<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep PRp 267/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:PRP.267.2016
Evidenčna številka:VSL0066273
Datum odločbe:09.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Dragan Vukovič (preds.), Živa Bukovac (poroč.), Zinka Strašek
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
Institut:zahteva za sodno varstvo - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - usklajeno določanje cen - pravica do izjave - dejstva in dokazi v izjavi

Jedro

Pritožnica pravna oseba bi morala v hitrem postopku, ko ji je bila dana možnost izjave po 55. členu ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze, najkasneje pa (ob upoštevanju določil 3. alinee prvega odstavka 62. člena ZP-1) v zahtevi za sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v sodbi podalo dovolj jasne razloge o znakih prekrška: da je šlo za kartelni dogovor med navzočimi predstavniki pravnih oseb, kar se je tudi odrazilo v nadaljnjem postopanju pravnih oseb, saj so vse tiste pravne osebe, ki so do takrat imele nižje cene, le-te zvišale na dogovorjeno raven.

Izrek

I. Pritožbi odgovornih oseb A. A. in D. D. se zavržeta.

Pritožnika odgovorni osebi sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso vsak v višini 30,00 EUR.

II. Pritožba pravne osebe B. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica pravna oseba je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 225,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku ..., Odl. 1/2014 z dne 3. 2. 2014 uvodoma navedene pravne osebe spoznal za odgovorne za prekršek po 1. alinei prvega odstavka 73. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) in v uvodu navedene odgovorne osebe za prekršek po drugem odstavku v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 73. člena ZPOmK-1, vse zaradi kršitve 6. člena ZPOmK-1. Globo je izrekel pravnim osebam B. d.o.o. v znesku 68.452,44 EUR, Š. d.o.o. 15.752,00 EUR, E. d.o.o. 38.416,70 EUR, A. d.o.o. 563,30 EUR in P. d.o.o. 11.863,12 EUR; odgovornim osebam A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. pa globo vsakemu v znesku 5.000,00 EUR. Vsem je naložil še plačilo sodne takse. S sklepom pa je zavrnil predloga pravne osebe Š. d.o.o. in odgovorne osebe B. B. za izvedbo predlaganih dokazov.

2. Po vloženih zahtevah za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo v imenu ljudstva in sklep ZSV 650/2014-2453 z dne 24. 6. 2016. Delno je ugodilo zahtevam za sodno varstvo pravnih oseb B. d.o.o., A. d.o.o., E. d.o.o., in P. d.o.o. ter jim je znižalo izrečene globe in znižalo tudi znesek sodne takse, ki ga morajo plačati (izrek v točkah I., II., III. in IV. sodbe), medtem ko je v preostalih delih zahteve za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljene (točka V). Kot neutemeljene je zavrnilo tudi zahteve za sodno varstvo storilcev odgovornih oseb A. A., D. D., C. C., F. F., B. B. in E. E. (točka VI). Glede pravne osebe Š. d.o.o. pa je po uradni dolžnosti odločilo na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), da se postopek zoper navedeno pravno osebo ustavi (točka VII). V točki VIII izreka je odgovornim osebam A. A., D. D., C. C., F. F., B. B. in E. E. naložilo plačilo sodne takse za odločanje sodišča vsakemu v znesku 150,00 EUR in pa izdatke za prihod priče na sodišče vsakemu 13,76 EUR, prav tako je pravnim osebam B. d.o.o., A. d.o.o., E. d.o.o., in P. d.o.o. naložilo plačilo izdatkov za prihod priče na sodišče vsaki po 13,76 EUR. Pravni osebi P. d.o.o., je dovolilo plačilo globe v dvanajstih mesečnih obrokih (točka IX izreka), prav tako je odgovorni osebi E. E. dovolilo, da globo 5.000,00 EUR plača v dvanajstih mesečnih obrokih (točka X izreka).

3. Proti sodbi se pritožujeta po zagovorniku pravna oseba B. d.o.o. in odgovorna oseba te pravne osebe A. A., samostojno pritožbo pa vlaga odgovorna oseba pravne osebe A. d.o.o. D. D. Prekrškovni organ Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju AVK) je vložil odgovor na obe pritožbi.

4. Pritožba pravne osebe B. d.o.o. in odgovorne osebe pravne osebe A. A., vložena po zagovorniku, po vsebini uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 3. in 4. točke 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe ter sodba nima razlogov oziroma so le-ti nerazumljivi, zaradi česar je podana bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, prav tako navaja, da sodišče med postopkom ni uporabilo določbe 68. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, s čimer zatrjuje storitev bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, prav tako uveljavlja, da je prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter do zmotne odločitve o sankcijah ter stroških postopka. Uvodoma pritožba poudarja, da je vložena tudi glede odgovorne osebe kljub določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1, saj je odgovorna oseba prepričana, da ji pravice do pritožbe sodišče ne more in ne sme odvzeti zgolj na podlagi taksativne razlage drugega odstavka 66. člena ZP-1. Poznano ji je sicer stališče sodne prakse, da je sodišče, ki odloča o prekršku v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo, inštanca prekrškovnemu organu, vendar meni, da se taka praksa lahko nanaša le na posamične storilce prekrškov, ne pa na primere, ko se vodi zoper odgovorno in pravno osebo po 70. členu ZP-1 enoten postopek. Kršitev pravne osebe brez kršitve odgovorne osebe je pojmovno in dejansko nemogoča, četudi je pravna oseba samostojen subjekt, ki v konkretnem primeru nastopa na trgu, saj o tem kako pravna oseba nastopa na trgu, odločajo njeni organi upravljanja – v tem primeru direktor A. A. kot odgovorna oseba. Opozarja še na enajsti odstavek člena 163 ZP-1. Sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo le pravni osebi in še to le v delu, ki se nanaša na sankcijo, saj je štelo, da je zahteva za sodno varstvo neutemeljena, čeprav so prav trditve v zahtevi za sodno varstvo vzbudile dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (točka 13 sodbe), pri ugotavljanju le-tega pa sodišče sploh ni upoštevalo načela materialne resnice, zato tudi ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava in je v celoti spregledalo 3. in 7. člen ZPOmK-1, ki govori o upoštevnem trgu, ta pa je lahko le Slovenija. Sodišče ni ugotavljalo deleža obravnavanih avtošol, vendar bi ga moralo v skladu z zavezo iskanja materialne resnice, saj mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, da pravi zakon uporabi pravilno in ne zadošča sklicevanje na „relativno veliko število voznikov motornih vozil B kategorije v primerjavi z vozniki motornih vozil drugih kategorij, kar naj bi predstavljalo znaten del storitev avtošol (tč. 36). Meni, da so določeni zaključki sodišča v popolnem nasprotju z listinami v spisu in izjavami prič. Sodišče v točkah 28 in 37 izpodbijane sodbe zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan in dokazan neposreden kontakt med vsemi šestimi podjetji na sestanku dne ... v IC, na katerem so se udeleženci dogovarjali in dogovorili o minimalni ceni, kar pa ni res. Prav vsi udeleženci sestanka (razen zapisnikarja G. G., ki ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je bil predlagan za zaslišanje in gre za razbremenilno pričo v smislu verodostojnosti zapisnika) so potrdili, da se o cenah niso dogovarjali, pač pa je bil na pobudo H. H. o tem le kratek razgovor, brez določanja cenovnih kriterijev, še manj brez sprejema sklepa. Celo sodišče pa je ugotovilo, da je bil razgovor o cenah sprovociran s strani člana IC H. H., ki je tudi povedal, da se je zapisnik pisal naknadno, njegove navedbe o pisanju zapisnika pa je potrdila tudi I. I. Sodišče je v točki 30 najprej ugotovilo, da iz izpovedb vseh zaslišanih izhaja, da zapisnika G. G. ni pisal sproti in da sklepi na sestanku dne ... niso bili sprejeti z glasovanjem, pa je hkrati pod isto točko verodostojnost sfriziranega, lažnega zapisnika, potrdilo in je tako prišlo v nasprotje samo s seboj ne le z dokazi v spisu. Kot priča je bil neverodostojen tudi J. J., saj je povedal, da je zapisnik prebral pred zaslišanjem. Priči K. K. in L. L., ki sta bila navzoča na sestanku, pa sta tudi povedala, da ni bilo o cenah nobenega dogovarjanja. Tudi odgovorne osebe so izpodbile verodstojnost zapisnika z navedbami, da se o cenah niso dogovarjali. Tako iz zapisnikov o zaslišanjih povsem jasno in nedvomno izhaja, da dogovarjanja o cenah ni bilo in da je zato odločitev sodišča v nasprotju s spisovnim gradivom in sama s seboj. Sodišče v točki 28 nekritično in neobrazloženo utemelji odločitev, da je bilo dogovarjanje o cenah, ker je verjelo izpovedbam prič H. H., I. I. in J. J. o dogovarjanju in dogovoru med navzočimi predstavniki odgovornih oseb o minimalni ceni, ker da te osebe niso povezane s pravnimi in odgovornimi osebami, pred zaslišanji pa so bili opozorjeni na dolžnost govoriti resnico in posledico krive izpovedbe, v času sestanka pa so bile osebe zaposlene v državnem organu in niso zainteresirani za izid postopka. Tak zaključek je ne le protispisen, ampak povsem nevzdržen, ker to pomeni, da sta priči L. L. in K. K. neverodostojni, da lažeta in da krivo pričata, čeprav sta povedala enako kot priče, ki jim sodišče verjame, da ni bilo ne dogovarjanja ne sklepa in da je zapisnik sestanka lažen, potvorjen in da torej sodna odločba temelji na krivi listini. Sodišče pa ni nepravilno ugotovilo zgolj dejanskega dogajanja na sestanku v smislu dogovarjanja in neverodostojnega zapisnika, pač pa je napravilo nepravilne in zmotne zaključke tudi glede tega, ali sta se pritožnika ustrezno in pravočasno distancirala ter da za potrditev sporazuma zadostuje že udeležba podjetja na sestanku, na katerem se razpravlja o cenovni politiki (tč. 34 in 35 sodbe). Obrazloženo je bilo že v pritožbi, da ni bilo nobenega dogovarjanja o cenah ter je bilo (v nasprotju z zaključki sodišča) dokazano distanciranje od pogovora o cenah, ki je bil zgolj predlagan in nakazan s strani H. H., glede na izpoved priče L. L. (da je takoj odreagiral na predlog H. H. in je že ugovarjal na dnevni red okrog predlaganih cen šol vožnje, prav tako se je ugovora in nasprotovanja spomnil tudi H. H., negodovanje L. L. pa sta opisala tudi K. K. in J. J. Preostali štirje udeleženci sestanka (med njimi G. G.) niso bili zaslišani in bi jih moralo sodišče vabiti po uradni dolžnosti, če je že hotelo postaviti dokončno oceno o tem, koliko osebam in na kakšen način je L. L. po govoru o cenah nasprotoval. Zakaj to ni bilo dovolj in kaj bi bilo potrebno, da bi bilo dovolj, pa sodba niti ne obrazlaga in je ni mogoče preizkusiti. A. A. pa sploh ni mogel reagirati, ker do začetka postopka pri AVK z vsebino sestanka od L. L. ni bil seznanjen, prav tako ni dobil zapisnika sestanka. Udeležba strokovnega vodje L. L. na strokovnem sestanku pa kljub dejstvu, da je v zapisniku označen kot predstavnik, ne pomeni, da je imel kakršnakoli pooblastila A. A. v smislu poslovne politike. L. L. je zaposlen kot učitelj vožnje, opravlja pa še dela strokovnega vodje v skladu z Zakonom o voznikih, medtem ko mu drugih pooblastil A. A. ni dal. Ker so se na IC pogovarjali o stroki ne pa o poslovni politiki, tudi ni nič neobičajnega, če L. L. o vprašanju stroke direktorju A. A. ni poročal. Sodišče pa se s tem sploh ne ukvarja in strokovnega vodjo poenostavljeno označi za pooblaščenca pravne osebe brez omejitev. Pavšalen sodni zaključek, da je neživljenjsko, da L. L. A. A.-ju ni poročal o sestanku, pa je zagotovo premalo, da bi zadoščalo za zaključek, da je A. A. bil seznanjen s sestankom in vsebino zapisnika. Z ničemer ni potrjeno, da bi bil lažen zapisnik spornega sestanka kadarkoli poslan na elektronski naslov A. A., kajti niti H. H. ni vedel, komu je bil poslan, medtem ko sta L. L. in A. A. skladno pojasnila, da je bil zapisnik skupaj z vsebino sestanka A. A. posredovan šele po začetku postopka pri AVK. Kljub temu v 32. točki sodišče trdi, da so se po sestanku uskladile spremembe v lažnem sklepu navedenih cen. Tako ni nobene podlage za odločitev, da je odgovorna oseba odobrila ravnanje L. L., ki da se je dogovarjal in dogovoril o minimalni ceni ter A. A. tega ni mogel odobriti niti vplivati na oblikovanje cen drugih avtošol, saj je pojasnil, da ima lastne cene višje od drugih in je to izkazano tudi z odločbo AVK. Izrek odločbe o prekršku je tako v nasprotju z dokazi v spisu in ne drži trditev v izreku, ki pravno osebo B. d.o.o. uvršča med „ostale“ navedene kršiteljice. Pritožnika predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, odpravi ugotovljene kršitve ter s sodbo odloči, da obdolženi pravna in odgovorna oseba za očitani prekršek nista odgovorni.

5. D. D. vlaga pritožbo le kot odgovorna oseba (pritožba ni opremljena z žigom pravne osebe, prav tako je naveden le naslov odgovorne osebe, ki pa se razlikuje od sedeža pravne osebe). Smiselno se pritožuje iz razloga po 4. točki 154. člena ZP-1 ko prosi, da se mu kazen zniža oziroma izbriše glede na to, da je podjetje v mirovanju in ne funkcionira že nekaj let.

6. Prekrškovni organ Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) v odgovoru na posredovani pritožbi navaja, da vztraja pri ugotovitvah v odločbi o prekršku ..., Odl. 1/2014 z dne 3. 2. 2014, ki jim je pritrdilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku presoje zahtev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku. Sklicuje se zlasti na točko 56 odločbe o prekršku in poudarja, da je odgovorna oseba posredovala obvestilo o distanciranju od dogovora po vročitvi povzetka relevantnih dejstev z dne 11. 10. 2010 v predhodnem postopku nadzora, ne pa nemudoma potem, ko je bil seznanjen z dogovorom oziroma vsebino sestanka, kajti z dogovorom oziroma vsebino sestanka na IC je bil seznanjen vsaj že z uvedbo predhodnega postopka nadzora, to je 29. 1. 2010.

7. Pritožbi odgovornih oseb A. A. in D. D. nista dovoljeni, pritožba pravne osebe pa je dovoljena le glede v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov iz 1. točke in 4. točke 154. člena ZP-1, ne pa iz razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pravica do pritožbe zoper sodbo, s katero okrajno sodišče kot pritožbeni organ odloči o zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper odločbo prekrškovnega organa, je urejena v 66. členu ZP-1. Ta v drugem odstavku navaja (prav za take primere, kot je konkretni, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo sodbo ZSV 650/2014-2453 po obravnavi zahtev za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence), da lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1 vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.

Ad I. izreka

9. Višje sodišče na podlagi 163. člena v zvezi 161. členom ZP-1 opravi formalni preizkus pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe pred njeno vsebinsko obravnavo. Ob takem pregledu zadeve ugotavlja, da pritožbi odgovornih oseb glede na določila drugega odstavka 66. člena ZP-1 nista dovoljeni. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku odgovornim osebam (med drugim A. A. in D. D.) na podlagi drugega odstavka 73. člena ZPOmK-1 izrekel globo v znesku 5.000,00 EUR; v izpodbijani sodbi pa je okrajno sodišče, v točki VI izreka, zahteve za sodno varstvo storilcev odgovornih oseb zavrnilo kot neutemeljene, s čimer je potrdilo odločitev prekrškovnega organa. V točki 49 razlogov sodbe je utemeljeno navedlo, da je bila globa odgovornim osebam pravilno izrečena na spodnji meji zakonskega razpona za tovrstni prekršek, kajti tudi višje sodišče ugotavlja, da je bila (v času storitve prekrškov veljavnem ZPOmK-1) za odgovorno osebo predpisana globa v razponu od 5.000,00 do 10.000,00 EUR, kar pomeni, da je bila odgovornim osebam izrečena globa prav na spodnji predpisani meji. Ker torej ni bila izrečena globa nad spodnjo predpisano mejo niti ni bila izrečena v večkratniku ali v odstotku, prav tako nista bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR, ni temeljnega pogoja za dovoljenost pritožbe odgovorne osebe glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1.

10. Ker gre v navedenem primeru za postopek, ki se je začel kot hitri postopek (v katerem je bila pravnim osebam in odgovornim osebam izdana odločba o prekršku prekrškovnega organa) in gre pri odločanju okrajnega sodišča za pritožbeno odločanje ter obravnava na višjem sodišču predstavlja že tretjo inštanco, je razumljivo možnost vložitve pritožbe zelo zožana in omejena le na primere, ki jih ureja 66. člen ZP-1. Glede na to, da je postopanje v primeru vložene zahteve za sodno varstvo urejeno v 9. poglavju ZP-1 „Zahteva za sodno varstvo“ (členi 59 do 66), medtem ko je določba 70. člena ZP-1, na katero se sklicuje pritožba zagovornika odgovorne osebe A. A., uvrščena v 10. poglavje „Redni sodni postopek“ so pritožbene navedbe o uporabi 70. člena ZP-1, da se zoper pravno osebo in odgovorno osebo vodi praviloma enoten postopek, neupoštevne, ker se uporabljajo le za primere, ko se postopek vodi po obdolžilnem predlogu in odločanje okrajnega sodišča pomeni prvostopenjsko odločanje in ne pritožbeno. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na enajsti odstavek 163. člena ZP-1, torej na uporabo inštituta „beneficium cohaesionis“, ki bi ga višje sodišče uporabilo po uradni dolžnosti le v specifičnem primeru.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 163. člena ZP-1 pritožbi obeh pritožnikov - odgovornih oseb zavrglo kot nedovoljeni.

12. Na podlagi določbe tretjega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožnikoma odgovornima oseba naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, pri čemer je višino sodne takse določilo na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sicer z uporabo tar. št. 8221 ZST-1. Znesek sodne takse 30,00 EUR bosta morala pritožnika plačati po prejemu te sodbe in poziva in v roku, kot bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Ad II. izreka

13. Po pregledu pritožbenih navedb pravne osebe B. d.o.o., višje sodišče tudi ugotavlja, da pritožba uveljavlja med drugim pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1 „zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja“, kar pa predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb zagovornika pravne osebe ni posebej preizkušalo.

14. Pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Na strani 4 pritožba navaja, da so popolnoma v nasprotju z listinami v spisu in izjavami prič zaključki sodišča, s čimer torej zatrjuje protispisnost, ki pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki določa, da je ta kršitev podana „če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi“. Okoliščina, da se obramba ne strinja z zaključki sodišča v zvezi z v postopku izvedenimi dokazi pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa sodi v pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, iz katerega pritožba na višje sodišče kot tretjo stopnjo v postopku ni dovoljena. V isto kategorijo sodijo tudi pritožbene navedbe, da ni res, da bi bil dokazan neposreden kontakt med vsemi šestimi podjetji na sestanku dne ... v IC ..., kar zaključuje sodišče v točkah 28 in 37 izpodbijane sodbe, ter nadaljnje pritožbene navedbe (strani 4, 5 in delno 6 pritožbe) glede izpovedbe posameznih prič v zvezi z dogovarjanjem o cenah in v zvezi s pisanjem zapisnika, v katerih obramba izraža lastno oceno posameznih dokazov, pri čemer je sodišče tisto, ki ocenjuje dokaze. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe o nepravilnih ocenah zapisnika sestanka dne ... ter ocenah izpovedb prič H. H., J. J. in I. I. ter prič L. L. in K. K. (ki ju je sodišče ocenilo kot neverodostojni) ter glede nepravilnih in zmotnih zaključkov sodišča tudi glede tega, ali sta se pritožnika ustrezno in pravočasno distancirala od navedb zapisnika sestanka z dne ...

15. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavzelo povsem jasno stališče (ki ga je glede na pritožbene navedbe obramba zelo dobro razumela), zakaj šteje zapisnik z dne ... kot verodostojen dokaz tega, da so se vsi navzoči predstavniki pravnih oseb na sestanku dne ... dogovorili za minimalno ceno za opravljanje storitev ure vožnje motornih vozil B kategorije (najmanj 20,00 EUR) in tečaja cestnoprometnih predpisov (najmanj 50,00 EUR) na območju IC ..., kar pomeni kartelni dogovor, ki pa je glede na 6. člen ZPOmK-1 prepovedan. Prav tako višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da na strani 6 pritožba sama povzema stališče sodišča, da se L. L. in pritožnika (pravna oseba in odgovorna oseba A. A.) nista distancirala od zapisnika ter omenja točki 34 in 35 sodbe, v katerih je sodišče navedlo v celoti razumljive razloge glede dogovarjanja, distanciranja od zapisnikov in se utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. G 27/2011 z dne 11. 6. 2013, ki pa je pritožba niti ne omenja, hkrati pa zatrjuje neobrazloženost sodbe. Pritožbene trditve o absolutni bistveni kršitvi, češ da sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi, so zato neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, glede obstoja bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov, kaj bi morala pravna oseba ukreniti, da bi bilo dovolj za distanciranje od dogovora o cenah, pa višje sodišče pripominja, da je navedena bistvena kršitev podana le, če niso podani razlogi v zvezi z znaki prekrška; sicer pa je bilo že pojasnjeno, da se je sodba v zadostni meri opredelila do samega zapisnika in dejstva, da sodišče šteje, da je L. L. (čeprav ni direktor pravne osebe) sprejel dogovor o minimalnih cenah v imenu pravne osebe in višje sodišče ugotavlja, da so razlogi sodbe s tem v zvezi tudi pravilni.

16. Pritožba navaja še, da sodišče ni zaslišalo G. G., čeprav je bil predlagan za zaslišanje in gre za razbremenilno pričo, vendar je podana kršitev pravice do obrambe in kršitev pravice do pravnega sredstva le, če se sodišče do predlagane izvedbe dokaza ne opredeli, medtem ko je sodišče prve stopnje v točki 30 razlogov sodbe določno navedlo, da zaslišanje G. G. in ostalih navzočih na sestanku ni potrebno, saj je bilo dejansko stanje v celoti pojasnjeno z izvedenimi dokazi ter je tako navedlo razloge za neizvedbo dokaza. Sicer pa višje sodišče s pregledom spisovne dokumentacije ugotavlja, da storilca pravna oseba B. d.o.o. in A. A. nista zahtevala izvedbe dokaza z zaslišanjem G. G. sama ali preko zagovornika niti v zahtevi za sodno varstvo niti kasneje v postopku ob prisotnosti zagovornika na narokih ali s posebno vlogo.

17. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugi odstavek 155. člena ZP-1, torej na relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi kršitve 68. člena ZP-1. 68. člen ZP-1 „načelo materialne resnice“ je uvrščen pod določila „redni sodni postopek“, pri čemer je potrebno upoštevati, da se glede na tretji odstavek 59. člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo, kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, le smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. 62.a člen ZP-1 določa, v katerih mejah sodišče preizkuša odločbo prekrškovnega organa po uradni dolžnosti, četrti odstavek 65. člena ZP-1 pa določa, da se ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, če sodišče spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno. Glede na navedeno zakonsko dikcijo gre torej za presojo sodišča samega, medtem ko ima storilec možnost opozoriti na nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v okviru navedb zahteve za sodno varstvo ob upoštevanju 3. alinee prvega odstavka 62. člena ZP-1, da se smejo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku. Prekrškovni postopek se je tudi v obravnavanem primeru začel kot hitri postopek, zato bi morala pritožnica pravna oseba v hitrem postopku, ko ji je bila dana možnost izjave po 55. členu ZP-1, navesti vsa dejstva in dokaze, najkasneje pa (ob upoštevanju določil 3. alinee prvega odstavka 62. člena ZP-1) v zahtevi za sodno varstvo, medtem ko že iz pritožbenih navedb izhaja, da obramba ni pravočasno predlagala izvedbe razbremenilnih dokazov. Glede na to, da sodišče prve stopnje po potrebi ponovi ali dopolni dokazni postopek in je v danem primeru sodišče dokazni postopek dopolnilo, tako ni mogoče govoriti o obstoju relativne bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 ter so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi določil 68. člena ZP-1 s strani sodišča prve stopnje.

18. Pritožba še neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje v točki 30 razlogov. Višje sodišče v zvezi s temi navedbami ugotavlja, da so navedbe iztrgane iz razlogov sodbe, ki predstavljajo celoto. Sodišče je v točki 30 razlogov najprej navedlo, kaj izhaja iz posameznih izpovedb, nato pa je navedlo jasne in razumljive razloge, zakaj šteje, da zapisnik vsebuje bistvene podatke o poteku in vsebini ravnanj in izjav udeležencev sestanka, ter zakaj sodišče odločitev gradi prav na navedenem zapisniku, kar še bolj podrobno pojasni v točkah 31, 32 in 33 razlogov sodbe. Sodišče je tako podalo dovolj jasne razloge o znakih prekrška: da je šlo za kartelni dogovor med navzočimi predstavniki pravnih oseb dne ..., kar se je tudi odrazilo v nadaljnjem postopanju pravnih oseb, saj so vse tiste pravne osebe, ki so do takrat imele nižje cene, le-te zvišale na dogovorjeno raven.

19. Na ugotovljeno dejansko stanje sta prekrškovni organ in sodišče uporabila pravilno materialno pravo, ko sta zaradi kršitve določil 6. člena ZPOmK-1 pravno osebo spoznala za odgovorno za prekršek po 1. alinei prvega odstavka 73. člena ZPOmK-1 in so neutemeljene navedbe, da je sodišče spregledalo 3. in 7. člen ZPOmK-1. 7. člen ZPOmK-1, kot je veljal v času storitve prekrška, namreč določa (prvi odstavek), da se prvi odstavek 6. člena ZPOmK-1 ne uporablja le za sporazume majhnega pomena ter (v drugem odstavku 7. člena) pojasni, kateri sporazumi se štejejo za sporazume majhnega pomena in (v četrtem odstavku 7. člena) izrecno navede, da se prvi odstavek tega člena (torej o sporazumih majhnega pomena!) ne uporablja med drugim za horizontalne sporazume, katerih cilj je določanje cen. Glede na to, da je šlo v obravnavanem primeru za določanje najnižje cene, torej za sprejem kartelnega dogovora glede cen ter drugi odstavek 6. člena ZPOmK-1 navaja, da je zlasti prepovedano: neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje, se pritožba neuspešno sklicuje na to določbo in neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava (določil ZPOmK-1). Prekrškovni organ in sodišče sta tako uporabila ustrezno materialno pravo pri pravni opredelitvi prekrška pravnih in odgovornih oseb.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 4. točke 154. člena ZP-1 ter pritožbenega razloga niti podrobneje ne obrazloži. Ob preizkusu pritožnici izrečene globe na podlagi 165. člena ZP-1 (razširjen obseg pritožbe) višje sodišče ugotavlja, da je sodišče pritožnici pravni osebi B. d.o.o. globo, kot je bila izrečena z odločbo prekrškovnega organa (68.452,44 EUR), v izpodbijani sodbi še znižalo (na znesek 18.013,80 EUR). V točki 43 izpodbijane sodbe je potrdilo pravilnost ocene prekrškovnega organa, da je potrebno obravnavano kršitev opredeliti kot hudo, saj je bil sporazum kartel (dogovor o ceni), pa tudi, da je bil prepovedan omejevalni sporazum implementiran in je trajal od dne ... do dne ..., torej več kot eno leto in navedlo, da je prekrškovni organ tudi pravilno določil osnovni znesek globe v višini 15 % letnega prometa pravne osebe v letu 2010. V točki 44 je ocenilo uporabo olajševalnih oziroma obteževanih okoliščin ter je v točkah 45 in 46 sodbe navedlo, zakaj je prvotno izrečeno globo še dodatno znižalo. Kljub takim obširnim razlogom sodbe pa pritožba navedbam sodbe glede nove odmere višine globe in stroškov postopka vsebinsko ne nasprotuje.

21. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po ugotovitvi, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo pritožnice in da so pritožbene navedbe neutemeljene, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo zagovornikov pravne osebe kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker pritožba ni bila uspešna, je na podlagi določbe 147. člena ZP-1 višje sodišče pravni osebi naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri zneska sodne takse je upoštevalo Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in sicer opombo 8.2 in je na podlagi tar. št. 8132 „zavrnitev pritožbe“ s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse (150,00 EUR) iz tar. št. 8212 „zavrnitev zahteve za sodno varstvo“. Tako dobljeni znesek sodne takse (225,00 EUR) bo morala pritožnica pravna oseba plačati po prejemu te sodbe in poziva ter v skladu z rokom, ki bo naveden v pozivu, sicer se ji bo znesek sodne takse prisilno izterjal.


Zveza:

ZP-1 člen 55, 59, 59/3, 62, 62/1, 62/1-1, 62a, 65, 65/4, 154, 154-3, 155, 155/1, 155/1-8. ZPOmK-1 člen 3, 6, 7, 7/1, 7/2, 73, 73/1, 73/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2ODI1