VSL sklep I Cpg 132/2016

Jedro

Z vidika poslovne odškodninske odgovornosti ni pomembno, ali dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, ker ni mogel izpolniti ali ker ni hotel izpolniti, temveč le, ali za neizpolnitev odgovarja. Pojem nemožnosti izpolnitve tako pri razbremenitvi odškodninske odgovornosti ne opravlja nobene funkcije. Dolžnik se lahko razbremeni le, če dokaže nastop nepredvidljivih okoliščin izven svojega področja nadzora.

Tveganje za vlom spada v sfero tveganj tožene stranke, ki je profesionalna oseba, ki takšno dejavnost opravlja na trgu. Kljub ravnanju prve tožnice, da je zmanjšala obseg varovanja in število varnostnikov, se sfere prevzetih tveganj niso spremenile, saj je predmet Pogodbe ostal isti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka A d. o. o. je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki B d. o. o., znesek v višini 49.331,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožena stranka A d. o. o. je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki C znesek v višini 195.059,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 dalje do plačila, pod izvršbo.“

V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 4.144,34 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka paricijskega roka do poplačila obveznosti.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prva tožnica kot naročitelj in tožena stranka kot prevzemnik naročila sta 19. 5. 2005 sklenili Pogodbo o izvajanju fizičnega in tehničnega varovanja ter receptorske službe (priloga A3) za objekte na naslovu 000 ter 1. 3. 2007 še aneks (priloga A4) k tej pogodbi (v nadaljevanju Pogodba). V 2. členu Pogodbe se je tožena stranka zavezala, da odgovarja za škodo, ki nastane na varovani lokaciji v primeru, da je povzročena namenoma ali zaradi opustitve izvedbe dolžnih dejanj s strani njenih delavcev. V noči med 22. in 23. 3. 2009 je bilo vlomljeno v objekt št. 12, od kjer je bila odtujena večja količina tobačnih izdelkov. Tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi neskrbnega ravnanja delavca tožene stranke (varnostnika).

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka delovala v celoti skladno s sklenjeno Pogodbo, vendar v spremenjenem obsegu, tako kot je bilo ustno dogovorjeno in naročeno s strani prve tožnice. Ugotovilo je, da je tožena stranka ob vedenju prve tožnice izvajala varnostno službo po letu 2007 le z enim varnostnikom, ki v vratarnici št. 19 ni imel možnosti vpogleda v nadzorne kamere. Ocenilo pa je, da tako velikega kompleksa, kot je 000, ni bilo mogoče kvalitetno pokrivati le z enim varnostnikom. Zato je presodilo, da je bila rutinska odločitev varnostnika in varnostnega centra, da so alarme sprožile mačke, napačna, vendar glede na situacijo pričakovana in mogoča. Obrazložilo je, da stranka, ki v dvostranski pogodbi zakrivi s svojimi napotki, da nasprotna stranka ne more izvesti varovanja na kvaliteten način, tedaj stranke, ki svojih nalog ne more opraviti kvalitetno, ne bremenijo posledice take nekvalitetne izpolnitve. Ob tem se je sklicevalo na določbe 117. člena v zvezi s 116. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo.

7. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe, ki urejajo poslovno odškodninsko odgovornost. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (prvi in drugi odstavek 239. člena OZ). Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

8. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so torej: 1. da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti oziroma je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo (protipravna kršitev pogodbene obveznosti), 2. da je upnik utrpel škodo, 3. da obstaja vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudo ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti ter 4. da ne obstaja nobena zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost.

9. Z vidika poslovne odškodninske odgovornosti pa ni pomembno, ali dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, ker ni mogel izpolniti ali ker ni hotel izpolniti, temveč le, ali za neizpolnitev odgovarja. Pojem nemožnosti izpolnitve tako pri razbremenitvi odškodninske odgovornosti ne opravlja nobene funkcije, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Edino relevantno vprašanje je, ali je okoliščine, zaradi katerih je dolžnik kršil pogodbo, mogoče pripisati njegovi sferi odgovornosti. Dolžnik se lahko razbremeni le, če dokaže nastop nepredvidljivih okoliščin izven svojega področja nadzora. Če so te okoliščine obstajale že ob sklenitvi ali soglasni spremembi pogodbe, jih je moral dolžnik upoštevati in se nanje pozneje ne more sklicevati. Gre za koncept odgovornosti za lastno vplivno sfero, ki je strožji od subjektivne odgovornosti in se približuje objektivni odgovornosti.(1) Med notranja poslovna tveganja določene osebe spadajo tako vsa tveganja, ki izvirajo iz dejavnosti, ki jo opravlja. Zato mora profesionalna oseba posledice teh tveganj v celoti nositi sama, čeprav jih ne more vedno preprečiti.(2)

10. Pogodba, ki sta jo sklenili prva tožnica in tožena stranka, predstavlja mandatno pogodbo (prim. 766. člen OZ). Tožena stranka se je zavezala, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega je prva tožnica sklenila Pogodbo, prizadevala doseči ter da bo pri tem ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo (glej 2. člen Pogodbe; obligacija prizadevanja). Mandatar svojo obveznost izpolni pravilno, če njegova konkretna ravnanja ustrezajo standardu potrebne, v obravnavanem primeru profesionalne skrbnosti (prim. drugi odstavek 6. člena OZ). To je merilo za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke. Za neuspeh opravljenega posla mandatar torej odgovarja v primeru, da je vzrok za ta neuspeh njegovo neskrbno ravnanje.(3)

11. Ob opisani koncepciji poslovne odškodninske odgovornosti ter porazdelitvi tveganj med mandanta in mandatarja kot profesionalne osebe se zaključek sodišča prve stopnje o neodgovornosti tožene stranke izkaže za zmotnega.

12. Po Pogodbi se je tožena stranka zavezala izvajati 24-urno varovanje objektov na naslovu 000, s posebno pozornostjo na objektih št. 10 do 14; varovanje se je na zahtevo naročnika zagotavljalo tudi z dodatnim varnostnikom. Tožena stranka se je nadalje zavezala, da bo izpeljala tehnične možnosti nadzora protipožarnih in protivlomnih naprav, tehnične možnosti nadzora video 18 kamer, tehnične možnosti shranjevanja alarmov in tedensko shranjevanje slik video kamer in 24-urni nadzor protipožarnih in protivlomnih alarmov in slik video kamer ter stalno telefonsko povezavo z varnostnikom na lokaciji 000 za komunikacijo med nadzornim centrom tožene stranke ter varnostnikom v primeru alarma ali grozeče nevarnosti. V 7. členu Pogodbe so bile natančno opredeljene naloge, vezane na nadzor vstopanja in izstopanja oseb v kompleks 000 ter način fizičnega in tehničnega nadzora objektov ter ostala dela in naloge varnostnika in receptorja. Na tak način je prva tožnica opredelila vsebino izpolnitvenega ravnanja tožene stranke, to so lastnosti posla, ki se ga je tožena stranka zavezala opraviti (t. i. naročilo). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tako velikega kompleksa, kot je 000, ni bilo mogoče kvalitetno pokrivati le z enim varnostnikom, tak (zmanjšan) obseg varovanja pa je zahtevala prav prva tožnica. To pa za odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru ni odločilno. Tožena stranka se je s sklenitvijo Pogodbe zavezala, da bo svoje delovanje opravljala in organizirala tako, da si bo s profesionalno skrbnostjo prizadevala uresničiti interes prve tožnice, zaradi katerega je sklenila Pogodbo, to je varovanje njenih objektov. Posel, ki se ga je tožena stranka kot mandatar zavezala opraviti, je bila dolžna opraviti po pravilih stroke. Zato je za odločitev v predmetni zadevi bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila „rutinska odločitev varnostnika in varnostnega centra, da so alarme sprožile mačke, napačna“. Kršitev pogodbene obveznosti se torej nedvomno kaže v tem konkretnem ravnanju delavca tožene stranke, ko ni izvedel zadovoljivega, profesionalnega in skrbnega varovanja objekta št. 12, od koder so bili odtujeni tobačni izdelki. Izvedenec je menil, da bi moral varnostnik ob pravilnem pregledu ugotoviti vlom.(4) Ocenil je tudi, da bi moral varnostnik glede na to, da se je kritičnega dne alarm ponavljal, v kontaktu z varnostno nadzornim centrom doseči prihod intervencijske ekipe, kar bi praktično pomenilo, da bi ta ekipa predstavljala drugega manjkajočega varnostnika.(5) Samo oblikovanje varnostnega sistema ter neuporaba glavne vratarnice, kjer so bili monitorji za kamere, ni bilo odločilno za preprečitev vloma, prav tako pa ne število varnostnikov. Za samo indikacijo alarma je bil namreč dovolj en varnostnik; v kolikor bi ta poklical interventno skupino, pa bi le-ta predstavljala drugega manjkajočega varnostnika.(6) Škodo oziroma vsaj njen večinski del bi se z ustreznim strokovnim ravnanjem varnostnika in varnostnega centra tako dalo preprečiti. Protipravnost ravnanja, vzročna zveza ter obstoj škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke so zato po oceni pritožbenega sodišča podane.

13. Nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, pa je, ali je tožena stranka dokazala obstoj okoliščin, ki bi jo odgovornosti razbremenile. Bistveno za odgovor na to vprašanje je, ali je sporni vlom za toženo stranko predstavljal takšno okoliščino, ki je ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti, torej ali je tak dogodek spadal v sfero njenega tveganja. Očitno je, da vlom ni takšen zunanji vzrok, ki se mu tožena stranka kot profesionalna oseba s področja varovanja ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Tveganje za vlom spada v sfero tveganj tožene stranke, ki je profesionalna oseba, ki takšno dejavnost opravlja na trgu. Kljub ravnanju prve tožnice, da je zmanjšala obseg varovanja in število varnostnikov, se sfere prevzetih tveganj niso spremenile, saj je predmet Pogodbe ostal isti. Sporni vlom zato po oceni pritožbenega sodišča ni bil nepredvidljiv, prav tako pa ne spada izven področja nadzora tožene stranke, saj bi ga slednja kljub „napotkom“ prve tožnice o načinu izvajanja varovanja lahko preprečila, kot izhaja že iz do sedaj obrazloženega.

14. Judikat VSL I Cpg 851/2013, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, res poudarja, da je na stranki „odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.“ V konkretni zadevi pa ne gre za primerljivo situacijo. V obravnavanem primeru je odločilno to, da se je tožena stranka zavezala varovati celoten kompleks 000; objektu št. 12, kjer se je zgodil vlom, pa se je zavezala nameniti celo „posebno pozornost“, četudi po navodilih prve tožnice le z enim varnostnikom in brez vpogleda v monitorje kamer. V kolikor je tožena stranka presodila, da tega upoštevajoč navodila prve tožnice ne zmore učinkovito uresničiti, bi morala na to prvo tožnico jasno in razumljivo opozoriti. Če je prva tožnica v naročilu določila take pogoje za opravo posla, da z opravo takšnega posla ni bilo mogoče uresničiti njenih interesov, se tožena stranka svoje odgovornosti za nepravilno izpolnitev ne more razbremeniti, če bi s pravilno izpolnitvijo pojasnilne obveznosti lahko zagotovila, da bi prva tožnica ustrezno spremenila vsebino naročila tako, da bi oprava posla v skladu s spremenjenim naročilom omogočila uresničitev njenih interesov.(7) Izpolnitve take pojasnilne dolžnosti pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je prvo tožnico opozarjala, da zmanjševanje obsega varovanja ni povsem ustrezno, saj bo varovanje manj učinkovito. Ni pa trdila, da je prvo tožnico poučila, da njenih interesov na tak način ne more uresničiti.

15. Med notranja tveganja, ki jih glede na pogodbeno porazdelitev rizikov in po običajih v prometu nosi dolžnik, spada tudi dolžnikova finančna zmožnost: dolžnik se ne more razbremeniti, češ da za izpolnitev obveznosti nima dovolj denarja.(8) Zato argument sodišča prve stopnje, da je prva tožnica toženi stranki namenila skromnejše plačilo varovanja, kot je bilo potrebno po Pogodbi, na razbremenitev odškodninske odgovornosti nima vpliva.

16. Iz opisanega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa se ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke niti ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je ocenilo, da glede na naravo zadeve samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v nadaljevanju postopka najprej opredeliti do ugovora aktivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka; v kolikor ga bo zavrnilo, pa bo moralo odločiti še o višini škode.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. Možina v: Naknadna nemožnost izpolnitve obveznosti in njen pomen za obligacijsko pravo, Zbornik znanstvenih razprav– LXVIII. letnik, 2008, str. 175 in nasl. ter v: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260 in nasl..

Op. št. (2): Prim. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 215 in 216. Pri profesionalnih osebah je krog notranjih tveganj širši kot pri drugih osebah, saj je tveganje ekonomska kategorija, ki je premo sorazmerna pričakovanemu dobičku; zato naj tveganje nosi tisti, ki s poslovanjem, iz katerega izvira tveganje, pridobiva dobiček. Subjekt, ki profesionalno opravlja dejavnost, je dolžan predvideti tveganja, ki izhajajo iz njegove dejavnosti, zato jih lažje obvlada. Sposobnost obvladovati tveganje pa ne pomeni vedno dobesedno preprečiti nastop negativnih posledic, temveč jih preprečiti tudi z ustreznimi drugimi pristopi, na primer z raznimi oblikami porazdelitve tveganj.

Op. št. (3): Prim. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 222 in 223.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje v tem delu mnenju izvedenca sicer ni sledilo (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (5): Glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): Glej izvedensko mnenje (l. št. 172 do 176) in zaslišanje izvedenca (l. št. 209 do 211).

Op. št. (7): Ibid., str. 228.

Op. št. (8): Prim. Možina v: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 851/2013
• Sodba II Ips 273/2004
• Sodba II Ips 198/2002