VSL sklep I Cp 541/2017

Jedro

Razpis naroka (in ne njegova oprava) je tisto dejanje sodišča, ki ne sme biti opravljeno, da bi bila tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, še upravičena do znižanja takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna iz naslova sodne takse na podlagi izvršljivega plačilnega naloga z 9. 9. 2014 plačati 2.272,50 EUR.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu predlogu za vrnitev sodne takse ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nasprotuje zaključku, da bi bila upravičena do vračila 2/3 sodne takse le v primeru, če pred umikom tožbe še ne bi bil razpisan narok za glavno obravnavo. V tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je določeno znižanje takse za primer umika tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Razpisati narok ni enako kot opraviti narok, saj gre za procesno dejanje, ki šele meri na izvedbo naroka, za katerega se ob vložitvi tožbe plača sodna taksa. Tožnica je upravičena do vračila 2/3 sodne takse na podlagi prvega odstavka 36. člena ZST-1, po katerem ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno, pri čemer razlog neoprave sodnega dejanja ni pomemben. Zakonski pogoj za vrnitev sodne takse iz prvega odstavka 36. člena ZST-1 je v konkretnem primeru izpolnjen, ker razpisani narok ni bil opravljen oziroma ker tožba ni bila meritorno obravnavana na naroku. Glede na pojasnjeno ni mogoče sprejeti pravilne odločitve zgolj ob uporabi tar. št. 1112 ZST-1. Če (ker) gre za pravno praznino, je ni mogoče razlagati v breme tožnice, saj ob uporabi prvega odstavka 36. člena ZST-1 obstaja pravica do vrnitve takse. Uporaba zgolj tar. št. 1112 ZST-1 bi v obravnavanem primeru pomenila kazensko takso, ki jo mora tožnica plačati samo zato, ker je tožbo umaknila po razpisu naroka. V zadevi VSL I Cpg 36/2013 se je pritožnik skliceval na neuporabo 37. člena ZST-1, zato ne gre za podoben primer.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom ustavilo postopek, ker je tožnica umaknila tožbo. Ob umiku tožbe je bil narok za glavno obravnavo že razpisan. Pritožnica se zavzema za znižanje sodne takse, ki je bila odmerjena po tar. št. 1111 ZST-1. Glede na pritožbene navedbe velja izpostaviti, da se taksa po tar. št. 1111 ZST-1 plača za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje, ne le za posamezno dejanje v postopku.

5. Primer, ko se postopek konča z umikom tožbe, je zakonodajalec izrecno uredil v tar. št. 1112 ZST-1, in sicer tako, da je določil mejnik, do katerega je v primeru umika tožbe tožeča stranka še upravičena do znižanja takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je za mejnik postavil razpis naroka in ne njegove oprave. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na to, da primer, kakršen je konkretni, ni zakonsko urejen. Ker je v tar. št. 1112 ZST-1 procesno dejanje sodišča, do nastopa katerega je tožeča stranka, ki umakne tožbo, upravičena do znižanja sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, jasno in nedvoumno določeno, je ni mogoče razlagati drugače, kot to izhaja iz njene jezikovne razlage.

6. Pritožnica neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati prvi odstavek 36. člena ZST-1. Določba prvega odstavka 36. člena ZST-1, po kateri ima pravico do vrnitve takse tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno, je splošna določba. Tar. št. 1112 ZST-1 pa, kot že pojasnjeno, posebej ureja primer, ko se postopek pred sodiščem prve stopnje, za katerega se plača taksa iz tar. št. 1111 ZST-1, predčasno konča zaradi umika tožbe. Poleg tega se taksa, določena v tar. št. 1111 ZST-1, ne plača za izvedbo naroka za glavno obravnavo oziroma za meritorno obravnavo tožbe na naroku za glavno obravnavo, temveč za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje, v okviru katerega sodišče prve stopnje že pred razpisom naroka opravi več dejanj, določenih v 269. do 279. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi navedena dejanja sodišče obremenjujejo z delom. Zato ni mogoče pritrditi navedbam, da predstavlja taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje, če jo mora tožeča stranka plačati v polni višini, čeprav razpisani narok ni opravljen, kazensko takso.

7. Ob jasni določbi, da je prav razpis naroka (in ne njegova oprava) tisto dejanje sodišča, ki ne sme biti opravljeno, da bi bila tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, še upravičena do znižanja takse, ter ob upoštevanju, da je v obravnavanem primeru tožnica umaknila tožbo po razpisu naroka za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje na podlagi tar. št. 1112 ZST-1 pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do vrnitve sorazmernega dela sodne takse.

8. Sodišče prve stopnje je zgoraj navedeni zaključek pravilno podkrepilo tudi s sodno prakso. Sklicevalo se je na zadevo sklep VSL I Cpg 36/2013. Presoja, ali gre v obravnavanemu primeru za podoben primer, je odvisna od dejanskih okoliščin. Ker je šlo tudi v primeru, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, za umik tožbe po razpisu naroka za glavno obravnavo, a hkrati pred njegovo izvedbo, ni dvoma, da gre za podoben primer. Enako stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (da je odločilen razpis in ne oprava naroka), pa je bilo zavzeto tudi v odločbah VSL I Cpg 59/2016 s 24. 2. 2016, I Cpg 1453/2014 z 11. 11. 2014(2) ter VSC Cpg 229/2013 z 21. 8. 2013.

9. Po povedanem in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

-------------

Opr. št. (1): Pritožba na red. št. 49 in pritožba na red št. 59.

Op. št. (2): V zadnjih dveh zadevah je sodišče druge stopnje izreklo, da uporaba 36. člena ZST-1 ne pride v poštev.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 59/2016
• VSL sklep II Cp 570/2010
• VSL sklep II Cp 1817/2015