VSL sklep PRp 20/2017

Jedro

Okoliščina, da mladoletnik pri sebi nima osebne izkaznice ali identifikacijskega dokumenta, ni prekršek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom izreklo mladoletniku na podlagi 35. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zaradi prekrška po devetem odstavku 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) vzgojni ukrep ukor. Na podlagi 187. člena ZP-1 je odločilo, da mladoletnik ne plača stroškov postopka. Glede prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1) je v točki 7 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo, da mladoletnik pri sebi ni imel osebne izkaznice ali identifikacijskega dokumenta, po oceni sodišča ni prekršek, saj iz drugega odstavka 2. člena ZOIzk-1 izhaja, da mora imeti osebno izkaznico državljan po dopolnjenem 18 letu starosti; če mladoletniku osebne izkaznice ali drugega identifikacijskega dokumenta po zakonu ni treba imeti, se ne more zahtevati od njega, da mora osebno izkaznico na zahtevo pooblaščene uradne osebe pokazati.

2. Proti sklepu vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo, ker se ne strinja z razlago določb ZOIzk-1. Navaja, da drugi odstavek 2. člena ZOIzk-1 določa obveznost in dolžnost državljana po dopolnjenem 18. letu starosti, da mora imeti osebno izkaznico, kadar nima drugega veljavnega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ. V prekršku je vsak državljan, ki po dopolnjenem 18. letu nima izdane osebne izkaznice, mladoletniki pa jo imajo pravico pridobiti, če je nimajo, niso v prekršku. Mladoletnik ima izdan potni list, vendar ga ni imel pri sebi, zato je kršil prvi odstavek 3. člena ZOIzk-1. Sodišče prve stopnje je zato v zmoti, saj določba prvega odstavka 3. člena ZOIzk-1 zavezuje vsakega državljana, ki ima izdano osebno izkaznico ali drug uradni identifikacijski dokument, da ga ima pri sebi in ne le državljana po dopolnjenem 18. letu starosti. Višjemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep ter zadevo ponovno vrne v obravnavo oziroma ga spremeni tako, da se opiše tudi prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člen ZOIzk-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakonski znaki prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1 so: „Z globo od 50,00 do 200,00 EUR se kaznuje za prekršek posameznik, ki identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravo podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, nima pri sebi ali ga noče dati na vpogled uradni osebi, ki je po zakonu za to pooblaščena (prvi odstavek 3. člena).“

5. Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da okoliščina, da mladoletnik pri sebi ni imel osebne izkaznice ali identifikacijskega dokumenta, ni prekršek, je utemeljeno in pravilno. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da določba prvega odstavka 3. člena ZOIzk-1 zavezuje vsakega državljana, ki ima izdano osebno izkaznico ali drug uradni identifikacijski dokument, da ga ima pri sebi in ne le državljana po dopolnjenem 18 letu starosti, saj takšnega zmotnega stališča prekrškovnega organa ne utemeljujejo določbe ZOIzk-1.

6. Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/2009 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da Ustava RS v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem postopku, ki je uveljavljeno kot ena človekovih pravic. Eden izmed elementov tega načela je tudi, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazensko upravne določbe oblikovane tako, da so razumljive in ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo. Določbe kaznovalnega prava, med katere sodijo tudi inkriminacije, ki uzakonjajo prekrške, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu so dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota.

7. V obravnavanem primeru tako tudi uporaba sistemske razlagalne metode, v povezavi z jezikovno in namensko, privede do pravega pomena prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1. Glede na razlago te prekrškovne določbe v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote utemeljuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča. Upoštevati je namreč potrebno, da je materialna določba 3. člena ZOIzk-1, ki ureja dolžnosti in prepovedi glede nošenja osebne izkaznice ali drugega identifikacijskega dokumenta, v ZOIzk-1 uvrščena za 2. členom, ki ureja pravico in dolžnost imetništva osebne izkaznice. 2. člen ZOIzk-1 določa, da državljan lahko pridobi osebno izkaznico (prvi odstavek). Osebno izkaznico mora imeti državljan po dopolnjenem 18. letu starosti, kadar nima drugega veljavnega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ (v nadaljnjem besedilu: uradni identifikacijski dokument) razen v primeru, če stalno prebiva v tujini (drugi odstavek 2. člena ZOIzk-1). Glede na navedeno pa uporaba sistemske razlagalne metode, v povezavi z jezikovno in namensko, utemeljuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da okoliščina, da mladoletnik pri sebi nima osebne izkaznice ali identifikacijskega dokumenta, ni prekršek.

8. Pravilnost razlage prvostopenjskega sodišča izhaja tudi iz tretjega odstavka 12. člena ZOIzk-1 (za državljana, mlajšega od 18 let, vloži vlogo za izdajo osebne izkaznice zakoniti zastopnik) in iz določb Zakona o potnih listinah (ZPLD-1; po 1. členu je potna listina javna listina, ki je namenjena državljanu Republike Slovenije za prehod državne meje ter dokazovanje njegove istovetnosti in državljanstva; na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZPLD-1 vloži vlogo za izdajo potne listine za državljana, mlajšega od 18 let, zakoniti zastopnik).

9. Poleg tega bi bila razlaga prvega odstavka 3. člena ZOIzk-1, za katero se v pritožbi zavzema prekrškovni organ, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS, na podlagi katerega so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Mladoletnik, ki sicer ima osebno izkaznico ali potni list, čeprav ju po določbah ZOIzk-1 in ZPLD-1 ni dolžan imeti, bi bil namreč v neenakopravnem položaju v razmerju do mladoletnika, ki nima niti osebne izkaznice niti potnega lista.

10. Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča izhaja tudi iz obrazložitve k 2. členu Predloga Zakona o osebni izkaznici (Poročevalec Državnega zbora, Eva 2010-1771-0001), da predstavlja osebna izkaznica pravico posameznika, dolžnost pa zgolj v tistih primerih, ko polnoleten državljan nima drugega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ.

11. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških (ZP-1) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

12. Glede pritožbenih navedb, naj sodišče spremeni sklep v smislu, da opiše tudi prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1, pa višje sodišče prekrškovnemu organu pojasnjuje, da sodišče izreče vzgojni ukrep mladoletniku s sklepom o prekršku, v katerem navede samo, katero sankcijo mu izreče, ne izreče pa, da je mladoletnik odgovoren za prekršek, glede katerega je bil uveden postopek; v obrazložitvi sklepa opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeno sankcijo (prvi odstavek 186. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 101/2018
• sodba I U 83/2010
• VSK sodba PRp 97/2014