VSL sklep I Cp 3111/2016

Jedro

Tudi vrednost darila je lahko sporno dejstvo, ki terja prekinitev zapuščinskega postopka.

Pri odločanju, koga iz zapuščinskega postopka napotiti na pravdo, mora sodišče razmisliti, kdo bi dedoval posamezno stvar iz zapuščine, če tožba (glede spornih dejstev) ne bo vložena – tisti, ki bi jo, ima močnejšo pravico, zato mora pravdo začeti drugi.

Res so v sodni praksi redki primeri, ko je pravdo napoten oporočni dedič, ni pa to nemogoče. Če sodišče na podlagi podatkov v spisu in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, ugotovi, da ne bi moglo odločiti v njegovo korist, mora biti na pravdo napoten prav on.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in je (prvič) pritožnico napotilo na pravdo zoper sodediče v zvezi z ugotovitvijo vrednosti darila (parc. št. 42/4 in 42/5) ter (drugič) pritožnika napotilo, da proti sodedičema vložita pravdo na ugotovitev obstoja in vrednosti darila (parc. št. 42/2).

2. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbijajo trije od štirih sodedičev. Četrti sodedič (tj. tisti, ki obenem ni pritožnik) je v obeh primerih napotitve (pravilno) naveden na pasivni strani.

3. Pritožbeno sodišče se je v svoji odločbi dolžno opredeliti le do bistvenih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato bo v nadaljevanju tudi povzelo pritožbi le v tistem delu, ki je pravno odločilen.

4. Dedinja v svoji pritožbi izpodbija odločitev, kolikor je sama napotena na pravdo. V pritožbi ponavlja vse dosedanje navedbe, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in vztraja, da je bilo podarjeno zemljišče kmetijsko. Opozarja na določbo 30. člena ZD in meni, da zakonodajalec ni imel v mislih, da se upošteva možnost morebitne spremembe namembnosti/stanja parcele. Glede na vse okoliščine ocenjuje, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti njene sodediče, sicer pa se sprašuje, zakaj je napotitev sploh potrebna, saj gre za pravno vprašanje, pravda pa bo povzročila le stroške.

5. Tudi sodediča v svoji pritožbi navajata, da je napotitev na pravdo v I. točki izreka nesmiselna, saj glede obstoja darila ni spora. Dejstva niso sporna, sporna je le pravilna klasifikacija zemljišč in njihove vrednosti, kar se ugotavlja s pomočjo izvedenca v tem postopku. Izpodbijata tudi napotitev iz II. točke izreka, in sicer menita, da bi moralo sodišče napotiti sodedinjo, saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da parcela 42/2 predstavlja darilo. Ker je pravica sodedinje manj verjetna, bi morala biti napotena ona.

6. Predlagajo ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

7. Pritožbi sta bili vročeni sodedičem. Nihče ni odgovoril nanju.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Glede napotitve pod I. točko izreka med sodediči ni spora, da je pritožnica prejela darilo. Na prvi pogled torej res kaže, da ni spora in da mora zapuščinsko sodišče zgolj uporabiti pravo - določbo 30. člena ZD ter oceniti darilo po stanju ob daritvi in po stanju ob smrti zapustnika, zato prekinitev ni potrebna. Mar res?

10. Zapuščinsko sodišče postopek (med drugim) prekine, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Med strankama tega postopka res ni sporno, da je pritožnica od zapustnice dobila v dar parc. št. 42/4 in 42/5, vendar je tekom postopka (ob izdelavi izvedenskega mnenja – cenitve) postala sporna vrednost podarjenih nepremičnin kot tudi njihova klasifikacija/vrsta. Ker sta oboje dejstvi, ki sta med strankami (postali) sporni, zapuščinsko sodišče nima možnosti, da bi o tem sporu razsojalo samo znotraj zapuščinskega postopka. Šele ko bo razčiščeno, kakšni vrsti nepremičnine je pritožnica prejela ter kakšna je bila vrednost ob daritvi ter kakšna ob smrti, bo lahko sodišče prve stopnje uporabilo „zgolj“ pravo ter odločilo o dedovanju. Vsi trije pritožniki torej zmotno menijo, da prekinitev ni na mestu, saj je tudi iz njihovih pritožb razbrati, da vztrajajo vsak pri svojem stališču, za kakšno vrsto nepremičnine naj bi šlo ter pri njeni (različni) vrednosti. Pritožnike je že sodišče prve stopnje opozorilo na obstoj sodne prakse, ki v tovrstnih sporih vselej terja prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Višje sodišče lahko le doda, da je ta enotna(1) .

11. V zvezi z napotitvijo pod II. točko izreka izpodbijanega sklepa je mogoče pritrditi pritožnikoma, da je sodedinja naprej priznala, da je parc. št. 42/2 predstavljala darilo, nato pa je svoje navedbe spremenila in jih tudi dokazovala. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo (15. točka obrazložitve), da ni ovire, da bi stranka svoje navedbe tekom postopka lahko spremenila. Dejstvo, ali je šlo za darilo ali ne, je torej sporno, zato je tudi ta prekinitev postopka na mestu.

12. V obeh primerih mora pritožbeno sodišče odgovoriti še na vprašanje, kdo je tisti, ki mora zoper sodediče vložiti pravdo. Test, ki ga mora opraviti pritožbeno sodišče, je sledeč: postaviti se je treba v vlogo prvostopenjskega sodišča in razmisliti, kdo bi dedoval posamezno od spornih nepremičnin, če tožba ne bo vložena – tisti, ki bi jo, ima močnejšo pravico, zato mora pravdo začeti drugi.

13. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi presodi zapuščinsko (najprej prvostopenjsko, po potrebi pa še pritožbeno) sodišče na podlagi podatkov v spisu in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava.(2)

14. Res so v sodni praksi redki primeri, ko je pravdo napoten oporočni dedič(3), ni pa to nemogoče. V situaciji iz I. točke izpodbijanega sklepa, ko med strankama obstoj darila ni sporen in je bil v postopku že postavljen sodni izvedenec, ki je opravil cenitev podarjene nepremičnine, dedinja/obdarjenka pa se z njo ne strinja niti po tem, ko je izvedenec odgovoril na njene pripombe, je pravica obdarjenke manj verjetna. V primeru, da tožbe v pravdnem postopku ne bi vložila v roku, ki ji ga je naložilo sodišče z izpodbijanim sklepom, bi zapuščinsko sodišče namreč na podlagi podatkov v spisu in dokaznega gradiva ne moglo odločiti v njeno korist.

15. V situaciji iz II. točke pa so pomembna dejstva, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje v 13. - 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in ki jih pritožnika pravzaprav konkretno sploh ne izpodbijata. Iz njih izhaja, da nepremičnina 42/2 ni bila last zapustnice, temveč jo je sodedinja pridobila od tretjih oseb. V primeru, da pritožnika tožbe v pravdnem postopku ne bi vložila, bi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov v spisu in dokaznega gradiva odločilo v korist sodedinje, zato je prav, da sta na vložitev pravde napotena onadva.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------

Opr. št. (1): Glej npr. sklepe VSL I Cp 319/2010 s 14. 4. 2010 in II Cp 3155/2014 z 21. 1. 2015.

Op. št. (2): Tako VSL v sklepu I Cp 1534/2015 z 9. 9. 2015.

Op. št. (3): Primerjaj sklep VSL I Cp 2556/2015 s 4. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3271/2009
• VSL sklep II Cp 4141/2010
• VSL sklep I Cp 434/2013