<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 80/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:PRP.80.2016
Evidenčna številka:VSL0066287
Datum odločbe:09.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Dragan Vukovič (preds.), Živa Bukovac (poroč.), Zinka Strašek
Področje:JAVNA NAROČILA - PREKRŠKI
Institut:ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti

Jedro

Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo postopek zoper obdolženo pravno osebo in zoper obdolženo odgovorno osebo zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZNJ-2) ustavilo na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da gre za dejanje neznatnega pomena v smislu določbe 6.a člena ZP-1 kot tudi, da je bil storjen v posebej olajševalnih okoliščinah, zaradi česar izrek sankcij obdolženima ne bi bil smotrn.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje predlagateljica iz razlogov po 2. in 3. točki 154. člena ZP-1 ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Vsebinsko navaja, da je sodišče sicer (pravilno) ugotovilo, da so v ravnanju pravne in njene odgovorne osebe podani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki prekrška iz 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2. Sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in je nato kršilo še materialne določbe ZP-1, saj je ugotovljeno dejansko stanje napačno subsumiralo pod določbe 6.a člena ZP-1 in 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Pritožnica se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil v obravnavanem primeru prekršek storjen z nižjo stopnjo odgovornosti (z zavestno malomarnostjo), prav tako z dejstvom, da je šlo glede na obseg poslovanja pravne osebe za majhen znesek neplačanih obveznosti, ki bi ga obdolžena pravna oseba lahko kadarkoli plačala in ga je tudi plačala takoj, ko je izvedela za zamudo; vendar pa gre pri samem prekršku podaje neresnične izjave za prekršek, ki sodi po svoji naravi med (naj)težje prekrške ponudnika v javnem naročanju. Na to kaže dejstvo, da je zakonodajalec predvidel poleg globe še stransko sankcijo, zato morajo biti okoliščine ki upravičujejo uporabo instituta prekrška neznatnega pomena za navedeni prekršek še posebej tehtne in prepričljive in izkazane z izjemnimi in ne le zgolj pričakovanimi in logičnimi okoliščinami. Ni se mogoče strinjati z ugotovitvijo sodišča, da je obdolžena pravna oseba zgolj zaradi očitanega ravnanja izgubila večji posel, pri čemer je sodišče tak zaključek naredilo izključno na podlagi ugotovitve, da je bila ponudba obdolžene pravne osebe cenovno najbolj ugodna, kar pa še ne pomeni, da bi bila ponudba tudi res izbrana. V javnem naročanju na splošno velja, da vsak ponudnik, ki predloži ponudbo, nikoli ne more z gotovostjo računati na to, da mu bo javno naročilo oddano in ga bo izvedel ter morajo vsi ponudniki na to tveganje računati ter hkrati iskati druge priložnosti na zasebnem trgu ali na trgu javnega naročanja. Sodišče je napravilo tudi nerazumljiv zaključek, da je zaradi neuspeha v tem postopku javnega naročanja obdolžena pravna oseba imela za več kot 120.000,00 EUR manj čistih prihodkov od prodaje, čeprav je bila ponudbena cena obdolžene pravne osebe zgolj 95.096,40 EUR brez DDV. Nelogičen in nesmiseln pa je še sklep sodišča, da izrek sankcije obdolženima ne bi bil smotrn, ker je ugotovljeno zmanjšanje čistih prihodkov od prodaje presegalo zgornjo mejo globe predpisane za ta prekršek. V konkretnem primeru ni dokazane vzročne zveze med zmanjšanjem, kot drugo pa bi takšno stališče pomenilo, da pri vseh javnih naročilih, katerih vrednost bi (le malo?) presegala zgornjo mejo globe, predpisane za ta prekršek, ne bi bilo smotrno izrekati sankcij. Podobno je sodišče glede nesorazmernosti sankcij upoštevalo, da obdolžena pravna oseba pridobiva posle predvsem preko javnih naročil. Nasprotno je po mnenju pritožnika potrebno še zlasti za te ponudnike, ki imajo dolgoletne izkušnje in prakso z nastopanjem pri javnih naročilih in s predložitvijo ponudbe šteti, da zelo dobro poznajo pogoje za sodelovanje, zato jih je potrebno kaznovati celo strožje od ponudnikov, ki so na primer šele prvič nastopili v javnem naročanju. Vse navedene ugotovitve sodišča tudi niso v nobeni zvezi z vprašanjem smotrnosti izreka sankcije. Po mnenju pritožnika je tako sodišče v izpodbijani sodbi napačno ocenilo, da je izvršen prekršek neznatnega pomena, prav tako je napačno ugotovilo, da so podane posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine, ki bi kazale, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn in torej niso podani pogoji iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji najprej pravilno ugotovilo, da gre za prekršek neznatnega pomena v smislu 6.a člena ZP-1. Po tej določbi za prekršek neznatnega pomena namreč šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica, v danem primeru pa sta bila tudi po oceni višjega sodišča oba pogoja izpolnjena. Pritrditi je namreč razlogom sodbe v točki 10, da je bil prekršek storjen z nižjo stopnjo odgovornosti, to je z zavestno malomarnostjo (v času veljave ZJN-2 je bilo prekršek mogoče storiti z naklepom ali z zavestno malomarnostjo) kot tudi, da je dolžni znesek bagatelen glede na obseg poslovanja pravne osebe, saj je znašal 93,19 EUR in je le za 43,19 EUR presegel mejni znesek 50,00 EUR, do katerega dejanje sploh ne šteje za prekršek oziroma niti DURS ne bi obveščal ponudnika; da je pravna oseba nemudoma znesek plačala takoj, ko je izvedela za zamudo; nenazadnje pa je tudi znesek zapadel v plačilo le malo pred odpiranjem ponudb 21. 11. 2013, to je 15. 11. 2013. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je preuranjen zaključek sodišča, da je pravna oseba s tem izgubila večji posel, pa vseeno ostaja dejstvo, da je s svojim postopanjem izgubila vsako možnost biti izbrana kot ena izmed šestih ponudnikov, kar pomeni, da je bila kljub temu z dejanjem le sama oškodovana. Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so vendarle pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. Odsotnost škodljivih posledic je namreč posebej pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen poleg storitve prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Škodljive posledice zajemajo vso materialno in nematerialno škodo ter najrazličnejše nevšečnosti, ki jih povzroči storjeni prekršek v sferi različnih oseb oziroma na različnih področjih, vendar je v danem primeru mogoče zaključiti, da škodljive posledice niso nastale in ne bodo nastale, prav iz razlogov, kot jih navaja že sodišče prve stopnje: da je bilo ponudnikov dovolj (šest), zato je imel naročnik možnost izbire med ostalimi ponudniki in tako ni bilo potrebno ponavljati postopka javnega naročanja s strani naročnika. Zaradi navedenega tudi višje sodišče ugotavlja, da sta bila izpolnjena oba pogoja iz 6.a člena ZP-1.

6. Po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 sodišče s sodbo ustavi postopek, če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Tudi glede vseh teh dejstev je potrebno pritrditi razlogom sodbe. Da je šlo v obravnavanem primeru za prekršek neznatnega pomena je bilo zgoraj že pojasnjeno, prav tako je bila ugotovljena nizka stopnja odgovornosti (glede na izbiro, naklep ali zavestna malomarnost), prav tako okoliščine na strani pravne in odgovorne osebe kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Čeprav je pritrditi pritožbenim navedbam, da sama vložitev ponudbe še ne pomeni gotovosti pridobitve posla, pa je bila v danem primeru kljub temu velika verjetnost, da bi bil navedeni ponudnik izbran glede na to, da je bil najugodnejši in da je bilo ponudnikov le šest, prav tako je sodišče utemeljeno na podlagi podatkov AJPES ugotovilo, da je podjetje imelo v poslovnem letu 2013 manjše čiste prihodke v primerjavi z letom 2012 in da bi izrek predpisanih sankcij (globe in stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja) za majhno pravno osebo, ki se bori za svoj prostor na trgu, ob že ugotovljenih dejstvih glede prekrška neznatnega pomena, pomenil absolutno nesorazmerno sankcijo. Prav okoliščina, da sta pravna in odgovorna oseba že pred tem nekaj let sodelovali v postopkih javnega naročanja kaže, da se sicer zgledno vedeta na trgu in upoštevata pravila javnega naročanja, zato tudi generalna prevencija ne bi upravičevala izreka predpisanih sankcij. Zaradi dejstva, da je šlo za prekršek neznatnega pomena, da so podane posebne okoliščine v katerih je bil prekršek storjen, da je bil ta storjen z nizko stopnjo odgovornosti in da so tudi osebne okoliščine pravne in odgovorne osebe take, da ni potrebe, da se jima izrečejo sankcije, je mogoč zaključek, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn.

7. Glede na navedeno se višje sodišče strinja z razlogi sodbe in oceno sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju določil 6.a člena ZP-1 in 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo edino smotrno ustaviti. V navedenem primeru je namreč potrebno upoštevati oportunitetno načelo, v skladu s katerim sodišče lahko ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka oziroma morebiti že začeti postopek ustavi; pa že prekrškovni organ bi lahko (glede na okoliščine, ki so mu bile znane) po oportunitetnem načelu presodil, da ne bo vložil obdolžilnega predloga in ne bi po nepotrebnem obremenjeval sodišča.

8. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi tretjega odstavka 163. člena pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2ODM5