VSL sklep EPVDp 16/2017

Jedro

Pojem hujšega prekrška ureja (od 14. 6. 2013 dalje, ko je stopila v uporabo novela ZP-1H) drugi odstavek 23. člena ZP-1 kot sistemski zakon, čeprav je ta pojem povsem enako urejen v določbi četrtega odstavka 23. člena ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in se trajanje začasnega odvzema vozniškega dovoljenja storilcu všteje v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje. Naložilo mu je še plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR.

2. Proti sklepu se pritožuje storilec po zagovorniku ter uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pod točko 5 obrazložitve sklepa navaja, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek (po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP je hujši prekršek med drugim tudi prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu) ter je na podlagi drugega odstavka 2012.e člena (pravilno 202.e člena) Zakona o prekrških odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo. S tako argumentacijo pa se ne strinja, ker 23. člen govori o zasegu motornega vozila in ne precizira tako imenovanega „hujšega prekrška“, prav tako ta člen v ZPrCP ne govori o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožnik zato meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega zakona in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v novo odločanje.

3. Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških – ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da sicer pritožba pravilno opozarja, da pojem hujšega prekrška ureja (od 14. 6. 2013 dalje, ko je stopila v uporabo novela ZP-1H) drugi odstavek 23. člena ZP-1; vendar pa navedena ugotovitev ne vpliva na pravilnost odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu zaradi dejstva, da je v preizkusni dobi storil hujši prekršek.

4. Pritožnik ne oporeka pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje (točki 2 in 3 obrazložitve), da prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ga je storil storilec 16. 11. 2016, torej v preizkusni dobi 18 mesecev, ki mu je tekla od 13. 11. 2015 do 14. 5. 2017, glede na dejstvo, da so mu bile s pravnomočnim plačilnim nalogom poleg globe izrečene tudi 3 kazenske točke ustreza pojmu hujšega prekrška. Pojem hujšega prekrška pa je povsem enako urejen v določbi četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, na katerega se sklicuje v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje, in v drugem odstavku 23. člena ZP-1 „za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila“. Tudi ZP-1 izraza „hujši prekršek“ ne razlaga pri določilih drugega odstavka 202.e člena ZP-1, temveč v okviru 23. člena „prepoved vožnje motornega vozila“, kar pa še ne pomeni, da navedenega pojma „hujši prekršek“ ni mogoče uporabiti pri presoji, ali je voznik v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, ki glede na določbo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 pomeni zakonski razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je storilcu zaradi storitve hujšega prekrška znotraj preizkusne dobe potrebno na podlagi drugega odstavka 202.e člena ZP-1 preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter je odločitev sodišča prve stopnje tako vsebinsko pravilna in zakonita.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 pa je storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker pritožba ni bila uspešna. Pri določitvi zneska sodne takse je višje sodišče upoštevalo tar. št. 8407 ZST-1 in v izreku sklepa navedeni znesek sodne takse (20,00 EUR) bo moral storilec plačati v roku in na način, kot bo določen v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep EPVDp 37/2016
• VSL sklep EPVDp 73/2016
• VSL sklep EPVDp 186/2015