo“ v pravnem in poslovnem prometu ni ne zatrdila ne dokazovala“, ni pojasnila. Iz pravnega teoretiziranja o razpravnem načelu in o načelu dispozitivnosti pa konkretnih očitkov, bodisi prvostopenjski odločitvi bodisi prvostopenjski obrazložitvi, tudi pritožbeno sodišče ni moglo razbrati. Zato se tudi do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje.

19. Vztrajanje tožeče stranke, da je podala ustrezno trditveno podlago, ki je bila tudi ustrezno dokazno substancirana (7. stan pritožbe), tudi ne predstavlja nikakršnega konkretiziranega očitka prvostopenjskemu sodišču. Res je, da je tožeča stranka navedla, da je že od leta 2003 dalje uporabljala znak „x“ za označevanje svojih storitev, vendar sodišče prve stopnje je, kot rečeno pravilno presodilo, da je relevantno obdobje do junija 2008 in da za to obdobje ugotovilo, da temu ni tako. To svojo presojo pa je tudi natančno in popolno obrazložilo (primerjaj 6. r. št.).

20. Če se je tožeča stranka že odločila, da bo kar šest let po registraciji znamke „X“ s strani tožencev vložila predmetno tožbo, bi za splošno prepoznavnost istoimenskega znaka pred tem obdobjem morala predložiti trdne dokaze. Vendar tega ni storila. Svojo obtožbo, da sta toženca izpodbijano znamko prijavila zgolj z namenom, da tožečo stranko izrineta s trga, pa je gradila le na trditvah, da je bil njen znak „x“ v tistem času splošno uveljavljen. Kot rečeno pa presoje sodišča prve stopnje, da tega ni dokazala, s pritožbo ni izpodbila. Kakšnih drugih konkretnih navedb, iz katerih bi utegnil biti razviden očitan namen tožencev, pa v trditveni podlagi ni ponudila.

21. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe tožeče stranke, da je takrat poslovala pod firmo „X d. o. o.“ za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno. Tožeča stranka namreč v trditveni podlagi ni navedla nobene povezave med to svojo firmo in istoimenskim znakom, pod katerim naj bi tržila svoje storitve.

22. Kako je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo reklamne letake in račune B. d. o. o., je natančno pojasnilo v 9. in 10. robni številki. Res je, da je v 9. r. št. zapisalo, da tožeča stranka razen oglaševanja kakšne druge konkretne uporabe znaka „povračilo“ v pravnem in poslovnem prometu ni ne zatrdila, ne dokazovala. Res je tudi zapisalo, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da je znak „povračilo“ že od leta 2003 dalje uporabljala za označevanje svojih storitev, to je pravno svetovanje in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Vendar v tem pritožbeno sodišče ne more zaznati kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot izpodbijani sodbi očita pritožnica.

23. Pritožbena navedba, da je zgrešena prvostopenjskega presoja, da letakov, na katerih se nahaja firma takratne tožeče stranke „X …. d. o. o.“ ni mogoče časovno umestiti, ker da očitno izvira iz obdobja od ustanovitve tožeče stranke, ko je še poslovala pod to firmo, je neprepričljiva. Neprepričljiva je zato, ker je tožeča stranka že po spremembi firme iz „X ... d. o. o.“ v „ QQ d. o. o“ dne 7. 1. 2014 pri UIL vložila zahtevo za podelitev znamke „X ... d. o. o.“.

24. Morda bi res lahko računi B. d. o. o. v prilogah A 5 do A 23 predstavljali indice za uporabo znaka „x“. Vendar pa skladno z določilom 8. člena ZPP indici za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadoščajo, pač pa dokazi. Zakaj tožeča stranka ni predlagala vpogleda v spletne strani, ki so navedene na teh računih, pa ni pojasnila. Torej je te dokazne listine sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ocenilo.

25. Ker sta toženca enotna sospornika, se do pritožbenih navedb o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

26. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da nobena od pritožbenih navedb ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

28. Upoštevajoč ista postopkovna določila kot v predhodni točki, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti na 1.039,20 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka. Od tega zneska 1.019,20 EUR odpade na nagrado za pritožbeni postopek, 20,00 EUR pa na nagrado po tar. št. 6002.

-------------

Op. št. (1): Iz kopije zahteve, vložene pri UIL (A27) je razvidno, da je vložila zahtevo za registracijo znake „X … d. o. o.“

Op. št. (2): Izpisa UIL za izpodbijano blagovno znamko tožeča stranka v spis ni vložila.

Op. št. (3): Takrat je tožnica po lastnih navedbah začela znak „x“ uporabljati za označevanje svojih storitev: svetovanje, uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, sklepanje poravnav.

Op. št. (4): Takrat sta toženca pri UIL vložila zahtevo za registracijo znamke „X“.

Op. št. (5): Vse 9. r. št. prvostopenjske obrazložitve

Op. št. (6): 12. r. št.

Op. št. (7): 13. r. št.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 95/2003
• Sodba in sklep III Ips 160/2008
• Sklep III Ips 30/2009