VSL sodba I Cp 3192/2016

Jedro

Glede na konkretne okoliščine primera je bila metoda prostega preudarka ustrezno aplicirana; šlo je za poškodovano staro pohištvo, zato povsem natančno škoda niti ne bi mogla biti dognana, njena ocena pa bi bila povezana z znatnimi stroški za izdelavo strokovnega mnenja, kar bi bilo glede na njeno višino, ki je relativno nizka, nesorazmerno.

Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Slaba izolacija in neustrezna izdelava kanalizacije so napake te vrste.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica je od investitorja A, d. o. o., 25. 10. 2004 kupila apartma v ... (št. 4, parc. 1 k. o. X, kjer je vpisana kot solastnica do 85/1000, ker etažna lastnina še ni vzpostavljena). Prodajalka (investitorka) je po zaključku stečaja nad njo že izbrisana iz sodnega registra, toženka pa je bila glavna izvajalka. Tožnica je že kmalu po prevzemu (že v letu 2004) opazila napake, in sicer zamakanje fekalnih voda, nato je leta 2006 prišlo do izlitja vode, pa v letu 2010 do ponovnega zamakanja fekalnih voda.

2. Tožnica je s tožbo zahtevala odpravo napak, in sicer povečane vlažnosti v njenem stanovanju, odpravo nevarnosti ponovitve zamakanja fekalnih voda, poleg tega pa je zahtevala tudi povrnitev škode.

3. Pritožbeno sodišče je to zadevo že obravnavalo (sodba in sklep I Cp 3402/2015 s 24. februarja 2016) in je že pravnomočno odločeno, da mora toženka tožničino stanovanje dodatno toplotno izolirati (s 3 cm izolacijo z notranje strani) ter sanirati plesnivo stanje, tožnici pa medtem na lastne stroške zagotoviti enakovredno stanovanje v krogu 5 km in ji plačati 240 EUR (na račun na lastne stroške saniranega odvodnjavanja). Pravnomočno zavrnjeni so bili zahtevani drugačni načini saniranja vlage (izolacija z zunanje strani), ureditev odvodnjavanja s parkirnih mest ter zahtevek za povrnitev stroškov za nakup sušilnega stroja.

4. V delno ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za objekt ... ponovno položiti kanalizacijsko cev od objekta do glavne kanalizacije z utrditvijo z betonskim ležiščem in obbetoniranjem cevi po celotni dolžni, v roku 60 dni, ter izsušiti tožničino stanovanje v tem objektu, prebrusiti in polakirati parket, zamenjati zaključne letve, zamenjati vratne okvire ter vratna krila kopalnice in dnevne sobe, vse to pa v roku 90 dni. Poleg tega je toženki naložilo, da tožnici plača 3450 EUR z obrestmi od posameznih zneskov, ki to glavnico sestavljajo, od zapadlosti posameznega do plačila (I. in II. točka). Gre za škodo na pohištvu, po prostem preudarku ocenjeno na 1500 EUR, ter za zneske desetih mesečnih najemnin od avgusta 2012 do maja 2013, ko se je morala tožnica zaradi napak iz stanovanja izseliti. Zavrnilo je zahtevek za zamenjavo vhodnih vrat in za plačilo 3500,00 EUR z obrestmi, kar je presežek prisojene reflekse škode na pohištvu (III. točka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 4298,01 EUR (IV. točka).

5. Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv in da ne vsebuje vsega, da bi se obveznost lahko prepoznala in izvršila, saj se zahteva poseg v skupne dele in je treba izvesti tudi upravni postopek za pridobitev dovoljenj. Poleg tega meni, da je odločeno o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno, saj je zaradi namena izsušitve stanovanja toženki že pravnomočno naloženo, da tožničino stanovanje dodatno izolira. Očita, da sodišče v tč. 5 kontradiktorno navaja, da je do prekomerne vlažnosti prišlo zaradi pomanjkljive termoizolacije, ne pa zaradi poškodovane kanalizacijske cevi. O dolžnosti obbetoniranja naj bi sodišče odločilo nepotrebno in brez ustreznega strokovnega znanja, saj je taka cev v projektu, ki je omogočil gradbeno dovoljenje, in se ne betonira, saj bi sicer tudi cev morala biti betonska. Pritožba opozarja na ugovor zastaranja in na to, da naj bi tožnica podajala poizvedovalne dokaze, in to po 13 letih po zaključku gradnje; sodišče bi jih moralo zavrniti. Ker ni tako ravnalo, toženka očita številne kršitve ustavnih in konvencijskih procesnih jamstev (enakost pravic, možnost obravnavanja, nespristransko sojenje, sojenje v razumnem roku). Meni, da je bila nesorazmerno diskriminirana. Sodišču še očita, da je v ponovljenem sojenju le še opravilo ogled stanovanja, da ni pravilno upoštevalo mnenja izvedenca in da ne bi smelo odločati po prostem preudarku. Očita tudi, da sodišče ni upoštevalo tožničinih bivalnih navad, ki so bistveno poslabšale situacijo in da se sama v času gradnje ni bila dolžna držati današnjih standardov. Končno graja tudi odločitev o stroških, in sicer konkretno to, da v izračunu njenih stroškov niso bili upoštevani pritožbeni stroški prejšnjega pritožbenega postopka.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Sodišče prve stopnje ni odločilo o nečem, o čemer bi bilo že odločeno. Dolžnost dodatnega izoliranja stanovanja zaradi preprečitve pojava prekomerne vlage v prihodnje ni isto kot obstoječe prevlažno stanovanje izsušiti ter prebrusiti ter polakirati parket. Očitek o storjeni kršitvi po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni utemeljen.

10. Ponoviti velja, kar je pritožbeno sodišče povedalo že prvič, in sicer da tožničine trditve niso bile prepozne. Res jih je prilagodila izvedenskemu mnenju, česar pa prej brez svoje krivde ni mogla storiti (4. odst. 286. čl. ZPP). Tožnica postavitve izvedenca ni predlagala, da bi šele ugotovil, katera dela je treba opraviti za odpravo napake, ampak je svoje trditve o obstoju napake in načinu odprave podala že v tožbi ter jih s predlaganim mnenjem izvedenca želela dokazati. Njene prvotne trditve so temeljile na pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju. Ravnala je z ustrezno skrbnostjo, da bi vsa relevantna dejstva spoznala in tako že v tožbi zadostila načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.(1)

11. Očitek, da je sodišče v novem sojenju opravilo le še ogled, ni sklepčen. Pritožnica ne naslavlja nobenega očitka, kateri dokaz bi sodišče prve stopnje še moralo izvesti ali ponoviti, pa naj tega napačno ne bi storilo. Toženka je imela sicer vse in enake možnosti obravnavanja, tako kot tožnica, tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Relativno dolgotrajno sojenje, ki sicer neposredno na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva, pa je bilo glede na končni uspeh gotovo bolj v škodo tožnici. Očitkov pristranskosti toženka ni uveljavljala tako, kot predvideva ZPP. Toženkina ustavna procesna jamstva zato niso bila v ničemer kršena.

12. Tudi pravno podlago tožničinega uspeha je pritožbeno sodišče navedlo že v prvi sodbi: Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del (1. odst. 662. čl. OZ). Slaba izolacija in neustrezna izdelava kanalizacije so napake te vrste.(2) Tožničina tožba je bila vložena 25. 1. 2012. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upravnik napako toženki sporočil že 10. 1. 2011, vendar pa jo je sama grajala pisno 31. 1. 2011. Že samo na tej podlagi je njena tožba z dne 25. 1. 2012 vložena znotraj enoletnega, sicer prekluzivnega roka iz 2. odst. 663. čl. OZ in torej pravočasna. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča so pokazale, da je toženka kasneje ravnala, kot da je pripravljena napako sama odpraviti, zato bi ex abundanti cautela prišla v poštev tudi določba 3. odst. 663. čl. OZ, po katerem se na prekluzijo ne more sklicevati tista stranka, ki je nasprotno stranko s svojim ravnanjem zavedla k nepravočasnem uveljavljanju.

13. Navedba pritožnice, da položena cev ne vpliva na pojav vlage v tožničinem stanovanju, sicer drži, vendar zahtevek za odpravo napak v vkopu kanalizacije ni pogojen z vlago v stanovanju tožnice, ampak predstavlja samostojno napako v gradbi. Če se je izkazalo, da občasno zamakanje fekalnih voda in stalna povečana vlažnost v prostorih nimata istega vzročnika, še ne pomeni, da gradba nima obeh napak. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, gre pri cevi, ki je položena v nasprotju s pravili gradbenih predpisov, za takšno odstopanje, da predstavlja napako v solidnosti gradnje, za katero je odgovorna tožena stranka (662. čl. OZ), neodvisno od pojava vlage in da gre pri navedenem za takšno odstopanje, da bi na to pomanjkljivost v projektu morala investitorja opozoriti že toženka (3. odst. 663. čl. OZ). Pri tem se je v celoti oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da bi morale biti kanalizacijske cevi meteorne in fekalne kanalizacije položene v podbetonirano ležišče, saj je teren v naklonu in zato nestabilen oziroma slabo nosilen.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je izrek sodbe neizvršljiv in nedoločen, češ da se zahtevajo dodatna dela, za katera ni soglasja vseh lastnikov, poleg tega pa izrek ne vsebuje tega, kar je treba, da se lahko obveznost prepozna in izvrši. Izrek sodbe je popolnoma jasen, zato ni dvoma, da lahko toženka svojo obveznost prepozna in jo tudi izvrši. Pri sami odpravi napak je (tehnična) izbira načina odprave napak načeloma v domeni podjemnika.(3) Če mora za dela, s katerimi bo po sodbi dolžna ugotovljene napake odpraviti, pridobiti še kakšno dovoljenje, je to v njeni izvedbeni sferi.

15. Glede neobstoja soglasja solastnikov se toženka očitno smiselno sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) glede upravljanja skupne stvari. Očitek ni utemeljen, saj ne gre za upravljanje ali za vzdrževanje, pač pa za odpravo napake; toženka ni dolžna poseči v skupno stvar, pač pa jo je dolžna le ustrezno zaščititi, da se preprečijo ponovne posledice napake – dvig fekalnih voda v tožničinem stanovanju. Predvsem pa je treba reči, da se je s tem ugovorom toženka začela braniti šele v prvi pritožbi, torej prepozno. Tožnica je ob prvi omembi te napake izrecno navedla, da je toženka ni odpravila, pač pa da je upravnik uspel doseči le zamenjavo poškodovane cevi. V tem je implicirana trditev, da je imel upravnik ustrezno soglasje solastnikov. Toženka se je ves čas branila le z ugovori pasivne legitimacije, zastaranja, prepoznega grajanja, nesodelovanja tožnice ter neobstojem oz. nedokazanostjo napake. Tudi ta pritožbena navedba torej ni utemeljena oz. je neupoštevna (1. odst. 337. čl. ZPP).

16. Očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih slabših bivalnih navad (glede prezračevanja oz. postavitve pohištva), ni utemeljen, saj je sodišče to izrecno upoštevalo, ko je (na podlagi mnenja izvedenca) navedlo, da bi do plesnenja ter škode zaradi povečane vlažnosti prišlo tudi ob njenih bolj ustreznih navadah, in sicer zaradi napake – preslabe izolacije. O dolžnosti odprave te napake je sicer že pravnomočno odločeno, tu pa je ta očitek lahko relevanten še zaradi povračila škode. A tudi v tej zvezi je odgovor na ta očitek enak. Do škode, ki je posledica napake, bi torej prišlo tudi v primeru ustreznejših tožničinih navad.

17. Pravilna in zakonita je tudi odločitev o povračilu refleksne škode, to je škode na tožničini opremi (rabljenem pohištvu). Uporaba prostega preudarka za določitev višine te škode je bila ustrezna in prvostopenjskemu sodišču tudi sugerirana v prejšnjem pritožbenem postopku. V slovenskem pravu je uporaba prostega preudarka metoda za ugotavljanje odškodnine oz. denarnega zneska, kadar se natančna višina tega zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, pa je stranka do tega zneska po temelju upravičena (1. odst. 216. čl. ZPP).(4) Glede na konkretne okoliščine primera je bila ta metoda ustrezno aplicirana; šlo je za poškodovano staro pohištvo, zato povsem natančno škoda niti ne bi mogla biti dognana, njena ocena pa bi bila povezana z znatnimi stroški za izdelavo strokovnega mnenja, kar bi bilo glede na višino škode, ki je relativno nizka, nesorazmerno. Prvostopenjsko sodišče si je pohištvo ogledalo, predložene so tudi fotografije; Na podlagi splošnih življenjskih izkušen, in upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera je ocena višine škode prvostopenjskega sodišča (1500 EUR) sprejemljiva in poštena, sodišče pa jo je tudi natančno obrazložilo v 9. tč. na strani 9 in 10.

18. Naposled je pravilna in zakonita tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo načelo uspeha in načelo potrebnosti (154. in 155. čl. ZPP). Oceni, da je tožnica uspela v obsegu približno 2/3, toženka konkretno niti ne nasprotuje, pravilno pa je, da med toženkine stroške sodišče ni računalo tudi stroškov njene prve pritožbe, saj je bila ta neuspešna v celoti. Postopek se je moral delno ponoviti le zaradi napak v škodo tožnice, zaradi česar toženka stroškovno ne more biti na boljšem.

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Že v prvi pritožbeni odločbi je bilo opozorjeno na relevantno teorijo in sodno prakso glede informativnih dokazov.

Op. št. (2): Prim. VSM sodba I Cp 144/2016, VSL sodba II Cp 2126/2016, VSM sodba I Cp 306/2015, VSL sodba I Cp 2703/2014, VSL sodba in sklep I Cpg 83/2014.

Op. št. (3): Glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 168 in 868.

Op. št. (4): Prim. npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 97/2005 z dne 4. 12. 2007, II Ips 477/2008 z dne 16. 9. 2010, III Ips 89/2011 z dne 23. 1. 2012, II Ips 38/2002 z dne 15. 1. 2003 in II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006, III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014 in druge.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 3402/2015
• VSRS Sklep II DoR 211/2017
• Sodba II Ips 309/2005