VSL sklep PRp 400/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje nima pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker ZP-1 v 65. členu, ki ureja odločanje sodišča po zahtevi za sodno varstvo, ne določa možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju ZSV 129/2016 z dne 15. 12. 2016 in z dne 25. 10. 2016 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v fazo odločanja o zahtevi za sodno varstvo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sklepom ZSV 129/2016-5 z dne 25. 10. 2016 ugodilo zahtevi zagovornice storilca A. A. za sodno varstvo in je plačilni nalog prekrškovnega organa po uradni dolžnosti razveljavilo ter vrnilo zadevo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje, v pravnem pouku sklepa pa je zapisalo, da pritožba proti sklepu ni dovoljena; po prejemu pritožbe prekrškovnega organa pa je s sklepom ZSV 129/2016-10 z dne 15. 12. 2016 odločilo, da se pritožba Policijske postaje Kočevje zavrže in je v pravnem pouku navedlo, da je proti temu sklepu pritožba dovoljena.

2. Pritožbo vlaga prekrškovni organ, ker meni, da postopanje okrajnega sodišča ni bilo pravilno, zato naj zadevo presodi višje sodišče. Uveljavlja, da je sodišče ob obravnavi zahteve za sodno varstvo odločilo, da se plačilni nalog po uradni dolžnosti razveljavi in vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje na podlagi petega odstavka 163. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 z obrazložitvijo, da izjave storilca niso bile pridobljene na kraju, zato policist ni imel razloga za izdajo plačilnega naloga ter tako ni upoštevalo določil 65. člena ZP-1, ki določa, kako sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 sodišču ne omogoča, da odstopljeno zahtevo za sodno varstvo vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje, temveč da mora samo odločiti v skladu z določili 65. člena ZP-1, ko je prekrškovni organ zaradi take odločitve vložil pritožbo, pa se je na pritožbo sodišče odzvalo s sklepom ZSV 129/2016-10 z dne 15. 12. 2016 in je pritožbo zavrnilo kot nedovoljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je ob pregledu spisovnih podatkov in napadenih sklepov ZSV 129/2016 z dne 15. 12. 2016 in z dne 25. 10. 2016 ugotovilo, da sta odločitvi sodišča prve stopnje v nasprotju z določili ZP-1, na kar pravilno opozarja pritožba.

5. Postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo ureja 9. poglavje ZP-1 (členi od 59 do 66), ki ureja med drugim postopanje sodišča po prejemu zahteve za sodno varstvo. Po 64. členu ZP-1 sodišče opravi preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve, po 62.a členu mora preizkusiti zahtevo za sodno varstvo po uradni dolžnosti, sicer pa sodišče odloča na podlagi 65. člena ZP-1. Iz 9. točke obrazložitve sklepa ZSV 129/2016-5 z dne 25. 10. 2016 izhaja, da je sodišče plačilni nalog razveljavilo in je zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v odločanje zaradi ugotovitve, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in še, da je odločilo na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Take možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog, pa ZP-1 nikjer v 65. členu ne določa, kot to utemeljeno navaja pritožnik. Sodišče ima namreč možnost (drugi odstavek 65. člena ZP-1), da s sodbo ugodi zahtevi in odpravi odločbo prekrškovnega organa ali jo odpravi po uradni dolžnosti, vendar tako odloči le, če ni odločil pristojni organ ali če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, ali je bila izločena. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo, da je prekrškovni organ postopal v nasprotju s temi določili, zato ni imelo podlage niti za odpravo odločbe prekrškovnega organa, kaj šele za razveljavitev. V vseh ostalih primerih pa torej sodišče odloči v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1. Če je sodišče menilo, da se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti o vseh dejstvih ali, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku, pa bi moralo sodišče odpraviti kršitev v postopku prekrškovnega organa tako, da bi storilca seznanilo z vsemi dejstvi v spisu ali da bi storilcu omogočilo, da poda izjavo in bi šele v nadaljevanju odločilo o zahtevi glede na stanje stvari. Glede na to, da je način postopanja okrajnega sodišča po zahtevi za sodno varstvo določno urejen v ZP-1, ne more sodišče mimo tega odločiti in razveljaviti odločbe prekrškovnega organa, ker takega načina odločanja okrajnega sodišča (razveljavitev) ZP-1 ne določa. Sodišče se neutemeljeno opira na določila 163. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Tretji odstavek 59. člena ZP-1 namreč določa „kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku“. Glede na to, da je prav v tem poglavju in to v 65. členu drugače določeno (urejen je postopek odločanja in način odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za sodno varstvo), sodišče ni imelo pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more izvesti dokaznega postopka.

6. Ker ZP-1 ne predvidi takega (nezakonitega) postopanja sodišča prve stopnje, tudi ne more dati pravnega pouka, ali je pritožba dovoljena ali ne. Nerazumni so zato razlogi v točki 5 izpodbijanega sklepa z dne 15. 12. 2016, da po naravi stvari zoper takšno odločitev sodišča ZP-1 ne dopušča vložitve pritožbe. Sicer pa ima prekrškovni organ po določilih tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pravico do pritožbe iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 med drugim, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; v takem primeru, ko je sodišče odločilo mimo zakona in odločbe prekrškovnega organa niti ni odpravilo, temveč jo je razveljavilo, pa je prav po naravi stvari pritožba prekrškovnega organa dovoljena.

7. Zaradi navedenega je višje sodišče ugotovilo, da odločitev o zavrženju pritožbe predlagatelja v sklepu z dne 15. 12. 2016 ni pravilna, prav tako ni bilo pravilno postopanje sodišča prve stopnje pred izdajo sklepa z dne 25. 10. 2016, zato je pritožbi ugodilo in je oba sklepa razveljavilo.

8. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva napotke višjega sodišča in veljavna določila ZP-1 ter v skladu s tem ponovno presoja zahtevo za sodno varstvo storilca.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 60/2014
• Sodba IV Ips 69/2008
• Sodba IV Ips 21/2006