VSL sodba II Cp 263/2017

Jedro

Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je nedovoljena in zato nedopustna. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pa nima pravnega interesa za pritožbo.

Tožnik za obravnavano pritožbo nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, ker je bil njegov ugovor o materialnopravno zmotnem znižanju odškodnine zaradi invalidnine že upoštevan v pravnomočni sodbi.

Izrek

I. Pritožba prve tožeče stranke v preostalem delu (v odločitvi o nadomestilu za telesno okvaro v znesku 21.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrže.

II. Prva tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 246/2011-III z dne 25. 3. 2014 toženkam naložilo, da so dolžne prvemu tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo 155.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002, materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe 34.995,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, za potrebno tujo pomoč in nego od 7. 12. 1998 mesečni znesek 100,00 EUR do vključno 31. 12. 2009, od 1. 1. 2010 dalje pa 190,00 EUR, pri čemer se mesečni znesek revalorizira po stopnjah obračunanih življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji. Toženkam je nadalje naložilo, da so solidarno dolžne drugi tožeči stranki in tretji tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo, vsakemu od njiju 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo in naložilo toženkam in tožniku povrnitev pravdnih stroškov.

2. Po pritožbi prvega tožnika ter prve in druge toženke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom II Cp 2884/2014 z dne 13.5.2015 ugodilo pritožbama prve in druge toženke in sodbo glede odločitve o njuni odškodninski odgovornosti razveljavilo v obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo prvega tožnika pa je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prvi tožnik je zavrnilni del pravnomočne sodbe izpodbijal z revizijo, v kateri je med ostalim sodbi sodišča druge stopnje očital nejasne razloge oz. nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v tistem delu, v katerem je obravnavalo upoštevanje invalidnine (nadomestila za telesno okvaro) pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

4. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom II Ips 308/2016 delno ugodilo reviziji prvega tožnika in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu glede zneska 21.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo ter v tem obsegu (glede upoštevanja invalidnine pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo) zaradi procesne kršitve zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je nedovoljena in zato nedopustna (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pa nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijane sodbe ne more več nastopiti, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena (1).

7. Pritožbeno sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o pritožbi preveriti, ali je ta pravočasna, popolna oz. dovoljena. Ob preizkusu dovoljenosti pritožbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvi tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo glede še spornega dela odločitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na upoštevanje (odštetje) invalidnine pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo in s tem znižanje te oblike odškodnine za znesek 21.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izdaji izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila delno razveljavljena, delno pa potrjena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, je prvostopenjsko sodišče o razveljavljenem obsodilnem delu sodbe in o stroških postopka ponovno odločalo s sodbo P 1388/2015-III z dne 13. 10. 2015, s katero je prvemu tožniku ponovno odmerilo enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 250.000,00 EUR, te odškodnine pa ni znižalo za že prejete oz. bodoče zneske invalidnine v skupnem znesku 21.535,00 EUR, kot je to storilo v prejšnjem sojenju. Sodišče druge stopnje je glede te odločitve zavrnilo pritožbi prve in druge tožene stranke in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. To pa pomeni, da je o pritožbenem očitku prvega tožnika, ki je bil izpodbijan v revizijskem postopku II Ips 308/2016, že pravnomočno odločeno tako, kot je sam uveljavljal v pritožbenem postopku, torej da se prejeta in bodoča invalidnina v višini 21.535,00 EUR ne odšteje od odmerjene enotne odškodnine.

8. Upoštevaje celoten postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo, tožnik za obravnavano pritožbo nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, ker je bil njegov ugovor o materialnopravno zmotnem znižanju odškodnine zaradi invalidnine že upoštevan v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1388/2015-III z dne 13. 10. 2015. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo pritožbo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pritožbeno sodišče oprlo na določbe 165., 154. in 155. člena ZPP. Zavrženje pritožbe sicer predstavlja neuspeh pritožnika, a je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je bila pritožba ob vložitvi dovoljena in je šele kasneje pritožbeni interes odpadel. Kljub temu je pritožbeno sodišče odločilo, da prvi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je v revizijskem postopku uspel le v sorazmernem manjšem delu glede na ostalo izpodbijano nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter rento. Drugotožena stranka prav tako krije sama stroške odgovora na revizijo, ker po oceni pritožbenega sodišča glede na njeno vsebino ne gre za potrebne stroške postopka.

-------------

Op. št. (1): Več o tem Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar Jana Zobca k 343. členu.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 891/2002
• Sklep I Up 460/2000
• VSC Sklep I Cp 299/2021