VSL sodba PRp 41/2016

Jedro

Iz opisa prekrška so razvidni vsi zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov), način storitve in odločilne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe in odločbo o prekršku z dne 26. 1. 2015 v II. točki izreka spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in ostane v preostalem delu izpodbijana odločba v veljavi. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje prekrškovni organ na podlagi 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1. Navaja, da si sodišče napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 79/2007 z dne 31. 1. 2008. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku je dopolnil dokazni postopek po določbah četrtega odstavka 63. člena ZP-1, od ... je pridobil podatke o številu prejetih klicev na premijsko telefonsko številko in nato poslal kršiteljema ponovno obvestilo, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah očitanega jima prekrška. Po pridobitvi izjave je izdal odločbo o prekršku z dne 26. 1. 2015, s katero je v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1 odpravil odločbo o prekršku z dne 13. 6. 2014 in jo nadomestil z novo. S to odločbo se položaj kršiteljev ni poslabšal, saj se jima očita isti prekršek v istem historičnem dogodku in se jima je izrekla enaka globa, zato ni kršil prepovedi reformatio in peius. Prepoved reformatio in peius bi kršilo sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, če bi dodajalo in konkretiziralo znake prekrška. Izreka odločbe o prekršku ni spremenil v škodo kršiteljev, saj jima je vseskozi očital isto kršitev, ki se nanaša na agresivno poslovno prakso, ki v vseh pogledih velja za nepošteno in se je celoten dokazni postopek nanašal na konkretno navedeno agresivno poslovno prakso v dneh 16. 9. 2013, 17. 9. 2013 in 18. 9. 2013. Razširjen opis dejanskega stanu je vezan izključno na dokaze, ki jih je pridobil v dokaznem postopku pred in po izdaji prve odločbe, kar je dopustno in ne pomeni kršitve prepovedi reformatio in peius. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s sedanjo prakso okrajnega sodišča, ki je v podobnih primerih sprejelo povsem drugačno odločitev (Okrajno sodišče v Kranju v sodbi ZSV 500/2013 z dne 1. 12. 2015, sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2033/2013 in ZSV 2689/2013).

3. Storilca v odgovoru na pritožbo, ki ga vlagata po zagovornikih, višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Višje sodišče najprej ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in tudi dovoljena glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, saj je bil postopek o prekršku zoper storilca ustavljen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, poleg tega pritožba uveljavlja dovoljen pritožbeni razlog.

5. Ob pregledu izpodbijane sodbe in podatkov v spisu (odločb o prekršku z dne 13. 6. 2014 in 26. 1. 2015) ter preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa tudi utemeljena.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prekrškovni organ s spremembo opisa dejanskega stanja v odločbi z dne 26. 1. 2015 kršil načelo prepovedi reformatio in peius, ki ga je dolžan upoštevati glede na določbo dvanajstega odstavka 163. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Sodišče je po primerjavi izrekov odločb z dne 13. 6. 2014 in 26. 1. 2015 ugotovilo, da v prvotni odločbi o prekršku z dne 13. 6. 2014 niso ustrezno konkretizirani zakonski znaki prekrška in da je prekrškovni organ v odločbi z dne 26. 1. 2015 tudi bistveno spremenil dejansko stanje, saj se izrek te odločbe o prekršku nanaša na način poteka in vodenja glasbenega kviza, ki v prvotni odločbi o prekršku z dne 13. 6. 2014 ni bil omenjen.

7. Utemeljene so pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da ni kršil prepovedi reformatio in peius. Storilcema se očita kršitev druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki določa, da je poslovna praksa agresivna zlasti, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali vzpostavljanje potrošnika stroškom.

8. Višje sodišče ugotavlja, da odločba o prekršku prekrškovnega organa z dne 13. 6. 2014 vsebuje vse zakonske znake navedenega prekrška. V izreku navedene odločbe o prekršku je namreč med drugim navedeno, da je pravna oseba v sodelovanju z družbo A. A. z nagradnim kvizom na TV ..., pri poslovanju s potrošniki uporabila agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, ko je v navedenem kvizu, ki se je predvajal na TV ... 16. 9. 2013, 17. 9. 2013 in 18. 9. 2013, katerega so lahko spremljali potrošniki na območju Slovenije, pri potrošnikih ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja - klica na komercialno telefonsko številko 000 oziroma 001 in pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje, dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je to dejanje, na podlagi katerega je bilo mogoče zahtevati nagrado, vključevalo izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev s ceno na minuto 1,99 EUR (velja za omrežje ...), saj je takšna poslovna praksa povzročila oškodovanje potrošnikov, kar predstavlja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno po 8. točki 10. člena ZVPNPP. Takšen izrek odločbe o prekršku pa zajema konkretizacijo dejanskega stanu pravni in odgovorni osebi pravne osebe očitanega prekrška, saj obsega kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine); iz opisa prekrška pa so razvidni vsi zakonski znaki prekrška (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov in sicer za omrežje ... 1,99 EUR na minuto), način storitve in odločilne okoliščine. Tako višje sodišče ugotavlja, da je bil izrek odločbe o prekršku z dne 13. 6. 2014 razumljiv in popoln ter je bil zamejen historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka, ter je bila storilcema dana možnost učinkovite obrambe.

9. Prekrškovni organ je po vložitvi zahteve za sodno varstvo storilcev v skladu s četrtim odstavkom 63. člena ZP-1 glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnil dokazni postopek in opravil poizvedbe na ... ter nato 26. 1. 2015 izdal novo odločbo o prekršku, s katero je v I. delu izreka odpravil odločbo z dne 13. 6. 2014 in v II. delu storilcema očital kršitev druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP in ju spoznal za odgovorni za prekršek po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP ter pravni osebi izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa v višini 300,00 EUR, torej v enaki višini kot v odločbi o prekršku z dne 13. 6. 2014.

10. Glede na navedeno ni pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da v prvotni odločbi z dne 13. 6. 2014 niso bili ustrezno konkretizirani zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (sodišče v razlogih niti ne navede, kateri zakonski znaki prekrška niso bili konkretizirani). Prekrškovni organ zato z izdajo nove odločbe o prekršku dne 26. 1. 2015 (v kateri ni dodajal oziroma na novo konkretiziral zakonskih znakov prekrška, temveč je dodal le nerelevantne okoliščine glede števila klicev) tudi ni kršil prepovedi reformatio in peius, kot navaja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno je nepravilna odločitev sodišča o ustavitvi postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

11. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi. Sodišče naj po vsebini presodi, ali so utemeljene navedbe zahteve za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe in po potrebi v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 387/2016
• VSL sodba PRp 372/2016
• VSL sodba PRp 142/2016