VSL sodba PRp 338/2016

Jedro

Ker je storilec v postopku o prekršku izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača, ni bil prikrajšan za pravico do uporabe jezika, ki ga razume.

Dokazi, ki jih na podlagi določb ZFU pridobijo finančni preiskovalci pri preiskavi prevoznega ali prenosnega sredstva, so zakonito pridobljeni.

Izrek

I. Pritožba pravne in odgovorne osebe se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika morata plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso vsak v znesku 225,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Finančni urad Celje je izdal 21. 3. 2016 odločbo o prekršku št. DT ... z navedbo, da je A. A. kot odgovorna oseba pri opravljanju prevozne dejavnosti pravne osebe kršil določbo člena 15 (8) Uredbe Sveta (EGS) 382 z dne 20. 12. 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in sta tako pravna in odgovorna oseba storili prekršek po prvem odstavku 40.č člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) in jima je (pravni osebi) na podlagi prvega odstavka oziroma (odgovorni osebi) na podlagi drugega odstavka istega člena v zvezi z 41. členom ZDCOPMD izrekel globi: pravni osebi 8.000,00 EUR in odgovorni osebi 4.000,00 EUR, obema pa je naložil še plačilo sodne takse. Po vloženih zahtevah za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe je Okrajno sodišče v Brežicah izdalo najprej sodbo ZSV 22/2016 z dne 18. 5. 2016 in (po razveljavitvi te sodbe s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani PRp 190/2016 z dne 22. 6. 2016) izpodbijano sodbo ZSV 48/2016 z dne 26. 9. 2016.

2. V izpodbijani sodbi je Okrajno sodišče v Brežicah v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku odločilo, da se zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe zavrneta kot neutemeljeni, s čimer je potrdilo odločbo prekrškovnega organa. Storilkama je za odločanje naložilo še plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR.

3. Proti sodbi se pritožujeta pravna in odgovorna oseba po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona ali predpisa, ki določajo prekršek, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o sankciji za prekršek in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

4. Po drugem odstavku 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1 (oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) vložijo pritožbo le z razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.

5. Glede na to, da je bila pravni in odgovorni osebi izrečena globa nad spodnjo predpisano mejo, je izpolnjen pogoj za dovoljenost pritožbe, vendar je podana omejitev pritožbenih razlogov ter tako iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 „zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje“ pritožba ni dovoljena. Pritožba zagovornika pravne in odgovorne osebe pa uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je tako preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje le v zvezi z dovoljenimi pritožbenimi razlogi iz 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb postopka o prekrških iz 4., 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Bistvena kršitev iz 4. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je bil obdolženec ali njegov zagovornik kljub svoji zahtevi na ustni obravnavi ali med izvajanjem drugih dejanj v postopku o prekršku prikrajšan za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume in za pravico, da v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume, spremlja potek ustne obravnave oziroma postopka. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da obdolženec v postopku, ki se je začel kot hitri postopek pri prekrškovnem organu, ni izrazil zahteve po uporabi svojega jezika v smislu določbe ZP, kot izkazuje zapisnik o izjavi zastopnika pravne osebe in odgovorne osebe z dne 17. 3. 2016 s podpisom A. A. kot zastopnika pravne osebe in kot storilca – odgovorne osebe. V tem zapisniku je namreč izrecna navedba „zastopnik pravne osebe je izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača“ in pa „storilec odgovorna oseba je izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača“. Tudi zapisnik o zaslišanju zakonitega zastopnika pravne osebe (sestavljen 31. 8. 2016 pri Okrajnem sodišču v Brežicah ob prisotnosti zagovornikov) ne izkazuje, da bi zakoniti zastopnik pravne osebe uveljavljal, da postopek ne teče v jeziku, ki ga ta razume, medtem ko zapisnik o zaslišanju A. A. (sestavljen istega dne prav tako v prisotnosti zagovornikov) izkazuje pripravljenost storilca, da poda zagovor brez navzočnosti prevajalca. Šele na posebno vprašanje zagovornika glede podpisa izjave dne 17. 3. 2016 je A. A. navedel, da slovensko razume do določene mere, ne razume pa pisanega jezika. Tako sedanje pritožbene navedbe zagovornika ne vzbujajo dvoma, da bi bila pravna oseba ali odgovorna oseba prikrajšana za pravico uporabe jezika, ki ga razume, Vrhovno sodišče RS pa je v eni zadnjih sodb na temo uporabe jezika (sodba I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016) navedlo, da pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezana dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume; pomembno pa je, da so stranke o pravici do prevajanja poučene. Glede na zapisnik z dne 17. 3. 2016 sestavljen v hitrem postopku in glede na oba zapisnika z dne 31. 8. 2016 sestavljena pri Okrajnem sodišču v Brežicah višje sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 4. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sicer pa tudi pregled pritožbenih navedb zagovornika pravne in odgovorne osebe z dne 1. 6. 2016 (proti sodbi v isti zadevi ZSV 22/2016 z dne 18. 5. 2016) pokaže, da pritožba te bistvene kršitve niti ni uveljavljala.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 „če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati“. Navedeno bistveno kršitev je uveljavljala že pritožba vložena zoper prvotno sodbo, vendar je višje sodišče v svojem sklepu grajalo sodbo sodišča prve stopnje le iz razloga, ker sodba ni vsebovala jasnega stališča sodišča do vprašanja (ne)zakonite pridobitve dokazov (najdbe manipulacijske naprave z dodatnim stikalom za prekinitev po odvijačenju armaturne plošče) ter je opozorilo, da pri nezakonitih dokazih ne gre za dejstva in dokaze, ki bi jih moral uveljavljati voznik (odgovorna oseba pravne osebe v konkretni zadevi) ter je s tem kritiziralo postopanje sodišča, ki je navedbe zahteve za sodno varstvo ovrglo le z ugotovitvijo, da takemu postopku na kraju samem pravna in odgovorna oseba nista oporekali in sta zato prekludirani pri uveljavljanju teh dejstev in predlaganju izvedbe dokazov ter je še opozorilo, da gre za vprašanje prava, na kar mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti in se mora sodba določno opredeliti do načina pridobitve dokazov in do vprašanja, ali je dokaz dovoljen in ali se sme odločba – sodba nanj opreti. S tem v zvezi je dalo tudi napotke sodišču prve stopnje, naj najprej dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve, na kakšen način so preiskovalci FURS opravljali nadzor in višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo napotkom in je v novem postopku kot pričo zaslišalo B. B. Na tak način je dalo možnost zakonitemu zastopniku in odgovorni osebi, da sta prisotna pri zaslišanju obremenilne priče, poleg tega je zaslišalo v postopku še direktorja pravne osebe kot zakonitega zastopnika in je s tem odpravilo očitke o kršitvi pravice do obrambe, na kar je prav tako višje sodišče opozorilo sodišče prve stopnje v razveljavitvenem sklepu. Glede na v dopolnjenem postopku izvedene dokaze tako ni (več) podana kršitev pravice do obrambe, prav tako je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (točka 9) določno navedlo, zakaj v primeru najdbe manipulativne naprave v vozilu pravne osebe, ki ga je vozil A. A. kot voznik in s tem odgovorna oseba – neposredni storilec, ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati. Glede na potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani B. B. in glede na pravno podlago (25. člen Zakona o finančni upravi – ZFU) višje sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje in razlogi sodbe pravilni. 2. člen ZFU „opredelitev pojmov“ v 3. točki opredeljuje pojem „finančni nadzor“ kot izvajanje splošnih in posameznih ukrepov finančne uprave zaradi nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izvajanja predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava, v točki 4 pojem „finančna preiskava“ kot izvajanje dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek, da se preprečijo, raziščejo in odkrijejo kršitve predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava, če obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni ti predpisi, ali zaradi zagotovitve medsebojne pomoči organom EU, držav članic EU in tretjih držav in v točki 8 pojem „pooblaščene uradne osebe“ kot uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastil, urejenih v drugih predpisih, posebna pooblastila po tem zakonu. Upoštevaje določbo drugega odstavka 13. člena ZFU kdo so uradne osebe, ki imajo posebna pooblastila, določilo 24. člena „ustavljanje prevoznih sredstev“ in 25. člen „pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev“ tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da uradna oseba FURS ni prekoračila svojih pooblastil. Ob tem je potrebno opozoriti predvsem na določila drugega in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in, kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov (da v takem primeru preiskava pomeni podroben pregled vseh delov in prostorov prevoznega ali prenosnega sredstva vključno s stvarmi v njem, pri tem pa se lahko uporabijo tehnični pripomočki ali posebna orodja, s katerimi se lahko prevozno ali prenosno sredstvo oziroma stvari tudi odprejo in razstavijo, vključno s konstrukcijskimi odprtinami). Zaradi navedene zakonodaje in glede na potek postopka, kot ga je prepričljivo in podrobno opisal priča B., tako višje sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da so finančni preiskovalci dokaze dne 17. 3. 2016 pridobili na način, ki predstavlja kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da bi se smel postopek skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP) voditi le na podlagi pisne odredbe sodišča. Ne gre torej za nezakonito pridobljene dokaze, poleg tega pa ZP-1 kot sistemski zakon, ki ureja postopek o prekrških, tudi ne določa, da bi se morali posamezni dokazi izločiti iz spisa, temveč se le sodba ne sme opreti na take dokaze, sicer je storjena absolutna bistvena kršitev iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker v konkretni zadevi dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

9. Z navedbo, da bi sodišče moralo v sodbi obrazložiti, zakaj smatra, da je storilka (pravna oseba?) subjektivno odgovorna za storjeni prekršek in s kakšno obliko krivde, ne pa zgolj navajati okoliščin, na podlagi katerih sklepa, da so bili izpolnjeni objektivni zakonski znaki očitanega ji prekrška ter se sklicevati na ugotovitve prekrškovnega organa, ki pa se v odločbi sploh ni opredelil do tega, s kakšno obliko krivde sta ravnala A. d. o. o. in A. A., pritožba zatrjuje obstoj bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, prav tako kot z navedbo, da je v sodbi precej nejasno navedeno, kaj se sploh očita kršiteljema oziroma je v zvezi s tem obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Nadaljnje navedbe glede nepravilnih zaključkov sodbe, da je bil edini nagib namestitelja oziroma uporabnika naprave edino lahko v tem, da se je prikrivalo oziroma ponarejalo podatke, ker bi sicer bili razvidni v zapisu tahografa ter je tako izkazano naklepno ravnanje storilk, pri čemer je potrebno ugotoviti, da kršitelja nista bila niti namestitelja niti uporabnika naprave ter je nedopustno enačiti obliko krivde namestitelja naprave, uporabnika naprave in kršitelja, ki nista bila nič od naštetega, pa izkazujejo nestrinjanje z oceno dokazov sodišča prve stopnje in zatrjujejo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, to je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, kot je bilo v uvodu že pojasnjeno. Višje sodišče tako izhaja iz dejanskega stanja, kot je bilo z izvedenim dokaznim postopkom ugotovljeno pri prekrškovnem organu in (po dopolnitvi dokaznega postopka) pri okrajnem sodišču. Glede na izvedene in ocenjene dokaze pa višje sodišče ugotavlja, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje (ki temeljijo na izpovedbi priče B. B., ki jo je sodišče ocenilo kot verodostojno, da je bilo stikalo na armaturni plošči tako zelo nestandardno, da je sam takoj posumil v nepravilnosti), da je voznik A. A. (kljub svojim drugačnim trditvam) za manipulacijsko napravo nedvomno vedel in je tako pritrditi (pravilnim) razlogom v točkah 12 in 13 obrazložitve sodbe. Kadar se postopek začne pri prekrškovnem organu, pa odločanje okrajnega sodišča predstavlja odločanje na drugi stopnji in je primerljivo z odločanjem pritožbenega sodišča, zato je že izrek sodbe drugačen (sodišče odloči le, ali je zahteva za sodno varstvo utemeljena ali pa ne) in ni nobene potrebe, da sodišče na novo utemeljuje stopnjo odgovornosti, ker v primeru odločitve, da se zahteva za sodno varstvo zavrne, potrjuje odločbo prekrškovnega organa. Neresnične pa so pritožbene navedbe, da odločba prekrškovnega organa ne vsebuje razlogov o odgovornosti. Na strani 5 odločbe je jasno navedena pravna podlaga za odločitev o odgovornosti odgovorne osebe in tudi pravilna ugotovitev prekrškovnega organa, da je voznik A. A. odgovoren za prekršek, ker je do njega prišlo z njegovim dejanjem, saj je imel kritičnega dne v tovornem vozilu na tahograf dodatno nameščeno manipulacijsko napravo; prav tako je prekrškovni organ pravilno zaključil, da je podana tudi odgovornost pravne osebe za prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj je A. A. storil prekršek pri opravljanju prevozne dejavnosti pravne osebe A. d. o. o. in to kot voznik s tovornim vozilom pravne osebe. Glede na to, da gre v primeru odločanja prekrškovnega organa za hitri postopek, pa je poenostavljen ne le način odločanja, temveč je manjša tudi zahtevana vsebina odločbe prekrškovnega organa (56. člen ZP-1). Iz odločbe o prekršku in sodbe sodišča prve stopnje pa je nedvomno mogoče zaključiti, da sta prekrškovni organ in sodišče obravnavala A. A. kot neposrednega storilca prekrška, torej odgovorno osebo po prvem odstavku 15. člena ZP-1, pri čemer je v odločbi prekrškovnega organa izrecna navedba, da gre za osebo, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe. Glede na tako povezavo s pravno osebo pa prav tako ni dvoma (in to jasno izhaja že iz razlogov odločbe prekrškovnega organa), da se pravni osebi očita odgovornost na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1, torej gre za pridružitveno (akcesorno) odgovornost, ko pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga je izvršil neposredni storilec. Pritožbene navedbe o neobrazloženi sodni odločbi in odločbi prekrškovnega organa ter s tem o obstoju bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 so tako neutemeljene. Prav tako so neutemeljene nadaljnje navedbe glede bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi z obrazložitvijo pravni in odgovorni osebi izrečene globe, saj je že prekrškovni organ na strani 6 odločbe pojasnil, kaj je upošteval pri odmeri sankcije glede na določbo 26. člena ZP-1. Tako je določno navedel, da je upošteval težo prekrška in predvsem posledice, ki bi lahko nastale zaradi nameščene manipulacijske naprave ter poudaril, da je to dejanje pod točko J3 priloge III Direktive 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta opredeljeno kot zelo resna kršitev, kar pomeni, da je na ta način prišlo do zlorabe zapisovalne naprave in posledično do kršitve pravil konkurence, ogrožena pa bi bila lahko tudi varnost cestnega prometa, saj bi lahko voznik ogrožal ne le lastno varnost, temveč tudi varnost drugih udeležencev v cestnem prometu ter je zaradi dejstva, da gre za hudo kršitev, izrekel pravni osebi v skladu s prvim odstavkom 40.č člena ter 41. členom ZDCOPMD globo 8.000,00 EUR, odgovorni osebi pa v skladu z drugim odstavkom 40.č člena ter v zvezi z 41. členom ZDCOMPD v znesku 4.000,00 EUR. Višino izrečenih glob pa je presojalo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov v točki 14, kjer je dodatno poudarilo, da je sicer za pravno osebo predpisana globa 3.000,00 EUR do 12.000,00 EUR in za odgovorno osebo od 2.000,00 do 6.000,00 EUR in je višino globe ocenilo kot primerno. Z razlogi prekrškovnega organa in sodišča se strinja tudi pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je bila pravni osebi izrečena globa v znesku 8.000,00 EUR in odgovorni osebi globa v znesku 4.000,00 EUR, pri čemer gre za izjemno hud in zavržen prekršek, ki bi lahko usodno vplival na varnost cestnega prometa. Neutemeljeno pa pritožba navaja, da kršiteljica ni mogla kar „na zalogo“ ugovarjati v izjavi o dejstvih in okoliščinah, ker je bila globa odmerjena šele naknadno z odločbo o prekršku. Iz zapisnika o izjavi zastopnika pravne osebe in odgovorne osebe namreč izhaja, da sta bila po seznanitvi z začetkom postopka o prekršku in vsebini prekrška tudi izrecno opozorjena, da morata navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist oziroma v korist pravne osebe, ker jih v nadaljnjem postopku sicer ne bosta mogla več uveljavljati, tak zapisnik pa je A. A. podpisal v imenu pravne in odgovorne osebe in prav tako je bil zapisnik vročen zastopniku pravne osebe in storilcu odgovorni osebi. Med dejstvi in okoliščinami, ki jih mora storilec navesti pred koncem prekrškovnega postopka pa so seveda tudi dejstva in okoliščine v zvezi z odmero globe tako, da sta bila pravna in odgovorna oseba dolžna navesti te okoliščine že ob podaji izjave ali najkasneje v postopku pri prekrškovnemu organu, ki je zaključen z izdajo odločbe. Nenazadnje tudi 62. člen ZP-1 „razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo“ določa, da je mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo zaradi izrečenih sankcij, vendar pa v 3. alinei prvega odstavka 62. člena ZP-1 tudi, da je mogoče uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku. Iz zahteve za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe izhaja, da je zagovornik v zahtevi zgolj na posplošeni ravni uveljavljal, da gre le za abstraktno ogrožanje, ki ne opravičuje globe v tako visokem znesku, medtem ko se je šele v pritožbi razpisal o premoženjskih razmerah pravne osebe, za kar pa je tako prekludiran.

10. Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolženi pravni in odgovorni osebi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki jih pritožba zatrjuje (iz 4., 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena) niti do relativne bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, pri čemer pritožba niti podrobneje ne pojasni, v čem naj bi bila podana nezakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako pri pregledu po uradni dolžnosti in v zvezi s pritožbenimi navedbami (pregled na podlagi 159. člena ZP-č1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka niti do kršitev materialnega prava na škodo pritožnikov ter pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo prekrškovnega organa.

12. Ker pritožba ni bila uspešna, je višje sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 pritožnikoma naložilo plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje. Pri določitvi zneska sodne takse pravni in odgovorni osebi je upoštevalo Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in sicer najprej opombo 8.2, da se v pritožbenem postopku (v ZSV zadevi) plačajo enake takse kot v pritožbenem postopku v rednem sodnem postopku o prekrških in je nato z uporabo tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) 150,00 EUR. Vsak od obeh pritožnikov mora tako plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR in to po prejemu te sodbe in poziva, v katerem bo naveden tudi rok plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 16114/2013-97
• VSC Sodba II Kp 64497/2021
• VSK Sklep VII Kp 36433/2020