VSL sodba V Cpg 362/2017

Jedro

Točka g) prvega odstavka 121. člena ZIL-1 določa, da se sodba objavi. Objavi se sodba, ki se opira na katero od preostalih točk prvega odstavka 121. člena ZIL-1. Ta predpostavka je bila v tej zadevi nedvomno izpolnjena.

Ker sta odločitvi o uničenju izdelkov in o ugotovitvi kršitve pravnomočni, ne more biti dvoma, da je treba izreke obeh sodb objaviti, kolikor je bilo z njimi ugodeno zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi zoper izpodbijani tretji odstavek točke II izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se tretji odstavek točke II izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna objaviti:

a) uvod delne sodbe z dne 5. 1. 2016 brez navedbe sodnice in izrek te sodbe;

b) uvod sodbe z dne 1. 12. 2016 brez navedbe sodnice in točki I in III izreka te sodbe,

c) uvod te sodbe brez navedbe članov senata in in izrek te sodbe,

na svoje stroške v dnevnikih "D., V., S. in D. A." v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe, pod izvršbo.

II. Pritožbi zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka še v višini 968,63 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 439,19 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi kršitve znamk Skupnosti št. 002, 006 in 007, registriranih pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu, mednarodne znamke št. 000, designirane na znamko Skupnosti oziroma teritorij Evropske unije in registrirani model Skupnosti št. 001.

2. Prvostopenjsko sodišče je z delno sodbo na podlagi pripoznave (z dne 5. 1. 2016) odločilo, da je tožena stranka na svoje stroške in pod nadzorom carinskih organov dolžna uničiti vse izdelke, zadržane z odločbo Finančnega urada Koper, št. 4243-2353/2015-1 z dne 28. 7. 2015.

3. S sodbo z dne 1. 12. 2016 je prvostopenjsko sodišče odločilo še o ostalih zahtevkih. Z njo je ugotovilo kršitev navedenih znamk in navedenega modela, prepovedalo toženi stranki uporabljati znake "U." (v dveh različnih izvedbah) in znaka "U.", ki je podoben soncu, za označevanje obutve, vključno z uvozom, izvozom, skladiščenjem, ponujanjem na trgu, oglaševanjem in prodajo. Prepovedalo je tudi uporabljati videz podplata obutve, ki je izdelan po registriranem modelu vključno z uvozom, izvozom, skladiščenjem, ponujanjem na trgu, oglaševanjem in prodajo. O vsem tem je prvostopenjsko sodišče odločilo v točki I izreka.

4. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za prepoved uporabe prej navedenih znakov za izdelavo obutve, videza podplata, ki je izdelan po prej navedenem modelu in zahtevek za objavo pravnomočne sodbe (točka II izreka; zavrnitev zahtevka na objavo sodbe je v 3. odstavku točke II izreka).

5. Odločitev glede zavrnitve zahtevka za objavo sodbe je prvostopenjsko sodišče obrazložilo s tem, da bi bil lahko cilj objave zahtevka zgolj v povzročanju škode ugledu tožene stranke. Glede na to, da ni bil niti en sam izdelek puščen v promet, obveščanje potrošnikov in objava nista potrebna. Tovarna na Kitajskem, ki je izdelala pravice tožeče stranke kršeče čevlje, je tovarna D. Ta tovarna je še sedaj navedena na spletni strani tožeče stranke kot tovarna, kjer se izdelujejo čevlji znamke U. Če so izdelki ponarejeni v njej, je tožeča stranka prva, ki je dolžna obvestiti javnost o tovrstnih kršitvah svojih partnerjev, pri čemer ni potrebno, da to stori na škodo tistih, ki so zaradi kršitev njenih partnerjev že tako oškodovani.

6. Zoper zavrnilni del odločbe, kolikor se nanaša na objavo sodbe, in zoper odločitev o stroških, je vložila pritožbo tožeča stranka.

7. V pritožbi med drugim navaja, da 1. odstavek 121. člena ZIL-1 izrecno in nepogojno določa, da lahko imetnik pravice zoper osebo, ki brez soglasja imetnika pravice posega v njegove pravice, zahteva objavo sodbe. Pritožba opozarja še na navedbo tožene stranke, da je že v preteklosti uvozila več izdelkov "U.", uveljavlja različne procesne kršitve in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je na temelju 358. člena ZPP spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo še zahtevku na objavo sodbe. V celoti je ugodilo pritožbi tudi, kolikor se nanaša na stroške prvostopenjskega postopka.

I. ODLOČITEV O ZAHTEVKU NA OBJAVO SODBE

9. Kršitev pravic je bila ugotovljena s točko I izreka sodbe z dne 1. 12. 2016. Že prej je bilo odločeno o zahtevku za uničenje kršečih izdelkov. Ta dva zahtevka temeljita na točkah a) in č) 1. odstavka 121. člena ZIL-1.

10. Točka g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1 določa, da se sodba objavi. Objavi se sodba, ki se opira na katero od preostalih točk 1. odstavka 121. člena ZIL-1. Ta predpostavka je bila v tej zadevi nedvomno izpolnjena.

11. Ker sta odločitvi o uničenju izdelkov in o ugotovitvi kršitve pravnomočni, ne more biti dvoma, da je treba izreke obeh sodb objaviti, kolikor je bilo z njimi ugodeno zahtevkom.

12. Glede obsega objave sodbe in glede podrobnosti o načinu objave sodbe se je pritožbeno sodišče oprlo na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 21/2008. Objavijo se pretežni del uvoda sodbe in tisti deli izrekov, s katerimi je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom. Ne objavi se tudi obrazložitev.

13. V tej zadevi je bilo izdanih več sodb, s katerimi je bilo šele skupaj odločeno o zahtevkih tožeče stranke. Te sodbe so: delna sodba na podlagi pripoznave, z dne 5. 1. 2016, izpodbijana sodba z dne 1. 12. 2016 in končna sodba pritožbenega sodišča.

14. O ostalih pritožbenih navedbah se ni treba izrekati, ker v ničemer ne morejo vplivati na odločitev.

II. ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

15. Utemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških. Uspeh tožeče stranke je bil skoraj popoln. Zavrnjen je bil le del njenega prepovedanega zahtevka, in sicer tisti del, ki se je nanašal na uporabo znakov in videza podplata obutve za izdelavo obutve. V kolikšnem delu tožeča stranka dosegla neuspeh, je v denarju tudi sicer nemogoče oceniti, ker ni navedla posebnih vrednosti spornega predmeta za posamezne zahtevke. Ne glede na to je pritožbeno sodišče lahko presodilo, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojih zahtevkov. V zvezi z odločanjem o njih niso nastali posebni stroški. Zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka (3. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

16. Zoper samo odmero svojih stroškov v prvostopenjski sodbi tožeča stranka ni navedla nobenega posebnega razloga. Ti znašajo torej 3.104,56 EUR. Ker je bil del že prisojen, bo morala tožena stranka plačati le še razliko, ki znaša 968,63 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

17. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbena vrednost spornega predmeta je znašala le še 3.750,00 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade v višini 375 OT (tarif. št. 21/1 OdvT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 7,5 OT (3. odstavek 11. člena OT) in od DDV od vsote obeh prejšnjih zneskov. Pri vrednosti točke 0,459 EUR je torej tožeča stranka upravičena do povrnitve 214,19 EUR. Poleg tega ji bo morala tožena stranka povrniti še sodno takso v višini 225,00 EUR, skupaj torej 439,19 EUR.

18. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 21/2008
• Sodba II Ips 233/2000
• VSL sodba I Cp 3414/2011