VSL sodba II Cp 80/2017

Jedro

Pravni standard "normalnega teka stvari" se pri škodi zaradi izgubljenega zaslužka napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslužka iz tega naslova, ki ga pred škodnim dogodkom oškodovanec še ni opravljal oziroma pridobival.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki IV. tako, da znesek: "3.327,04 EUR" pravilno glasi: "2.741,31 EUR".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I, II in III).

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 6.368,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2011. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 5.908,27 EUR s pripadki – točka I. izreka). V točki II. ji je naložilo plačevanje rente od 29. 6. 2011 (od vložitve tožbe) naprej po 420,72 EUR, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15-tih dneh, v bodoče dospevajoče do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. O pravdnih stroških je odločilo v točkah III (za stroške, ki so nastali v času, ko je tožnika zastopal pooblaščeni odvetnik po pooblastilu) in v točki IV (za stroške nastale v času, ko je bil tožnik upravičen do zastopanja in plačila stroškov po odločbi o brezplačni pravni pomoči). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.064,51 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi neposredno tožeči stranki (tč. III) ter 3.327,04 EUR (točka IV z obrestmi v korist proračuna RS.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v delu, ki se nanaša na prisojeno rento in pravdne stroške. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena(1). Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu, ponovno odločanje o pravdnih stroških in povračilo pritožbenih stroških.

4. Pritožba vztraja pri ugovoru prekluzije dokazov in navedb, da je tožnik iskal zaposlitev v Avstriji in se na dan nesreče peljal tja iskat zaposlitev. Pogodbo o zaposlitvi je predložena prepozno, ni verodostojna, prirejena je za to pravdo. Ne dokazuje tožnikovih navedb. Ne drži, da tožena stranka ni zatrjevala, da delovno dovoljenje tožniku ne bi bilo podaljšano. Dokazala je, da se delovno dovoljenje ne more izdati za nedoločen čas. Tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do prejema dovoljenja za nedoločen čas. Zato mu sodišče ne more nuditi varstva za nedoločen čas, ki mu ga tuja zakonodaja ne omogoča. Opravičen bi bil do plačila rente za dva meseca (obdobje zaposlitve drugega delavca). Dokazi (predložene listine, zaslišanje tožnika in njegove priče) so prirejeni za to pravdo. To dokazuje pogodba o zaposlitvi. Gre za neskladje glede višine plače, vrste del, ki naj bi jih opravljal tožnik, o povabilu za delo in pričinim (ne)poznavanju tožnikove kvalifikacije. Nepravilno je zavrnjen ugovor prekluzije v točki 6 sodbe in zagrešena absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Zmotna je dokazna ocena, da bi se tožnik lahko zaposlil v Avstriji. Prezrte so pritožbene navedbe o predhodni brezposelnosti in kvalifikaciji tožnika. Navedbe in njegova izpovedba so se razlikovale, izpovedba je neverjetna, nepotrjena z drugimi dokazi. Sodišče se ni opredelilo do toženkinega ugovora glede resnicoljubnosti tožnika. Sodba je pomanjkljiva. Priča je neverodostojna, njena izpovedba nesmiselna. Tožnik ni izkazal, da je izključno zaradi posledic nesreče absolutno nesposoben za delo. Pritožba izpostavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke o tožnikovih drugih okvarah zdravja in poškodbah, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (težave z levim zapestjem, levo ramo, vratno hrbtenico, živčnim pletežem leve roke, zvišan pritisk, ledvena hrbtenica). Te okoliščine vplivajo na njegovo delazmožnost. Sodišče bi jih moralo upoštevati. Mimo trditvene podlage in izvedeniškega mnenja je zapisalo, da je tožnik praktično nezaposliv. Ravno nasprotno: tega ni dokazal. Ni predložil nobenih dokazil (odločb o stopnji invalidnosti, o priznani telesni okvari, potrdila zavoda za zaposlovanje). Izvedenec ugotavlja, da je za določena dela sposoben. Tožnik mu ni postavil vprašanj o dela zmožnosti. Angažiran bi moral biti izvedenec s področja medicine dela. Ker ni absolutno delovno nesposoben, bi bil kvečjemu upravičen do razlike med minimalno in povprečno plačo.

5. Stroškovno odločitev pritožbe izpodbija, ker sodišče ni upoštevalo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Odmerjena mu je previsoka nagrada za narok (883,20 EUR), dvakrat so mu bili priznani materialni stroški. Tožnik ni upravičen do plačila predpravnih stroškov izvedeniškega mnenja, ker niso bili potrebni in upravičeni, ker je bilo mnenje izdelano s strani tujega zdravnika, s čimer tožena stranka ni soglašala. Nepravilno so odmerjeni stroški tožene stranke za narok (za 100,00 EUR premalo).

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Tožnik se je 5. 2. 2009 na hitri cesti ... hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik tujega vozila. Popolna odgovornost tujega voznika in pasivna legitimacija tožene stranke nista bili sporni. Prav tako ni spora o pristojnosti slovenskega sodišča in o uporabi prava, ki ga je sodišče uporabilo pri odločanju (razlogi v točki 8 sodbe). Z izpodbijano sodbo je odločalo le še o premoženjski škodi. Delna sodba, s katero je tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, je pravnomočna (red. št. 83 a spisa). Za pritožbo tudi ni več sporna dosojena odškodnina za tujo nego in pomoč (1.080,00 EUR), stroške zdravljenja (110,42 EUR za zdravila, feizioterapijo in preglede; 550,00 EUR za potne stroške). Izpodbijana sodba je v teh delih pravnomočna. Sporna je le še dosojena zapadla renta do vložitve tožbe (4.627,92 EUR) ter plačevanje mesečne rente od vložitve tožbe najprej po 420,72 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ob nezgodi 49-letni tožnik na dan škodnega dogodka napoten v Avstrijo, kjer naj bi s sorodnikom (priča A.) sklenil pogodbo o zaposlitvi za pomožna dela v gradbeništvu za nedoločen čas in za neto plačo od 400,00 do 500,00 EUR mesečno. Ker se je na poti v Avstrijo hudo telesno poškodoval, do nameravane sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Tožnik, po poklicu natakar, je zaradi posledic nesreče zdaj praktično nezaposliv. Pri 55-letih je nesposoben za vsako fizično delo, nesposoben za umsko delo oziroma prekvalifikacijo. Lahko bi opravljal le najbolj enostavna dela pretežno sede, a je kot iskalec zaposlitve že ves čas od škodnega dogodka prijavljen na zavodu za zaposlovanje in nezaposlen.

10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je pravilno presodilo, da je tožnik nezaposljiv in nezaposlen zaradi škodnega dogodka oziroma poškodb, saj ne more več opravljati svojega poklicnega dela (natakarja), niti fizičnih del (pomožna dela v gradbeništvu), s katerimi bi se po rednem teku stvari preživljal, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. V okviru podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke oziroma postavljenega zahtevka ter na podlagi drugega odstavka 167. člena OZ(2) mu je pravilno prisodilo rento in sicer v višini 420,72 EUR neto, kot je znašala povprečna plača v Federaciji BiH v času po nezgodi (točka 43 sodbe).

11. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije(3) in sodne prakse(4) zadošča dokazni standard – zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50 %. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslužka iz tega naslova, ki ga pred škodnim dogodkom oškodovanec še ni opravljal oziroma pridobival.(5) Za tak primer gre v obravnavani zadevi.

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da bi se zaposlil pri svojem sorodniku v Avstriji kot fizični delavec za pomožna dela v gradbeništvu, če ne bi prišlo ravno na poti tja do obravnavane prometne nesreče. O dogovorih za novo zaposlitev, pripravih osnutka pogodbe o zaposlitvi, možnem nadaljnjem poteku sklepanja pogodbe – vključno s pridobivanjem in podaljševanjem delavnega dovoljenja za tožnika kot tujca, o verjetnem trajanju zaposlitve za nedoločen čas in višini dohodkov, ki bi jih iz tega naslova tožnik lahko pridobival, se je zanesljivo prepričalo z izpovedbo tožnika in priče Samardžić (predvidenega delodajalca). Pomisleki o njuni verodostojnosti so bili ovrženi s pridobljenimi podatki avstrijskega zavoda za zaposlovanje. Sodišče je v točki 40 sodbe dovolj jasno povedalo, zakaj je zaslišanima verjelo. Očitane absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

13. Tudi očitane relativne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP sodišče ni zagrešilo. Določne in dovolj natančne navedbe o verjetnosti sklenitve delovnega razmerja v Avstriji je tožnik podal na prvem naroku glavne obravnave kot odgovor na ugovor tožene stranke, ki je kot premalo natančne in nedokazane zavračala tožbene trditve o utemeljenosti odškodninskega zahtevka za izgubljeni zaslužek (list. št. 34 spisa). Med drugim jih je dokazoval s pričo A. kot delodajalcem in pogodbo o zaposlitvi. Navajal je, da je sam nima in naj jo predloži navedena priča. Ker stranka lahko še na prvem naroku navaja dejstva za utemeljitev svojih predlogov in ponudi dokaze zanje (prvi odstavek 286. člena ZPP), je pritožbeno vztrajanje pri prekluziji teh navedb in dokazov s pogodbo o zaposlitvi neutemeljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožbi tudi glede ostalih predlaganih in izvedenih dokazov. Priča A. je izpovedovala o poteku postopka zaposlitve tujega delavca v Avstriji in o aktivnostih, ki jih je kot delodajalec sama izvajala pri avstrijskem zavodu za zaposlovanje pred nameravano zaposlitvijo tožnika in po njej. Gre za dejstva, ki tožniku niso mogla biti znana pred zaslišanjem priče. Obe stranki (in ne zgolj tožeča stranka) pa sta po zaslišanju priče predlagali ustrezne poizvedbe pri pristojnem avstrijskem organu, kar je sodišče upoštevalo, jih pridobilo in skupaj z ostalim procesnim gradivom pravilno ocenilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so bili predlagani dokazi pravočasni, ugovor prekluzije pa pravilno zavrnjen v točki 6 sodbe. Kršitve 286. člena ZPP tudi v tem delu ni.

15. Dokazna ocena o verjetnosti sklenitve delovnega razmerja pri delodajalcu v Avstriji je pravilna, prepričljiva in življenjsko logična. Opravljena je v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, upoštevaje celotno dokazno gradivo. Oporo ima ne le v izpovedbah tožnika in priče, ki jima pritožba odreka verodostojnost, pač pa tudi v listinah (pogodbi o zaposlitvi, potrdilo o tožnikovem državljanstvu in zlasti v poizvedbah pri avstrijskem zavodu za zaposlovanje). Drži, da je sodišče med postopkom ugotovilo, da sta tožnik in priča dejansko sorodnika. Prav temu dejstvu je ob nadaljnji ugotovitvi, da je bil tožnik pred poškodbo v domačem kraju nezaposlen, pravilno pripisalo odločilno težo in ugotovilo, da je priča s ponujeno zaposlitvijo tožniku delala uslugo kot družinskemu članu. Da ni šlo za prirejene navedbe in izpovedbi obeh, kot vztraja pritožba, se je prepričalo s poizvedbami pri avstrijskem zavodu za zaposlovanje. Potrdil je tako način in postopek zaposlovanja tujcev v Avstriji, kot ga je opisala priča, kot tudi druge, bistvene dele pričine izpovedbe: da je priča kot delodajalec oziroma podjetnik v Avstriji zaposlovala tuje delavce, da je v času po škodnem dogodku zaposlila drugega tujega delavca in da je bil kot tuji delavec v Avstriji že pred obravnavanim škodnim dogodkom evidentiran tudi tožnik. Torej ni bilo razlogov, da ne bi verjelo obema zaslišanima, da je bila zaposlitev tožnika v Avstriji realna, verjetna in trajna. Dejstvo, za koliko časa je bil pri priči zaposlen delavec, ki je nadomestil tožnika, za ta spor ni relevantno. Zadošča ugotovitev o pretežni verjetnosti tožnikove zaposlitve za nedoločen čas. Potrdil jo je verjetni delodajalec, ki je prepričljivo pojasnil, da se za določen čas izdano delovno dovoljenje za tujce v praksi podaljšuje. Sicer pa navedb tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do rente za dva meseca, kot je bil pri priči zaposlen nadomestni delavec, na prvi stopnji ni bilo. Ker pritožba tega ne opraviči, jih ni mogoče več upoštevati, ker gre za nedopustne in prepozne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Pritožba ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti sprejete dokazne ocene niti z iskanjem razlik med tožnikovo izpovedbo in predloženo pogodbo o višini plače, o vrsti del, ki naj bi jih opravljal tožnik in o pričinem nepoznavanju tožnikove poklicne kvalifikacije. Razliko v plači (neto – bruto) je prepričljivo pojasnil predvideni delodajalec. Tožnik je ves čas zatrjeval, da bi se zaposlil kot pomožni delavec v gradbeništvu, priča pa je izpovedala, da za taka dela posebna kvalifikacija ni potrebna. Pritožba torej sprejete dokazne ocene ne more z ničemer omajati.

17. Pravilna je tudi izpodbijana ocena in ugotovitev, da tožnik danes ni več sposoben za svoje poklicno delo (natakarja) niti za delo, ki bi ga po normalnem teku stvari lahko opravljal (fizični delavec v gradbeništvu). Oporo za zaključek, da je zdaj 55-letni tožnik kljub siceršnji zmožnosti za najenostavnejša pretežno sedeča dela nezaposliv, je imelo v izvedeniškem mnenju (izrecna ugotovitev izvedenca o tem je v pisnem mnenju na list. št. 118 spisa in so očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni) in potrdilu zavoda za zaposlovanje, da je tožnik ves čas prijavljen kot iskalec zaposlitve, a ostaja nezaposlen (razlogi v točki 42 sodbe). Neutemeljeni so torej očitki, da tožnik svoje nezaposlivosti in nezaposlenosti ni dokazal.

18. Tudi pritožbeni očitki v smeri kršitve razpravnega načela ne držijo. Tožnik je že v pritožbi trdil, da zaradi posledice nesreče ni več sposoben za delo fizičnega delavca niti za dela v gostinstvu. Svoje navedbe je dokazoval z izvedencem medicinske stroke. Dokazovanje z izvedencem vodi sodišče. Samo (in ne pravdne stranke) mu v okviru podane trditvene podlage določi nalogo (252. člen ZPP). Nasprotno naziranje pritožbe, da bi moral tožnik sam postavljati vprašanje izvedencu, je zmotno. V obravnavanem primeru je sodišče izvedencu poleg vprašanj o nepremoženjski škodi zastavilo tudi vprašanje o tožnikovi delazmožnosti (sklep na red. št. 34 spisa). Izbiri izvedenca tožena stranka ni ugovarjala. S pritožbeno grajo, da bi moral biti angažiran izvedenec medicine dela, je prepozna. Ni je mogoče upoštevati, ker je neopravičena (286. b člen ZPP). Dejansko stanje o tožnikovi zmožnosti za delo in vzrokih zanjo pa je z izvedeniškim mnenjem izvedenca medicinske stroke pravilno in popolno ugotovljeno.

19. Tožena stranka mnenju izvedenca ni ugovarjala. Vztrajanje pri opozarjanju na tiste dele izvedeniškega mnenja, ki govorijo o drugih tožnikovih boleznih in težavah, ne omaje pravilne ugotovitve sodišča, da je tožnik praktično nezaposliv. Pravilno je povzelo in se oprlo na tisti del mnenja, v katerem je izvedenec pojasnil, da je ugotovljena tožnikova nezmožnost za delo izključno posledica poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka (poškodbi obeh nog ter kronično depresivno stanje, ki se je razvilo po poškodbah). Ob takih dejanskih ugotovitvah ni bilo mogoče slediti ugovoru deljene vzročnosti in je odločitev sodišča, da toženec izključno zaradi vzrokov, ki izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka ne more več ustvarjati dohodka, in je zato upravičen do rente, pravilen v dejanskem in pravnem pogledu.

20. Ugovora v smeri višine dosojene rente (da bi bil tožnik upravičen le do razlike med minimalno in povprečno plačo) na prvi stopnji ni bilo. Tudi te navedbe so prepozne in neupravičene pritožbene novote, na katere ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa se je sodišče prve stopnje v okviru pravočasne trditvene in ugovorne podlage strank glede višine tožbenega zahtevka pravilno oprlo na potrdilo Zavoda za zaposlovanje BiH, po katerem je ugotovilo, da kljub ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za enostavnejša sedeča dela tožnik zaposlitve ne more dobiti in je že ves čas od poškodbe naprej nezaposlen. Pritožbene navedbe, češ da bi lahko zaslužil vsaj minimalno plačo, so torej tudi neutemeljene. Trditev in dokazov, da bi tožnik imel kakršnekoli druge dohodke, na prvi stopnji bilo. Pravilna je ocena in ugotovitev, da je prikrajšan najmanj za povprečno plačo v BiH, kot bi jo po normalnem teku stvari pridobival tudi kot fizični delavec na delu v Avstriji.

21. Drugih pritožbenih očitkov o glavni stvari ni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker odločitev tudi ni obremenjena z uveljavljanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbo o glavni stvari v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Delno je utemeljena le pritožba o stroških.

23. Med pravdo je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Odločba z dne 7. 2. 2014 je bila predložena sodišču 26. 2. 2014. Od tedaj naprej je tožnik upravičen do zastopanja po postavljenem odvetniku in oproščen plačila stroškov postopka. Pritožbi je treba pritrditi, da so stroški dodeljenega odvetnika delno zmotno odmerjeni. V celoti (za postopek in narok) so odmerjeni ob uporabi 12. člen ZOdvT(6). Ker je bil narok opravljen že po izdaji odločbe o brezplačni pravni pomoči, postavljenemu odvetniku zanj pripada znižana nagrada po 36. členu ZOdvT. Ta velja za nagrade, ki se izplačujejo iz državnega proračuna. Namesto odmerjenega zneska 883,20 EUR za narok znaša pravilna nagrada po 36. členu (od vrednosti 258 X 1,2) 309,06 EUR. K temu je treba prišteti 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 72,51 EUR po tarifi št. 6007 (22 % DDV). Oboje pripada dodeljenemu odvetniku v polni višini, ker ne gre za nagrado, ki bi se odmerjala od vrednosti spornega predmeta. Pravilni obračun stroškov dodeljenega odvetnika torej znese 402,11 EUR, namesto 1.101,90 EUR, kot je ugotovilo sodišče v točki 54 sodbe. Upoštevaje ostale stroške, izplačane iz proračuna RS, in uspeh strank v postopku, kar pritožbeno ni grajano, mora tožena stranka v proračun RS plačati 2.741,31 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, ki so bili plačani iz naslova Bpp (tretji odstavek 46. člena ZBPP)(7), namesto prvotno dosojenih 3.327,04 EUR. V tem obsegu je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in spremenilo izrek v točki IV. na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

24. V ostalem je tudi pritožba glede stroškov neutemeljena. Odvetniška nagrada po tar. št. 3100 ZOdvT za postopek je pravilno odmerjena po 12. členu ZOdvT, kar je ob vložitvi tožbe tožnika zastopal odvetnik po pooblastilu in ne na podlagi odločbe o Bpp. Nagrada za materialne stroške je odmerjena samo enkrat, nasprotne pritožbene trditve so protispisne. Stroški predpravnega izvedeniškega mnenja so pravilno upoštevani pri stroškovni odločitvi. Bili so potrebni, da je tožnik lahko postavil odškodninski tožbeni zahtevek. Sodna praksa stroške predpravdnega izvedeniškega mnenja priznava bodisi kot stroške postopka bodisi kot škodo tožeče stranke. Pri zapisu odmerjene nagrade tožene stranke za postopek v točki 52 sodbe pa je prišlo zgolj do očitne pisne pomote (zapis: 856,50 EUR, namesto pravilno: 956,80 EUR), ki na pravilnost odločitve ni vplivala. V izračunu celotnih stroškov tožene stranke (2.899,94 EUR) in izračunu stroškov, do katerih je upravičena stranka glede na svoj uspeh v pravdi (472,69 EUR), je pravilno upoštevana vrednost nagrade 956,80 EUR. Pisno pomoto, na katero opozarja pritožba, lahko odpravi sodišče prve stopnje samo. Odločitev o stroških, navedena v točki III. izreka sodbe, je torej pravilna. Pritožbo je bilo treba tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom: zgolj glede stranske terjatve, o glavni stvari je v celoti propadla. Zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločanju na pritožbeni ravni in naj trpi svoje stroške upoštevaje načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Opr. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Op. št. (3): Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 950

Op. št. (4): VSRS II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015

Op. št. (5): Primerjaj VS RS II Ips 79/2013 z dne 20. 2. 2014, II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (6): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.

Op. št. (7): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3039/2016
• VSL sodba in sklep II Cp 2235/2013
• Sodba II Ips 121/2003