VSL sodba PRp 59/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje mora vlagatelju zahteve za sodno varstvo omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga in mora pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo materialne resnice ter enako skrbno preiskati tudi dejstva, ki so mu v korist, zato ni podana kršitev določb ZP-1, ker je pravna oseba po prejemu poziva sodišču predložila dokazila, na katera se je sklicevala v izjavi o prekršku.

Sodišče je zaključilo, da splošnega predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžno ravnanje, ki bi bilo z obravnavanim prekrškom v pravno relevantni vzročni zvezi (več) ni, kar pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato ni odgovorna za obravnavane prekrške.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in spremenilo odločbo o prekršku tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrškov po 4. alineji četrtega odstavka 30. člena in 2. alineji četrtega odstavka 31. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in prvem odstavku 37. člena ter prvem odstavku 37.a člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in spremenilo odločitev o enotni globi tako, da se enotna globa na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 v višini 6.460,00 EUR pravni osebi ne izreče; v preostalem pa je glede prekrška po petem odstavku 37. člena ZCes-1 zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je še, da mora pravna oseba plačati globo za prekršek po petem odstavku 37. člena ZCes-1 v višini 1.000,00 EUR.

2. Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo zaradi kršitve 1. in 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1. Navaja, da je prišlo s sodbo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Z odločbo o prekršku ni oblikoval norme dolžnega nadzorstva, kot je to navedeno v sodbi. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena ZP-1). V konkretnem primeru so bili prekrški storjeni s sredstvom in v korist pravne osebe. V sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2015 so določeni razlogi, kako se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti. Meni, da pravna oseba ni dokazala škodnega namena storilca (prvi ekskulpacijski razlog), pa tudi ne zavestnega kršenja pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, oziroma kršitev navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pravna oseba ni zadostila izpolnitvi dolžnosti seznanitve voznika s konkretno nalogo. Okoliščina, da pravna oseba objavi interni akt in da vozniku v podpis pogodbo o zaposlitvi, v kateri je navedeno, katerih pravil in navodil se mora držati, ne zadosti dolžnostim seznanitve, saj so takšna pravila in navodila že napisana v splošnih predpisih. Pravna oseba mora voznika seznaniti, kako mora opraviti konkretno nalogo, da zadosti izpolnitvi dolžnosti seznanitve; v lasti ima več kot 30 tovornih vozil z različno največjo dovoljeno maso z različno nosilnostjo. Voznik s tem, ko podpiše interni akt družbe in pogodbo o zaposlitvi, ne more biti konkretno seznanjen, kako lahko naloži vozilo, da ga ne bo preobremenil. Prav tako niso bili konkretizirani časi voženj voznika, saj pravna oseba ni dokazala, kakšna konkretna navodila je dala vozniku, da ne bo prekoračil dovoljenih časov voženj. V deseti točki sodbe je navedeno, da je sodišče pozvalo pravno osebo za dostavo dokazil glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče mora slediti 68. členu ZP-1, vendar je potrebno pri zahtevi za sodno varstvo upoštevati tudi tretjo alinejo 62. člena ZP-1. Pravna oseba je bila v skladu s 55. členom ZP-1 pred izdajo odločbe z obvestilom pozvana, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Opozorjena je bila tudi, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogla uveljavljati. Naknadno je na podlagi poziva sodišča poslala pogodbo o zaposlitvi voznika ter Pravilnik o izvajanju notranje kontrole v cestnih prevozih transportne dejavnosti in izjavo delavca o seznanitvi z vsebino tega pravilnika. Sodišče bi jih lahko upoštevalo pri odločanju, če bi pravna oseba izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v hitrem postopku, česar pa pravna oseba ni z ničemer izkazala, zato sodišče teh dokazov ne bi smelo upoštevati pri odločanju. V nasprotnem primeru so opozorila prekrškovnih organov iz druge alineje 55. člena ZP-1 brezpredmetna. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in izda obsodilno sodbo.

3. Pravna oseba v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe prekrškovnega organa v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni pogoji, pod katerimi se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek (tako imenovani ekskulpacijski razlogi). Navedena določba je izjema od pravil o odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 je tako določeno, da ne glede na določbi prvega in drugega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prekrškovni organ odkril storilca prekrškov, to je voznika A. A., zato je odgovornost pravne osebe ugotovljena skladno s prvim odstavkom 14. člena ZP-1, zato se vodstvenemu ali nadzornemu organu ali odgovorni osebi pravne osebe ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se prekrški lahko preprečili. Prekrškovni organ pravni osebi očita, da je odgovorna za prekrške, ki jih je pri opravljanju njene dejavnosti storil storilec v njeno korist in z njenim sredstvom, kot je določeno v prvem odstavku 14. člena ZP-1, s takšnim stališčem pa je po oceni sodišča oblikoval normo dolžnega nadzorstva (to je preverjanje spoštovanja pravil), pri čemer ni pojasnil, iz katerega predpisa naj bi to dolžno nadzorstvo izhajalo. Sodišče je zaključilo, da je bistveno, da ta zahteva ne izhaja iz nobenega pravnega predpisa, ker je ta obveznost prenehala z novelo Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C), ki je začela veljati 9. 7. 2011 in s katero je bil črtan 115. člen ZPCP, ki je predpisoval notranjo kontrolo in je bil s tretjim odstavkom 115. člena ZPCP zakonska podlaga za izdajo Pravilnika o notranji kontroli. Sodišče je zaključilo, da splošnega predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžno ravnanje, ki bi bilo z obravnavanim prekrškom v pravno relevantni vzročni zvezi (več) ni, kar pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato ni odgovorna za obravnavane prekrške in je sodišče postopek o prekršku zoper pravno osebo v točki I izreka izpodbijane sodbe ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi prekrškovni organ izpodbija navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je oblikoval normo dolžnega nadzorstva (to je preverjanje spoštovanja pravil), pri čemer pa ni pojasnil, iz katerega predpisa naj bi to dolžno nadzorstvo izhajalo.

8. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni splošnega predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagala še kakšno drugo dolžno ravnanje, ki bi bilo z obravnavanimi prekrški v pravno relevantni vzročni zvezi, je sicer nepravilen, kar pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Prekrškovni organ namreč v odločbi o prekršku ni navedel predpisa, ki pravni osebi nalaga dolžno ravnanje, in tega ne navaja niti v pritožbi. V obravnavanem primeru bi moral že v odločbi o prekršku očitati pravni osebi ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 10. člena Uredbe (ES) št. 561/2006, na podlagi katerega prevozno podjetje organizira delo voznikov iz odstavka 1 tako, da lahko vozniki upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in poglavja II te uredbe; prevozno podjetje da vozniku ustrezna navodila in izvaja redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe (EGS) št. 3821/85 in poglavja II te Uredbe. Poglavje II Uredbe (ES) št. 561/2006 pa ureja tudi čas vožnje, odmore in čas počitka in v 7. členu ureja trajanje neprekinjenega odmora. Navedena določba Uredbe (10. člen) tako določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, zaradi česar za razbremenitev odgovornosti ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve, kot v izpodbijani sodbi sicer napačno zaključuje prvostopenjsko sodišče, vendar pa bi moral prekrškovni organ pravni osebi že v odločbi o prekršku očitati ravnanje v nasprotju z navedenim 10. členom Uredbe (ES) št. 561/2006. S določbo 63. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C; Uradni list RS, št. 49/2011) je bil sicer črtan 115. člen ZPCP-2, ki je predpisoval obveznost izvajanja notranje kontrole prevoznika in ki je v tretjem odstavku določal, da minister predpiše podrobnejšo vsebino in način izvajanja notranje kontrole. Potrebno pa je upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 141. člena ZPCP-2, na podlagi katere se do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo naslednji predpisi, če niso v nasprotju s tem zakonom, med drugim tudi Pravilnik o notranji kontroli. Poleg tega tudi iz predloga ZPCP-2C k obrazložitvi 63. člena izhaja, da se sicer črta poglavje akta o notranji kontroli, saj vodenje takšnega akta prevoznikom ni olajšalo odgovornosti za storjene kršitve po drugih predpisih; s črtanjem tega poglavja pa se prevoznikova odgovornost v ničemer ne odpravi, zmanjša se le administracija.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila pravna oseba v skladu s 55. členom ZP-1 pred izdajo odločbe o prekršku z obvestilom pozvana, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška in je potrebno pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo upoštevati tudi tretjo alinejo 62. člena ZP-1, pravna oseba pa je na poziv sodišča naknadno poslala pogodbo o zaposlitvi voznika, Pravilnik o izvajanju notranje kontrole v cestnih prevozih transportne dejavnosti in izjavo delavca o seznanitvi z vsebino tega pravilnika, ne da bi verjetno izkazala, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti v hitrem postopku, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati pri odločanju. Na podlagi tretje alineje 62. člena ZP-1 je mogoče odločbo prekrškovnega organa izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se sme o zahtevi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku. Vendar v obravnavanem primeru ni podana kršitev te določbe s tem, ko je pravna oseba po prejemu poziva sodišča dostavila nove dokaze: pogodbo o zaposlitvi za voznika, Pravilnik o izvajanju notranje kontrole v cestnih prevozih transportne dejavnosti in izjavo delavca o seznanitvi z vsebino tega pravilnika. Vrhovno sodišče RS je namreč v svojih odločbah (prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 97/2014 z dne 20. 1. 2015), ko je obravnavalo vprašanje dokaznega bremena ter standarda obrazloženosti sodbe v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, sprejelo naslednja stališča: 1. sodišče se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov, 2. sodišče mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice ter 3. vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevani ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

10. V skladu z načelom materialne resnice (68. člen ZP-1) mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja; enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Če sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Sodišče mora tako vlagatelju zahteve za sodno varstvo omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga in mora pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo materialne resnice ter enako skrbno preiskati tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na navedeno in upoštevajoč, da sodišče prve stopnje v postopku odločanja o pravnem sredstvu - zahtevi za sodno varstvo ne zastopa obtožbe (odločbe o prekršku prekrškovnega organa), ni podana kršitev določb ZP-1, ker je pravna oseba po prejemu poziva sodišču predložila dokazila, na katera se je sklicevala v izjavi o prekršku.

11. Pritožnik le navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ne da bi kršitev konkretiziral, višje sodišče pa je po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

12. Prekrškovni organ pa s pritožbenimi navedbami, da mora pravna oseba voznika seznaniti kako mora opraviti konkretno nalogo, da zadosti izpolnitvi dolžnosti seznanitve in z navedbami, da ima pravna oseba več kot 30 tovornih vozil in navedbami, da časi voženj voznika niso bili konkretizirani, uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, to je razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odpravi odločbo prekrškovnega organa ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1.

13. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 433/2015
• VSL sklep PRp 404/2015
• VSRS Sodba IV Ips 54/2016