VSL sklep II Cp 814/2017

Jedro

Vprašanje, ki si ga mora zastaviti pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo strankin predlog za prekinitev postopka zaradi domnevne protiustavnosti zakonske določbe, je, kakšen je obseg pritožbenega preizkusa. Ali mora višje sodišče sámo in sedaj pretehtati vse strankine argumente, ki govorijo v prid njenemu predlogu za prekinitev postopka, in v primeru pozitivnega odgovora, sámo prekiniti postopek? Odgovor je nikalen. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopenjskega sodišča, ki je pri uporabi prava vselej avtonomno. Pritožbeno sodišče mu svojih materialnopravnih videnj ne more vsiljevati, zlasti ne, še preden je sodišče prve stopnje sploh sprejelo kakršno koli vsebinsko odločitev.

Kazenska odgovornost tožencev v postopku po ZOPNI ni predhodno vprašanje za odločitev v pravdni zadevi.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je proti tožencem 21. 11. 2016 vložila tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI).

2. Toženci so (prva dva toženca vsak zase, tretji toženec in četrta toženka pa skupaj) predlagali prekinitev postopka, in sicer iz različnih razlogov. Prva dva toženca sta predlagala prekinitev do odločitve v kazenskem postopku, prvi toženec pa še zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti nekaterih določb ZOPNI. Tretji toženec in četrta toženka sta predlagala prekinitev do odločitve Ustavnega sodišča o že vloženih zahtevah za oceno ustavnosti. Sodišče prve stopnje je vse tri predloge za prekinitev zavrnilo z izpodbijanim sklepom. Pritožujejo se vsi toženci, zadnja dva skupaj.

3. Prvi toženec v svoji pritožbi predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi, hkrati pa postopek prekine, podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje pred sodišče prve stopnje.

4. V zvezi z zavrnitvijo predloga za prekinitev zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določb ZOPNI navaja, da je zakonu očital nedopustno retroaktivnost, sodišču pa v zvezi s tem očita neobrazloženost in uveljavlja bistveno kršitev postopka. Nadalje obrazlaga, zakaj ZOPNI na podlagi domnev, ki jih postavlja, predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno varovana, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo. Poudarja, da je izpostavil, da so nekateri dokazi pridobljeni nezakonito, in pojasnjuje, da zakonske določbe nasprotujejo domnevi nedolžnosti. Tudi prevalitev dokaznega bremena nasprotuje ustavnim določbam. Prevalitev namreč zahteva država, ki je močnejša stranka. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da se v pravdnem postopku uporablja visok dokazni standard prepričanja, je nerazumljiv. ZOPNI ne spoštuje 22. in 23. člena URS. Država si je v ZOPNI izposlovala bistveno boljši položaj, kot bi ji šel v običajni pravdi. V tem postopku lahko nastopajo le obsojene osebe. Opozarja, da je na 3-5. strani odgovora na tožbo izčrpno pojasnil, da gre za nezakonite dokaze, sodišče pa jih očitno šteje za domnevno zakonito pridobljene, bodisi da še ni odločilo o njihovi zakonitosti bodisi da šteje, da so pridobljeni zakonito. To pomeni, da jih bo upoštevalo.

5. Opozarja, da so ustavne pravice pritožnika že na tej stopnji konkretno kršene, zato je treba tako stanje sanirati. Prvostopenjskemu sodišču še očita, da se ni opredelilo do številnih ustavnopravno spornih določil ZOPNI oziroma njihovih posledic, ki jih ponovno našteje.

6. V zvezi zavrnitvijo njegovega drugega predloga za prekinitev navaja, da je predhodno vprašanje, če je pritožnik oseba, ki je pravnomočno spoznana za krivega kaznivega dejanja. Kazensko odgovornost je mogoče ugotavljati le v za to posebej predpisanem kazenskem postopku, v civilnem pa ne. Sodišče prve stopnje zapiše, da so v tožbi jasno opredeljena časovna obdobja, v katerih naj bi bila kazniva dejanja izvršena, zato je mogoče ugotoviti tudi obdobje, za katerega je dopustno opraviti finančno preiskavo. A ker ta niso bila izvršena, obdobja ni mogoče ugotoviti. Prvostopenjsko sodišče krši domnevo nedolžnosti. Pravnomočno obsodbo končno zahteva tudi tretji odstavek 57. člena ZOPNI. Sodišče prve stopnje bi moralo prekiniti postopek, saj sámo ne sme ugotavljati obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja.

7. Višje sodišče naproša, da zavzame jasna stališča o izpostavljeni problematiki ter sodišču prve stopnje da jasne napotke.

8. Drugi toženec vztraja pri prekinitvi postopka do odločitve v kazenskem postopku. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da 1. člen ZOPNI določa vsebino zakona, in sicer, kaj in kako na podlagi tega zakona naredi državno tožilstvo, da ta zakon izvaja. Pogoj, da se postopek začne izvajati, je, da se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne ocene razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in njegova skupna vrednost presega 50.000 EUR. Tožeča stranka je sicer to preiskavo v zvezi z drugim tožencem izvedla, a nepojasnjena razlika znaša 38.337,84 EUR, kar pomeni, da za drugega toženca pogoji, da se ZOPNI izvaja, niso izpolnjeni. Nadaljnji razlog za prekinitev postopka je, da se kazenski postopek za vse tožence nahaja v fazi preiskave, pravnomočna obtožnica, ki bi izkazovala pogoje po 3. členu ZOPNI, pa ne obstaja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer ne izhaja ugotovitev, da je obtožnica, vložena 16. 3. 2015, pravnomočna, je pa to zapisalo v svojem sklepu s 15. 2. 2017, torej zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja postopka ni prekinilo. Prekinitev postopka je, ker bo treba z izvedenci ugotavljati, ali je sploh prišlo do pridobitve premoženja nezakonitega izvora, tudi smiselna, da se to ne počne v dveh ločenih postopkih. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa, tožbo zoper drugega toženca pa zavrže.

9. Tretji toženec in četrta toženka v skupni pritožbi najprej povzemata razloge izpodbijanega sklepa in ponavljata, katere protiustavne oziroma ustavno sporne določbe ZOPNI sta izpostavila, med drugim, da je dokazni standard po ZOPNI tako nizek, da omogoča odvzem premoženja, četudi se očitek o kataloškem kaznivem dejanju izkaže za neutemeljenega, kar pomeni pretiran poseg v ustavno pravico do zasebnosti. Menita, da je ustavna spornost ZOPNI predhodno vprašanje, kar je razlog za prekinitev postopka. Grajata tudi stališče sodišča prve stopnje glede retroaktivne veljavnosti ZOPNI in ponavljata svoje dotedanje argumente. Strinjata se s sodiščem, da se uporabljajo določbe ZPP, vendar je bistveno, da želi tožeča stranka – država pritožnikoma odvzeti premoženje na podlagi domnev ali domneve, njegov izvor pa morata dokazovati sama. Glede dokaznega bremena po ZOPNI menita, da je v nasprotju z načeli pravne države, pri čemer je tretji toženec neobsojen, proti četrti toženki pa je tožba vložena na podlagi 6. člena ZOPNI. Ni mogoče zavzeti stališča, da sploh ni pomembno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne. Poudarjata še, da je tožba vložena prepozno, kar tudi obrazložita. V zvezi s tem opozarjata še na peti odstavek 18. člena ZOPNI, ki v obravnavani zadevi ni bil upoštevan, čeprav je bila tožba vložena prepozno. Dodajata, da se sodišče sploh ni opredelilo do vseh navedb glede ustavne spornosti ZOPNI. Predlagata ustrezno spremembo (prekinitev postopka), podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

10. Pritožbe niso utemeljene.

11. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) v 156. členu določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. A contrario: če sodišče pri odločanju meni, da zakon ni protiustaven oziroma da ga je mogoče ustavnoskladno razlagati, postopka ne prekine, temveč nadaljuje s sojenjem in razsodi.

12. Do ocene, da je zakon protiustaven, lahko sodišče pride bodisi sámo bodisi prek navedb strank v postopku. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če stranke uveljavljajo protiustavnost nekega zakona.(1) Ustavno sodišče je že presodilo, da iz 156. člena URS in 23. člena ZUstS jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z URS(2). Pač pa je sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.

13. Sodišče, ki se sooči s strankinim predlogom za prekinitev postopka zaradi domnevne protiustavnosti zakona, ki ga (bo) mora(lo) uporabiti pri sojenju, ima na voljo, da o tem predlogu odloči ločeno (tj. s posebnim sklepom) in v njem obrazloži svoje stališče, lahko pa na strankin predlog vsebinsko odgovori (šele) v svoji končni odločbi. V primeru konkretiziranih in obrazloženih razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svoj predlog, procesna korektnost od sodišča terja, da se odloči za prvo možnost. In tako je sodišče prve stopnje tudi storilo. S tem je pravdnima strankama omogočilo, da se že predhodno seznanita s (pravnim) pogledom sodišča na nekatere določbe, ki jih bo sodišče uporabilo pri sojenju, in njihovo (po mnenju sodišča prve stopnje) ustavnoskladno razlago.

14. Vprašanje, ki si ga mora zastaviti pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo strankin predlog za prekinitev postopka zaradi domnevne protiustavnosti zakonske določbe, je, kakšen je obseg pritožbenega preizkusa. Ali mora višje sodišče sámo in sedaj pretehtati vse strankine argumente, ki govorijo v prid njenemu predlogu za prekinitev postopka, in v primeru pozitivnega odgovora, sámo prekiniti postopek? Odgovor je nikalen.

15. Meje pritožbenega preizkusa določa ZPP. Pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi v okviru razlogov, navedenih v pritožbi (prvi odstavek 350. člena ZPP), delno pa tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so našteti v prvem odstavku 338. člena ZPP in so: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava.

16. Pritožniki izpodbijajo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njihove predloge za prekinitev postopka. Pravno osnovo izpodbijanega sklepa predstavljajo določbe ZPP o prekinitvi postopka v zvezi s 23. členom ZUstS. Presoja pritožbenega sodišča se torej nanaša (in se lahko nanaša le) na pravilnost uporabljenih določb in v okviru razlogov iz 388. v zvezi s 350. členom ZPP. Med temi določbami ni nobene izmed določb ZOPNI(3), saj sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni uporabilo nobenega pravila iz tega zakona. Razlago in stališča v zvezi z ZOPNI, kolikor jih je mogoče izluščiti iz razlogov izpodbijanega sklepa, ne gre jemati kot uporabo ZOPNI, temveč zgolj kot opredelitev sodišča do strankinega predloga za prekinitev in njenih argumentov. V nasprotnem primeru, torej če se sodišče do tega ne bi opredelilo, bi namreč lahko šlo za kršitev pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu URS(4) .

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh ključnih navedb, s katerimi so toženci utemeljevali svoje predloge za prekinitev s sklicevanjem na domnevno protiustavnost. Pritožbeni očitki od podhranjenosti in celo o pomanjkanju razlogov niso utemeljeni. Šele ko bo sodišče uporabilo (za pritožnike) sporne določbe ZOPNI in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice pritožnikov, bo lahko (ob poprejšnji ugotovitvi, da niti sámo ne more drugače in ustavnoskladno razlagati zakonskih določb) postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem(5).

18. Drugačna razlaga (za kakršno se s pozivom pritožbenemu sodišču, naj sámo prekine postopek, prvi toženec pa celo s pozivom, naj višje sodišče zavzame jasna stališča o izpostavljeni problematiki ter sodišču prve stopnje da jasne napotke) bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopenjskega sodišča. Sodnik (tudi prve stopnje) je pri uporabi prava avtonomen. Pritožbeno sodišče mu svojih materialnopravnih videnj ne more vsiljevati niti po tem, ko prvostopenjski sodnik že razsodi in zavzame neko stališče (primerjaj tretji odstavek 360. v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP), kaj šele, da bi „izkoristilo“ možnost ter bi mu ob odločanju o procesnem sklepu, izdanim med postopkom, vsililo svojo materialnopravno videnje zadeve, in to še preden je sodišče prve stopnje sploh sprejelo kakršno koli vsebinsko odločitev.

19. Pritožbeno sodišče ne more mimo opažanja, da sta pritožbi drugega toženca ter tretjega toženca in četrte toženke v svojem hotenju pravzaprav sami sebi v nasprotju. Če namreč želita čim prejšnjo vsebinsko (ugodno) odločitev (drugi toženec, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji po ZOPNI zaradi nezadostne vrednosti nepojasnjene razlike, preostala dva toženca pa zaradi domnevno prepozno vložene tožbe v tej zadevi), jih njihov predlog po prekinitvi postopka od tega cilja oddaljuje. In če imajo glede navedenih vsebinskih razlogov morda prav, se sodišču prve stopnje v zvezi z domnevno spornimi določbami ZOPNI morda sploh ne bo treba ukvarjati, zato bi bila prekinitev nesmiselna. Povedano drugače: njihova zahteva po ustavnosodni presoji je preuranjena, saj niti še ni jasno, ali in v kolikšnem obsegu bo sodišče prve stopnje uporabilo ZOPNI pa tudi, kakšno (ustavnoskladno) razlago bo sodišče prve stopnje ob sojenju zavzelo ter koliko bo razlaga sodišča v škodo pritožnikov.

20. Predloga za prekinitev postopka zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem sta torej pravilno zavrnjena, pritožbeno sodišče pa se do nebistvenih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. V zvezi s predlogom, da naj bi sodišče z odločanjem počakalo do odločitev Ustavnega sodišča o že vloženih zahtevah za oceno ustavnosti določb ZOPNI, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da beseda „lahko“ v zakonski normi tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču pomeni (poleg presoje, ali sporno normo sploh uporabiti) predvsem, da sodišču ni treba sprožiti lastnega postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, temveč postopek prekine in se „pridruži“ zahtevi, začeti na pobudo Vrhovnega sodišča(6). Pripomniti še velja, da je Ustavno sodišče od vložitve konkretnega predloga tožencev do odločitve pritožbenega sodišča že odločilo v zadevah U-I-96/15 s 16. 2. 2017 in U-I-91/15 s 16. 3. 2017.

22. V zvezi predlogom za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku, ki poteka zoper prve tri tožence, pa pritožbeno sodišče soglaša s razlogi, ki jih je za zavrnitev tega predloga navedlo sodišče prve stopnje. V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja, poleg tega postopek ne teče proti osebi, ampak proti premoženju.(7) Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev, za katere tožeča stranka trdi, da so izpolnjeni. Če niso, s tožbenim zahtevkom pač ne bo uspela, ampak to je nekaj, kar bo presodilo sodišče prve stopnje.

23. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Ker pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku, ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti.(8) V tem postopku se kazenskopravna krivda prvih treh tožencev tudi ne bo ugotavljala.

24. Zaradi navedenega morebitna kazenska odgovornost prvega, drugega in tretjega toženca ni predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi, zato ni nikakršnih razlogov za prekinitev. Tudi položaj četrte toženke ni povezan s tretjim tožencem samo, če bi/bo ta obsojen. Pritožbena izpeljava, da bo bo predmetni ZOPNI predstavljal kršitev ustavnih pravic v primeru, če bodo toženci v kazenskem postopku oproščeni, tu pa jim bo zaradi nižjega dokaznega standarda in ob drugačnem, zanje manj ugodnem procesnem položaju v primerjavi z ZPP premoženje odvzeto, zaenkrat ostaja na hipotetičnem nivoju. Šele in če bi bila kazenska sodba res oprostilna, postopek po ZOPNI pa ugoden za tožečo stranko, bi se lahko zastavilo vprašanje ustavnopravne skladnosti zaradi boljšega položaja tožeče stranke po ZOPNI za razliko od ZPP ter (ne)obstoja zadostnih razlogov za tako razlikovanje. Takrat pa bodo imeli toženci vse možnosti, da svoje argumente predstavijo tako rednim kot Ustavnemu sodišču.

25. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbe tožencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v drugim odstavkom 28. člena ZOPNI potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Komentar Ustave, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 1051.

Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-70/96 z 22. 5. 1996.

Op. št. (3): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 2111/2016 24. 8. 2016.

Op. št. (4): Glej Testen, F., Komentar Ustave, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana, 201, str. 1385. Primerjaj tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cp 688/2016 z 10. 3. 2016.

Op. št. (5): Primerjaj odločitev Ustavnega sodišča U-I-96/15 s 16. 2. 2017, ki se nanaša ravno na zahtevo ustavnosti s strani višjega sodišča.

Op. št. (6): Tako Ustavno sodišče v sklepu U-I-142/15 z dne 5. 5. 2016, 6. točka obrazložitve in opomba 7 (Glej: Poročevalec RS, št. 14/07 z dne 9. 3. 2007).

Op. št. (7): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1033/2015 z 10. 4. 2015.

Op. št. (8): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1033/2015 z 10. 4. 2015.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 814/2107
• VSL Sklep I Cp 336/2022
• VDSS sklep Pdp 45/2013