VSL sodba PRp 200/2016

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo le glede očitane oblike krivde (iz direktnega naklepa v zavestno malomarnost), zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, ni bil prekoračen.

Premalo je bilo le prepričanje obdolženca, da ima poravnane vse davčne obveznosti in obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ne da bi se pred podpisom izjave prepričal, da podatki držijo, s čimer je ravnal lahkomiselno, ker resničnosti v izjavi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba na dan oddaje ponudbe nima neporavnanih obveznosti, ni preveril, zaradi česar se je tudi moral zavedati možnosti, da takšna izjava ni resnična, kar utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je ravnal (vsaj) z zavestno malomarnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika morata plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso in to pravna oseba v znesku 1.950,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pravno osebo A. d.o.o. in odgovorno osebo pravne osebe B. B. spoznalo za odgovorna za prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). Pravni osebi je izreklo globo 12.500,00 EUR kot glavno sankcijo in stransko sankcijo izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let od pravnomočnosti sodbe, medtem ko je odgovorni osebi izreklo globo v znesku 500,00 EUR. Naložilo jima je še, da nerazdelno plačata potne stroške priče v znesku 5,16 EUR, prav tako je obema naložilo plačilo sodne takse za postopek pri sodišču prve stopnje in sicer pravni osebi v znesku 1.300,00 EUR in odgovorni osebi v znesku 50,00 EUR.

2. Proti sodbi se pritožujeta obdolžena pravna oseba in obdolžena odgovorna oseba po zagovornikih. Pritožba pravne osebe, vložena po odvetniku uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku; pritožba odgovorne osebe, vložena po odvetniku pa uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb (zakona ali predpisa, ki določa prekršek) in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Obe pritožbi predlagata pritožbenemu sodišču da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in obdolženca oprosti odgovornosti za očitani prekršek, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba pravne osebe uveljavlja, da sodba temelji na bistveni kršitvi iz 5. in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), kar terja izdajo oprostilne sodbe. Navaja, da tudi v prekrškovnem postopku velja, da se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe (člen 132/2 ZP-1), kar pomeni, da mora obstajati objektivna identiteta obtožbe in sodbe ter sodišče v izreku sodbe ne sme spreminjati dejstev in okoliščin, ki so navedene v obdolžilnem predlogu. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2013. Očitek o prekoračitvi obdolžilnega predloga temelji na zapisu izreka sodbe, kjer se odgovornost za prekršek utemeljuje z zavestno malomarnostjo, obdolženca pa sta odgovorna za prekršek, ker bi se direktor B. B. „moral zavedati možnosti, da to ni res, saj bi moral vedeti, da ima družba na dan oddaje ponudbe“ zapadel v davčni dolg. Očitek o prekoračitvi utemeljuje tudi obrazložitev sodbe, saj sodišče verjame „da ob podpisu sporne izjave direktor B. B. ni vedel, da ima družba še neplačane zapadle davčne obveznosti (tč. 6, str. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), v nadaljevanju obrazložitve se odgovornost utemeljuje z okoliščinami glede védenja odgovorne osebe o zapadlih davčnih obveznostih in se odgovornost za prekršek utemeljuje s kršitvijo dolžnostnega ravnanja, torej da se je bila obdolžena odgovorna oseba dolžna z zahtevo po predložitvi dokazil prepričati o resničnosti podane izjave. Ker torej z ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da odgovorna oseba ni vedela, da nima družba poravnanih obveznosti, pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ustavi postopek. Podredno meni, da iz obrazložitve ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave, da A. d.o.o. na dan oddaje ponudbe nima zapadlih in neporavnanih davčnih obveznosti. V obrazložitvi se navaja, da je obdolženec kot zakoniti zastopnik ponudnika podpisal izjavo o izpolnitvi zakonskih pogojev. Tudi tretji odstavek 42. člena ZJN-2 določa, da mora naročnik iz postopka javnega naročanja izločiti kandidata ali ponudnika, kar pomeni, da obravnavani zakonski dispozitiv narekuje ravnanje naročniku, ko ima ponudnik neporavnane davčne obveznosti, zato na podlagi izjave ponudnika ni mogoče šteti, da je odgovorna oseba z izjavo o izpolnitvi obravnavanega zakonskega pogoja potrdila oziroma izjavila, da na dan oddaje ponudbe nima zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti, kakor to zmotno izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 5. Tako ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave o neporavnanih zapadlih davčnih obveznostih, zato podredno predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4. Pritožba odgovorne osebe pa v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov (iz 1., 2. in 3. točke 154. člena ZP-1) uvodoma navaja, da se strinja s pritožbo, ki jo je zoper izpodbijano sodbo vložila pravna oseba. Meni pa, da je sodba obremenjena tudi z drugimi pomanjkljivostmi, to je s kršitvijo materialnih določb ZJN-2 ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Za presojo utemeljenosti očitka zoper odgovorno pravno osebo A. d.o.o. oziroma odgovornosti odgovorne osebe so odločilne izpovedbe zaslišanih prič in zagovor obdolženca, ki so v izpodbijani sodbi izostale. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj je povedal obdolženec v svoj zagovor ter kaj sta izpovedali priči C. C., računovodja družbe A. d.o.o. ter D. D., v kritičnem času zaposlen pri odvetniku. Pritožnik pripisuje pravno relevantnost dejanskemu stanju, kakor izhaja iz povzetih zaslišanj oziroma zagovora v skladu z judikatom VS RS z dne 9. 12. 2015, III Ips 97/20, kjer je predstavljena metodologija za presojo skrbnega ravnanja članov vodenja in nadzora gospodarskih družb. Tako „na podlagi pravila podjetniške presoje vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja in nadzora je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata.“ V obravnavanem primeru ni inkriminirana oddaja neresnične izjave ali dokazila, podana mora biti tudi krivda, torej, da je pravna oseba oddala neresnično listino vedoma ali z zavestno malomarnostjo (čl. 109.a/1-4 ZJN-2). Iz dejanskega stanja, na katerega se opira obravnavana odločitev Vrhovnega sodišča, pa celo izhaja, da poslovodstvu ni mogoče očitati kršitve dolžnostnega ravnanja, četudi so se odločili za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, ki „načeloma“ res ni dovoljeno. Pritožnik meni, da je s sklicevanjem na relevantno dejansko stanje in kriterije, ki jih je za presojo dolžnostnega ravnanja predstavilo Vrhovno sodišče, ovrgel upravičenost očitka o svojem malomarnem ravnanju. Ker sodbe o odločilni okoliščini, to je o krivdni obliki ravnanja, ni mogoče preizkusiti, je utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku. Pritožnik ne dvomi o iskrenem prepričanju razpravljajoče sodnice o kršitvi dolžnostnega ravnanja, vendar gre za samovoljno razlago dolžnostnega ravnanja poslovodstva v postopkih oddaje javnih naročil. Iz obrazložitve namreč ni mogoče razbrati zavezujočega pravila, ki je obdolžencu nalagalo dolžnost osebno se prepričati pri pristojnem organu ali od osebe, ki je pripravila ponudbeno dokumentacijo, zahtevati pisno potrdilo v obliki izpisa oziroma potrdila iz e-kartice. Dolžnost pravne osebe oziroma odgovorne osebe pridobiti potrdilo o poravnanih davčnih obveznostih bi obveljalo le, če bi zakon oziroma pogoji razpisne dokumentacije zahtevali predložitev takšnega potrdila in le ob takšnih pogojih bi se obdolžencu utemeljeno očitala malomarnost. Predlaga, da se vrne zadeva v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču z napotkom, da utemelji kršitev dolžnostnega ravnanja oziroma obstoj zavestne malomarnosti z navedbo strokovno etičnega ali pravnega pravila, ki je obdolžencu nalagala dolžnost. Prav tako ni mogoče preizkusiti okoliščin, ki narekujejo zaključek, da se je obdolženi „zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo“. Sodišče je napačno razumelo, da si je obdolženec prizadeval razbremeniti se odgovornosti za očitani prekršek s sklicevanjem na dejstvo, da dokumentacije ni pripravil sam, saj je v svojem zagovoru povedal, da se je zanesel na resničnost izjave, ki mu je bila predana v podpis, saj je delo zaupal osebam, ki so bile delo dolžne opraviti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, glede na preteklo sodelovanje pa tudi ni imel razloga za kakršnokoli nezaupanje. V sodbi se zanemarja tudi individualne lastnosti obdolženca, ki zaradi svoje zaposlenosti tudi ne more ali ne sme namesto pogodbenih partnerjev opravljati naloženih zadolžitev. Očitek o popolni lahkomiselnosti obdolženca tako nima podlage v sodobnem poslovnem svetu, ki temelji na zaupanju med sodelavci, pri čemer naj vsak opravlja tiste naloge, za katere je usposobljen. Tako sodba temelji tudi na popolnem nerazumevanju sodobnih delovnih procesov oziroma delovanju gospodarskih družb v tržnem gospodarstvu, ki temelji na specializirani delitvi dela oziroma sistemizaciji delovnih procesov. Iz navedenih razlogov ne drži, da je obdolženec pri oddaji neresnične izjave ravnal krivdno oziroma podpis neresnične izjave ne razodeva njegovega „kriminalnega odnosa“ do splošnih človeških, strokovnih in pravnih pravil za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Z izpodbijano sodbo se nedopustno uveljavlja objektivna odgovornost. Očitno se je tudi zakonodajalec zavedal, da rešitev,ki je bila uveljavljena v ZJN-2, povzroča težave pri dokazovanju krivdnega odnosa oziroma uveljavitvi odgovornosti za prekršek, saj ZJN-3, ki velja od 1. 4. 2016 dalje, predvideva, da stori očitani prekršek kdor „v ponudbi ali prijavi ali v skladu s šestim odstavkom 94. tega člena predloži neresnično izjavo ali ponarejeno ali spremenjeno listino kot pravo“ (čl. 112/1-5 ZJN-3).

5. Predlagatelj Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil je vložil odgovor na obe pritožbi. V zvezi s pritožbo pravne osebe meni, da je sodišče spremenilo opis dejanja na dopusten način glede na sodno prakso (sodbo VS RS IV Ips 42/2008 z dne 8. 7. 2008). V zvezi s pritožbenimi razlogi obdolžene odgovorne osebe poudarja, da pritožnik „spregleda“, da davčna obveznost ni bila poravnana, ker obdolžena pravna oseba na dan zapadlosti ni imela likvidnih sredstev za poravnavo spornega davka za dodano vrednost, prav tako je sam pritožnik izpovedal, da je računovodskemu servisu dal le „splošno“ navodilo o zakonitem ravnanju, medtem ko niti računovodskemu servisu niti odvetniški pisarni, ki je zanj (zgolj) pripravila (ne pa tudi podpisala) ponudbo, očitno ni dal nobenih konkretnih navodil, kako naj ponudbo pripravijo in da naj vsebino podatkov preverijo pri pristojnih organih ali evidencah, od oseb, katerim se preda delo ali posel, pa ni mogoče pričakovati večje skrbnosti, kot bi jo sicer morala nositi sama vodstvena oseba. Sicer pa je sodišče utemeljeno zaključilo o obstoju in obliki odgovornosti odgovorne osebe, kajti obdolženi je glede na svoje znanje in pretekle izkušnje (v preteklosti je opravljal vrsto vodstvenih funkcij pri naročnikih, ki oddajo ogromno javnih naročil) zelo dobro poznal pravila in predpise s področja javnega naročanja in tako tudi zakonski pogoj, da mora ponudnik, da mu je javno naročilo oddano, imeti poravnane zapadle davčne obveznosti ob oddaji ponudbe; prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča, ki se nanašata na civilno pravno odgovornost poslovodnih oseb, ne pa njihovo deliktno odgovornost, za katero veljajo drugačna pravila in standardi. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo obdolžene pravne osebe in obdolžene odgovorne osebe zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencema ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti do kršitev materialnega prava, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe (odgovorne osebe) glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožba pravne osebe neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker naj bi bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen zaradi navedbe obdolžilnega predloga, da je pravna oseba kot ponudnik „v ponudbi vedoma dala neresnično izjavo“, ker je zakoniti zastopnik, odgovorna oseba, zavestno dal lastnoročno podpisano izjavo …, in navedbe sodbe, da je pravna oseba v ponudbi, ki jo je vložila 10. 12. 2013, dala neresnično izjavo, ki jo je v njenem imenu in za njen račun z zavestno malomarnostjo lastnoročno, pod kazensko in materialno odgovornostjo podpisala njena odgovorna oseba, direktor B. B. Pritožbi torej ne oporekata navedbam sodbe z vidika subjektivne identitete med sodbo in obdolžilnim predlogom, temveč le glede objektivne identitete, vendar tem navedbam pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Drugi odstavek 132. člena ZP-1 določa, da se sodba o prekršku sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga; toda že tretji odstavek 132. člena ZP-1 vsebuje izjemo od pravila akuzatornosti, ko določa, da sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja. Vprašanje objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je sporno v kazenskem postopku in tudi v rednem postopku o prekršku, v katerem predlagatelj postopka praviloma sploh ne sodeluje in postopka niti ne spremlja, zato sodna praksa na kazenskem področju (del tega je tudi pravo o prekrških) dopušča spremembe sodbe v bistvenih delih le, če so obdolžencu v korist, pri tem pa se ne sme dejanja, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, spremeniti v neko popolnoma drugo dejanje. Lahko je drugačno, ne sme pa biti drugo. To je temeljni princip, ki pa ga je v obravnavanem primeru zasledovalo tudi sodišče prve stopnje. Opis dejanja je spremenilo le glede očitane oblike krivde (iz direktnega naklepa v zavestno malomarnost), pri čemer je bil znak prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena v obdobju veljave ZJN-2, kot v obravnavanem primeru, ko je bil prekršek storjen 10. 12. 2013, da „v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo“, kar pomeni, da je bila zahtevana oblika krivde naklep ali zavestna malomarnost in sodišče v sodbi obdolžencu očita milejšo krivdno obliko (kar lahko vpliva na odmero sankcije). Na navedeni način sodišče prve stopnje ni prekoračilo zahtevka iz obdolžilnega predloga, saj so spremembe opisa dejanja v sodbi dopustne pod pogojem, da gre še vedno za isti historični dogodek in da zaradi te spremembe dejanje ne postane niti težje niti drugo od dejanja, opisanega v obdolžilnem predlogu. V komentarju k 132. členu ZP-1 (ZP-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 625) je navedena sodba VS RS IV Ips 42/2008 z dne 8. 7. 2008, po kateri sodišče ne sme spremeniti opisa prekrškovnega dejanja tako, da bi prav ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, kot bi izhajala iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu, lahko se odvzame kakšen konstitutivni znak, kakšna kvalifikatorna okoliščina ali doda kakšna okoliščina, ki dejanje privilegira. Ker postopanje sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ne presega meje dopustne spremembe, pritožba pravne osebe pa se sklicuje na sodbo, ki na spletu ni dosegljiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da (predvsem v pritožbi pravne osebe) zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v danem primeru ni podana.

9. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi z v pritožbi pravne osebe zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, višje sodišče ugotavlja, da pritožba niti določno ne obrazloži, zakaj zatrjuje prav to bistveno kršitev, ki je podana „če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi“ in ugotavlja, da je izrek, da je pravna oseba podala neresnično izjavo, da družba na dan oddaje ponudbe nima neplačanih zapadlih obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost in davkov v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri ima sedež jasen, prav tako so glede neresnične izjave jasni razlogi sodbe. V točki 6 obrazložitve je določno navedeno, da je 10. 12. 2013, ob podaji izjave izkazana neporavnana davčna obveznost zavezanca A. d.o.o. v znesku 4.497,00 EUR iz naslova neplačanega DDV po predloženem obračunu DDV za oktober 2013, ki je zapadel v plačilo 29. 11. 2013 ter še zamudnih obresti od neplačanega zneska DDV 12,22 EUR, kar izhaja iz dopisa DURS in izpovedbe priče C. C., da je bil DDV za oktober 2013 v celoti poravnan z zamudo, ker pravna oseba na dan zapadlosti ni imela dovolj likvidnih sredstev ter da je bila taka neresnična izjava povezana z (ne)poravnanimi zapadlimi obveznostmi sestavni del ponudbe oddane 10. 12. 2013. Tako sta jasna izrek kot tudi obrazložitev, prav tako med njima ni nasprotij. Prav tako so neutemeljeni očitki, da iz obrazložitve ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave, saj so razlogi (v točki 5 in 6), ki se nanašajo na oddano ponudbo, ki vsebuje izjavo obdolžene odgovorne osebe, pravilni in razumni ter skladni s spisovnimi podatki. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi neutemeljeno zatrjujeta obstoj absolutnih bistvenih kršitev. Glede na vsebino pritožbe pravne osebe v zvezi z razlogi glede oblike krivde, ki se očita obdolženi odgovorni osebi, pa pritožba pravne osebe v bistvu uveljavlja nestrinjanje z razlogi sodbe glede odgovornosti odgovorne osebe, kar pa pravzaprav predstavlja pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, iz katerega je odgovorna oseba vložila samostojno pritožbo. Pravni osebi pa se v točki 8 razlogov sodbe očita odgovornost za prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 zaradi ugotovitve, da je prekršek storil storilec (B. B., ki je bil direktor in zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe), ki je prekršek storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in v imenu pravne osebe, čemur pa pravna oseba ne oporeka.

10. Pritožbene navedbe pravne in odgovorne osebe pri pritožbenem sodišču tudi niso uspele vzbuditi dvoma, da bi bilo dejansko stanje zmotno ali celo nepopolno ugotovljeno in je tako neutemeljen predlog za razveljavitev sodbe. Dejansko stanje očitanega prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 za pravno osebo in v zvezi s četrtim odstavkom za odgovorno osebo „v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo“ je bilo popolno in tudi pravilno ugotovljeno že glede na dokumentacijo, na katero se sklicuje sodba v točkah 5 in 6 razlogov, pri čemer pritožbi objektivnemu delu dejanskega stanja niti ne oporekata. Spisovni podatki pa potrjujejo pravilnost zaključkov, da je naročnik Splošna bolnišnica ... izvedel javno naročanje tako, da je na spletnem portalu e-naročanje 27. 9. 2013 objavil javno naročilo „akreditacija – zunanja presoja kakovosti v SB ...“, ker nihče izmed treh ponudnikov ni bil izbran, pa je naročnik vse tri ponudnike s povabilom z dne 6. 12. 2013 pozval k pogajanjem brez predhodne objave in je po pogajalskem sestanku 10. 12. 2013 ob 9.00 obdolžena pravna oseba tudi oddala ponudbo, katere sestavni del je bila izjava, ki jo je podpisal kot zakoniti zastopnik (direktor pravne osebe) B. B., da ponudnik A. d.o.o. izpolnjuje vse zakonske pogoje iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka 42. člena ter šestega odstavka 44. člena ZJN-2, kar vse se nahaja v prilogi A spisovnega gradiva. Med dokumenti v prilogi A (pod zaporedno številko 3) je tudi „prijava“ z izjavo „spodaj podpisani, zastopnik oz. prokurist ponudnika, ki se prijavlja na razpis za javno naročilo z nazivom JN „Akreditacija, zunanja presoja kakovosti v SB ...“ izjavljam, da izpolnjujemo vse zakonske (pogoje) iz prvega in drugega ter tretjega in četrtega odstavka 42. člena ter šestega odstavka 44. člena ZJN-2“ in nato pod točko 2 „da na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb nimamo neplačanih, zapadlih obveznosti v zvezi s plačili davkov v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri imamo sedež, ali določbami države naročnika“ in pod točko 4 „da izpolnjujemo obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost in v zvezi s plačili davkov v skladu z zakonskimi določbami države, kjer imamo sedež“. Glede na to izjavo, ki jo je podpisal B. B. kot zastopnik/prokurist A. d.o.o., družba za akreditacijo Slovenija in navedbe obrazložitve (ki se sklicuje prav na to izjavo) so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave. Prav tako so nesprejemljive pritožbene navedbe pravne osebe, da na podlagi izjave ponudnika ni mogoče šteti, da je odgovorna oseba z izjavo o izpolnitvi obravnavanega zakonskega pogoja potrdila oziroma izjavila, da na dan oddaje ponudbe nima zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti, kajti v izjavi je nedvoumno navedeno „na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb nimamo neplačanih, zapadlih obveznosti v zvezi s plačili davkov v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri imamo sedež, ali določbami države naročnika“ in „izpolnjujemo obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost in v zvezi s plačili davkov v skladu z zakonskimi določbami države, kjer imamo sedež“. Tako izjavo pa je podpisal B. B. kot direktor, ki se glede na svoje delovno mesto, izobrazbo in dosedanje zaposlitve nedvomno dobro zaveda, da s svojim podpisom potrjuje pravilnost zapisanega. V celoti so tako neutemeljene pritožbene navedbe pravne osebe, da iz obrazložitve ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave, da na podlagi izjave ponudnika ni mogoče šteti, da je odgovorna oseba z izjavo potrdila oziroma izjavila, da na dan oddaje ponudbe nima zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti kot tudi, da ni mogoče preizkusiti očitka o podaji neresnične izjave o neporavnanih zapadlih davčnih obveznostih. Nobenega dvoma tudi ni glede na predloženo dokumentacijo in izpovedbe prič, da je pravilna ugotovitev sodišča in da so pravilni razlogi sodbe glede oblike krivde, ki se očita obdolženi odgovorni osebi. Glede na to, da je B. B. podal in podpisal (neresnično) izjavo kot zakoniti zastopnik pravne osebe, čemur v pisnem zagovoru niti ni oporekal, je neutemeljeno sklicevanje na navedbe zagovora glede strašanske zaposlenosti odgovorne osebe, zaupanja sodelavcem in podobno, kot tudi sklicevanje na izpovedbe prič C. C. in D. D., prav tako je neutemeljeno sklicevanje na judikate VS RS o metodologiji za presojo skrbnega ravnanja članov vodenja in nadzora gospodarskih družb. Kot pravilno opozarja že predlagatelj v odgovoru na pritožbo, gre v navedeni zadevi za kazensko pravno zadevo (prekrški so del kaznovalnega prava), zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev „pravilo podjetniške presoje“ niti kriteriji, ki jih je za presojo dolžnostnega ravnanja predstavilo Vrhovno sodišče v gospodarski ali civilni zadevi. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbenim navedbam, da „vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti“, ob tem, ko je obdolženec izjavo podpisal, s čimer je jamčil za verodostojnost zapisanega. Obdolženec je kot zakoniti zastopnik dolžan skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe in je torej nedopustno in za kazensko prekrškovni postopek nesprejemljivo, da podpiše izjavo ne da bi se prepričal v njeno resničnost, kar nato opravičuje s svojo zaposlenostjo. Pritožbeno sodišče se zato strinja s točko 7 razlogov sodbe, v kateri sodišče (v povezavi z izpovedbo priče D. D. in izpovedbo C. C.) navaja, da se je bil kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe pred podpisom listin (in s tem sporne izjave) dolžan prepričati oziroma od pripravljavcev dokumentacije zahtevati dokazila o tem, da vse zatrjevano tudi drži. Neupoštvene so pritožbene navedbe zagovornika odgovorne osebe (točka 11), da iz obrazložitve ni mogoče razbrati zavezujočega pravila, ki je obdolžencu nalagalo dolžnost osebno se prepričati pri pristojnem organu, saj že načelo poštenosti zahteva, da se oseba, ki podpiše neko izjavo, s čimer jamči za verodostojnost zapisanega, predhodno prepriča o resničnosti svoje izjave; v obravnavanem primeru pa gre celo za direktorja pravne osebe, ki je vložila ponudbo na javnem razpisu in ne za navadnega, preprostega državljana. Tako so pritožbene navedbe „kje je obdolžencu naložena dolžnost osebno se prepričati o resničnosti zapisanega“ povsem neresne. Ker v primeru obdolžene odgovorne osebe ne gre za neuko in neizobraženo osebo, temveč za visoko izobraženega direktorja pravne osebe, tudi ni mogoče slediti navedbam obdolženčevega zagovora in pritožbe, da se je obdolženec zanesel na resničnost izjave, ki mu je bila predana v podpis. V zvezi s pritožbenimi navedbami o pogosti odsotnosti se višje sodišče strinja z razlogi sodbe, da obdolžena odgovorna oseba neresno jemlje svojo odgovornost kot direktor pravne osebe in podpisnik dokumentov. Pritožbene navedbe, da zaradi svoje zaposlenosti ne more ali ne sme namesto pogodbenih partnerjev opravljati naloženih zadolžitev in da očitek o popolni lahkomiselnosti obdolženca nima podlage v sodobnem poslovnem svetu, ki temelji na zaupanju med sodelavci, pa kažejo na popolno nekritičnost. V pravnem prometu in pravnih poslih velja zaupanje, da podpisana izjava direktorja pravne osebe res pomeni, da pravna oseba nima neporavnanih zapadlih obveznosti ne pa, da podpisana izjava pomeni, da pravna oseba ima neplačane zapadle davčne obveznosti, le da direktor zanje ne ve, ker tega ni preveril. Nesprejemljive so tudi pritožbene navedbe o delitvi dela v sodobnem poslovnem svetu, kajti v primeru porazdelitve dela v okviru pravne osebe mora biti ta porazdelitev takšna, da imajo posamezni zaposleni jasna, natančna in nedvoumna navodila za delo, pri čemer so (s pravnimi akti), lahko pooblastila za odločanje prenesena tudi na druge osebe. Ker iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblastilo za podpis izjave in predhodno preverjanje stanja zapadlosti in poplačila terjatev prenešeno na kako drugo osebo, temveč je bilo računovodskemu servisu dano le splošno navodilo o zakonitem ravnanju in tudi odvetniški pisarni, ki je pripravila ponudbo, ni bilo dano konkretno navodilo, da naj vsebino podatkov v ponudbenih dokumentih preveri pri pristojnih organih in evidencah, ni nobenega dvoma o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje in pravilnosti razlogov sodbe o krivdnem ravnanju obdolženca. Neutemeljene so zato navedbe pritožbe odgovorne osebe (v točkah 16 in 17), da ne drži, da je obdolženec pri oddaji neresnične izjave ravnal krivdno in da se nedopustno uveljavlja objektivna odgovornost. V razlogih sodbe (v točki 7) sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da je ob podpisu oziroma podaji netočne oziroma lažne izjave ravnal z zavestno malomarnostjo ob tem, ko preizkus pravilnosti navedb izjave niti ne bi zahteval veliko dela, temveč le vpogled v e-kartico pravne osebe. Pri presoji oblike krivde je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se uporabljajo glede na 8. člen ZP-1 tudi glede odgovornosti za prekršek. V skladu s tem sodišče utemeljeno ugotavlja, da je bilo premalo le prepričanje obdolženca, da ima poravnane vse davčne obveznosti in obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ne da bi se osebno (ali posredno preko druge osebe, ki bi ji dal točna navodila) pred podpisom izjave prepričal, da podatki držijo, s čimer je torej ravnal lahkomiselno, ker resničnosti v izjavi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba na dan oddaje ponudbe nima neporavnanih obveznosti, ni preveril na naveden način, zaradi česar se je tudi moral zavedati možnosti, da takšna izjava ni resnična, kar utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje „da je ravnal (vsaj) z zavestno malomarnostjo“. Tako je sodišče prve stopnje po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v objektivnem in subjektivnem delu utemeljeno zaključilo, da je B. B. kot neposredni storilec storil prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2; po ugotovitvi, da je izjavo podal v imenu pravne osebe in to v okviru opravljanja njene dejavnosti (kot direktor pravne osebe in s tem zakoniti zastopnik) pa je nato tudi utemeljeno zaključilo, da je za prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 odgovorna tudi pravna oseba. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je določbe ZJN-2, ker se po določbi 2. člena ZP-1 uporabi zakon, ki velja v času storitve prekrška razen, če je novi zakon milejši, kar pa ZJN-3 ni.

11. Glede na v pritožbi uveljavljane pritožbene razloge je višje sodišče, kljub temu, da pritožbi nista vloženi iz razloga po 4. točki 154. člena ZP-1, na podlagi 165. člena ZP-1 preizkusilo tudi obdolžencema izrečene sankcije. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravni osebi izreklo globo v predpisanih okvirih (12.500,00 do 50.000,00 EUR) in to prav na spodnji predpisani meji, v zvezi s čimer je navedlo razloge v točki 9 sodbe, utemeljeno in zakonito pa je poleg globe kot glavne sankcije izreklo še obligatorno predpisano stransko sankcijo izločitev iz postopkov javnega naročanja in to za dobo treh let glede na v postopku ugotovljeno dejstvo, da je bila predmet javnega naročila storitev. Iz obdolženi odgovorni osebi izrečene sankcije (globe 500,00 EUR) in razlogov v točki 11 sodbe je razvidno, da je tudi odgovorni osebi izreklo globo v predpisanem razponu in na spodnji predpisani meji, za kar je navedlo razloge (pravnomočna nekaznovanost, nižja oblika krivde – zavestna malomarnost). Enake sankcije so predpisane tudi v določilih ZJN-3.

12. Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (na podlagi 159. člena ZP-1), je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 je obdolženi pravni osebi in obdolženi odgovorni osebi naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožbi nista bili uspešni. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tar. št. 8132 in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8111 (in pri pravni osebi še 8114). Tako dobljena zneska sodne takse morata pritožnika plačati po prejemu te sodbe in poziva ter v skladu z rokom, ki bo naveden v pozivu sodišča, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 165/2016
• VSL sodba PRp 28/2016
• VSL sodba PRp 102/2015