<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 3282/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.3282.2016
Evidenčna številka:VSL0080286
Datum odločbe:05.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost lokalne skupnosti - protipravno ravnanje lokalne skupnosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze

Jedro

Vzročna zveze med (morebitnim protipravnim) ravnanjem toženke v postopku odmere komunalnega prispevka in zatrjevano škodo je pretrgana zaradi ravnanja Upravne enote. Slednja je namreč postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinila do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju odmere komunalnega prispevka, kljub temu da ta glede na določilo 9. odstavka 79. člena ZPNačrt ni pogoj za izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 23.6.2016 (sodba in sklep) dopustilo spremembo tožbe z dne 25. 4. 2016 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe za obdobje od 1. 5. 2011 do 1. 6. 2016 za vsak mesec plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.393,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh izvedenih dokazov, kot to zahteva 8. člen ZPP. Tožena stranka je v konkretnem primeru najprej 20. 11. 2008 izračunala komunalni prispevek tožeče stranke na podlagi svojega Odloka o komunalnem prispevku iz leta 2000, ki na dan odločanja ni bil več v veljavi. V ponovnem odločanju dne 7. 4. 2011 pa je uporabila svoj Odlok o komunalnem prispevku iz leta 2009, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2009, torej po vložitvi zahteve tožnikov z dne 19. 11. 2008. Toženka se je branila s trditvijo, da drugih predpisov glede komunalnega prispevka ni imela in da se jih za nazaj ni mogla in smela izmišljati, kar pa samo dokazuje, da je v obeh primerih ravnala zavestno in naklepno in da ne gre le za nepravilno razlago predpisov. V odločbi župana občine P. z dne 2. 6. 2016 toženka še vedno trdi, da se komunalnega prispevka ne da izračunati le na podlagi Pravilnika in Uredbe, zaradi česar je izdelala še „elaborat“. To pa je še ena zavestna kršitev zakona v škodo tožnikov, saj elaborat ne more dobiti moči manjkajočih predpisov, izdelan pa naj bi bil na podlagi materialov, ki so nastali v fazi priprave za sprejem Odloka toženke o komunalnem prispevku iz leta 2009. Če pa bi se pokazalo, da je z elaboratom vse v redu, potem se takoj postavi vprašanje, zakaj ga toženka ni izdelala takoj po vložitvi zahteve za odmero komunalnega prispevka. Toženka se svoje odgovornosti po 26. členu URS ni razbremenila, saj ni zadostila ne zahtevi po sklepčnosti, niti ni navajala dejstev in dokazov, ki jo razbremenjujejo. Vedela je, da krši zakon v škodo tožnikov, kar je storila z izdajo nezakonite odločbe, z molkom in nazadnje z novo nezakonito odločbo. Toženka ni pravni laik, ima zaposlene pravnike, poleg tega pa je navajala, da je sporen predpis (Odlok iz leta 2009) uporabila retroaktivno zato, ker drugega ni imela. Tožnika vztrajata, da toženka dan odločanja pravne podlage zahtevati plačilo komunalnega prispevka ni imela. Poleg tega se postavlja vprašanje, zakaj toženka po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 ni takoj izdala odločbe, temveč se je zavila v molk do junija 2016. Tožnika gradbenega dovoljenja nista dobila po krivdi toženke, saj je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja potrdilo o plačilu komunalnih prispevkov. Upravna enota, ki je odločala o izdaji gradbenega dovoljenja, je postopek prekinila do pravnomočne odločitve toženke o komunalnem prispevku. Do prekinitve postopka pri Upravni enoti P. je tako prišlo po krivdi tožene stranke. Napadena sodba pravilno ugotavlja, da je ravnanje tožene stranke po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS protipravno. Če to drži, potem je protipravno tudi ravnanje toženke do izdaje te sodbe. Zaradi takega ločenega obravnavanja ravnanja tožene stranke so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Poleg tega sodišče prve stopnje pri sojenju ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013, in sicer da je odgovornost države (s tem pa tudi občine) podana tudi v primeru sistemsko pogojenih napak. Postopek izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki traja skoraj 8 let in še vedno ni pravnomočno končan, odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje toženke postalo protipravno. Stališče sodbe glede pretrganja vzročne zveze in glede obstoja oziroma neobstoja protipravnosti pa je zmotno.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika s tožbo vtožujeta odškodnino zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke, ki je lokalna skupnost. V tožbi trdita, da je toženka v postopku izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka (odločba toženke št. 429-94/2008 z dne 20. 11. 2008 in 429-94/2008 z dne 7. 4. 2011) ravnala protipravno, ker je pri prvi odmeri komunalnega prispevka uporabila Odlok o komunalnem prispevku iz leta 2000, ki ob vložitvi zahteve tožnikov dne 19. 11. 2008 ni več veljal, v ponovnem postopku pa je retroaktivno uporabila Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino P., ki je začel veljati šele po vložitvi zahteve tožnikov dne 1. 11. 2009. Trdita, da jima je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja nastala premoženjska škoda, ker z gradnjo nepremičnine (ki sta jo imela namen oddajati) nista mogla pričeti, saj takšna gradnja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki ga slednja nista mogla dobiti zaradi neodmere komunalnega prispevka s strani toženke, ni dopustna.

6. Ustava RS v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za nastanek odškodninske obveznosti pa morajo biti kumulativno podane vse za to potrebne predpostavke, in sicer: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda na strani povzročitelja (131. člen OZ(1)). Čim ena izmed predpostavk ni podana, tudi takšna obveznost ne nastane.

7. Kot je bilo poudarjeno, tožnika svoj odškodninski zahtevek utemeljujeta s trditvijo, da z gradnjo nepremičnine nista mogla začeti zato, ker toženka komunalnega prispevka, katerega plačilo naj bi bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, ni odmerila. Upravna enota P., pristojna za izdajo gradbenega dovoljenja, naj bi namreč postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinila do pridobitve potrdila o plačanem komunalnem prispevku. Pri presoji obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravna določila 79. člena ZPNačrt,(2) ki v devetem odstavku določa, da Upravna enota od investitorja ne sme zahtevati, da pred izdajo gradbenega dovoljenja predloži potrdilo o plačanem komunalnem prispevku, temveč ta podatek pridobi od občine. Če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v roku 15 dni od zahteve zavezanca oziroma v 15-ih dneh, ko pristojni organ občinske uprave od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (glej šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Upoštevaje določbo devetega odstavka (v zvezi s šestim odstavkom) 79. člena ZPNačrt je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo,(3) da je bila vzročna zveze med (morebitnim protipravnim) ravnanjem toženke v postopku odmere komunalnega prispevka in zatrjevano škodo pretrgana zaradi ravnanja Upravne enote P. Slednja je namreč postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinila do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju odmere komunalnega prispevka (glej sklep z dne 26. 10. 2011 v prilogi A11), kljub temu da ta glede na določilo devetega odstavka 79. člena ZPNačrt ni pogoj za izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju. Ker vzročne zveze med (ne)ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni, tudi ni nastala njena odškodninska obveznost.

8. Spričo okoliščine, da vzročna zveza, katere obstoj je za nastanek odškodninske obveznosti potreben, ni podana, obširno pritožbeno pojasnjevanje protipravnem (krivdnem) postopanju toženke za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je do (neutemeljene(4)) prekinitve postopka pri Upravni enoti P., ki je o izdaji gradbenega dovoljenja odločala, prišlo po krivdi toženke. Slednja namreč ni izdala odločbe o prekinitvi postopka, niti ni (bila) pristojna za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.(5) Ker plačilo komunalnega prispevka glede na določilo 79. člena ZPNačrt ni (bil) pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, je brezpredmetno tudi pritožbeno izpostavljanje(6) trajanja postopka za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka.

9. Pritožbena navedba, da so razlogi sodbe v nasprotju med seboj in z izrekom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP(7)), ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne (neprotislovne) in hkrati prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, prav tako ni podano nasprotje med razlogi sodbe in izrekom. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh izvedenih dokazov (kot to zahteva 8. člen ZPP) pa je nekonkretiziran in kot tak neupošteven.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Opr. št. (2): Zakon o prostorskem načrtovanju, Uradni list RS, št. 33/2007, s kasnejšimi spremembami.

Opr. št. (3): Svoj zaključek pa tudi obširno in prepričljivo obrazložilo (glej 13. - 16. stran izpodbijane sodbe).

Opr. št. (4): Glej razloge sodišča prve stopnje, podane na 14. in 15. strani izpodbijane sodbe.

Opr. št. (5): Zaradi česar tudi ni (kot je to v 12. točki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) vzročne zveze med zatrjevano škodo in okoliščino, da toženka odločbe ni izdala niti v roku, ki ji je bil naložen s sodbo Upravnega sodišča RS III U 164/2015 z dne 20. 11. 2015.

Opr. št. (6): Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-695/11 z dne 10. 1. 2013.

Opr. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

URS člen 26. OZ člen 131. ZPNačrt člen 79, 79/6, 79/9. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NzQ0