VSL sodba VII Kp 39812/2015

Jedro

Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po 194. členu KZ-1 inkriminira zgolj storilčevo ravnanje po trenutku izvršljivosti izvršilnega naslova, v katerem je določena višina preživninske obveznosti.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se:

- v opisu kaznivega dejanja v tretji vrstici prvega odstavka datum 1. 1. 2014 nadomesti s 1. 7. 2014,

- iz opisa kaznivega dejanja izpusti prva alineja „od januarja 2014 dalje do marca 2014 znaša 135,00 EUR“, v drugi alineji pa se beseda „aprila“ nadomesti z besedo „julija“,

- v opisu kaznivega dejanja v zadnji vrstici tretjega odstavka beseda „januarja“ nadomesti z besedo „julija“ in zniža znesek 2.942,94 EUR na 2.132,52 EUR,

- obdolženemu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora, znesek določen v posebnem pogoju pa se zniža na 2.132,52 EUR,

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku v drugi vrstici znesek 2.942,94 EUR nadomesti z zneskom 2.132,52 EUR, iz odločbe izpusti besedilo „od zneska 35,00 EUR od 15. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 35,00 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 35,00 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 135,14 EUR od 15. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 135,14 EUR od 15. 5. 2014 dalje do plačila, od zneska 135,14 EUR od 15. 6. 2014 dalje do plačila“, besedilo „od zneska 135,14 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 135,14 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, od zneska 135,14 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila“ pa nadomesti z besedilom „od zneska 35,14 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 35,14 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, od zneska 35,14 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila“.

- oškodovanko se s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo.

V preostalem se pritožba obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, preizkusno dobo treh let in posebni pogoj, da v roku 10 mesecev po pravnomočnosti sodbe poravna oškodovanki B. B. neplačano preživnino v znesku 2.942,94 EUR ter v bodoče preživnino redno plačuje. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je plačati potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanke. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati oškodovanki neplačano preživnino v višini 2.942,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska obroka preživnine dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je opustitveno kaznivo dejanje, ki ga stori, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Izvršitveno ravnanje se kaže v neplačevanja preživnine, ki nastopi kadarkoli po izvršljivosti izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost. Četudi je plačevanje preživnine zakonska dolžnost staršev (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), mora biti višina in zapadlost preživninske obveznosti določena v izvršilnem naslovu. V obravnavani zadevi je bila preživninska obveznost določena s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu N 105/2013 z dne 12. 2. 2014, ki je v delu, ki se nanaša na preživnino postal pravnomočen dne 4. 6. 2014 (list. št. 22). Čeprav je bilo z navedenim sklepom določeno, da je obdolženi za hčerko dolžan plačevati preživnino od 1. 1. 2014 dalje, pritožnica utemeljeno graja, da obdolženi ne more biti kazensko odgovoren za obdobje, v katerem preživnina še ni bila določena z izvršilnim naslovom. Ker je lahko inkriminirano zgolj obdolženčevo ravnanje po trenutku izvršljivosti izvršilnega naslova, v katerem je določena višina preživninske obveznosti, je pritožbeno sodišče iz opisa dejanja izpustilo časovno obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2013 ter posledično spremenilo odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Kljub navedenemu, pritožbeno sodišče poudarja, da s tem ni ugasnila obdolženčeva civilnopravna obveznost izhajajoča iz obdobja, ki ga je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi, ga pravilno ocenilo kot neprepričljivega in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 dokazano. Pravilno je pritožbeno naziranje, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le takrat, kadar storilec zmore plačati preživnino, vendar zavestno svoje preživninske obveznosti, ki jo je zmožen izpolniti, ne izpolnjuje. Ne gre pa se strinjati s pritožnico, da obdolženi v obravnavanem obdobju ni bil sposoben plačevati preživnine. Četudi je obdolženi v osebnem stečaju, nezaposlen in brez socialne pomoči, to samo po sebi ne omaje pravilnega zaključka sodišča prve stopnje glede obdolženčeve zmožnosti plačevanja preživnine za hčerko.

6. Postopek osebnega stečaja obdolženca sam po sebi v ničemer ne onemogoča oziroma omejuje pri iskanju zaposlitve. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje obdolženčeva nezainteresiranost in popolna neaktivnost pri reševanju problema brezposelnosti oziroma iskanju zaposlitve, očitno kaže, da je imel nek vir prihodkov oziroma sredstev za preživljanje, iz katerih bi, v kolikor bi imel namen, lahko poravnal tudi preživnino za hči. Obdolženi je do začetka osebnega stečaja prejemal določene lastne dohodke od opravljanja dejavnosti, poleg tega je v letu 2014 prodal osebno vozilo znamke VW Polo in motorno kolo znamke Kawasaki, za katera je po lastnih navedbah prejel 700,00 EUR, pa kljub temu tega denarja ni namenil poplačilu preživnine za hčerko.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine ne upošteva zgolj plača zavezanca, temveč tudi vsi ostali dejanski prejemki, med katere šteje tudi denarna pomoč zavezančevih staršev oziroma kakršnokoli darilo, ki ga prejme ali prejema zavezanec(1). Pri presoji obdolženčeve zmožnosti plačila preživnine je tako potrebno upoštevati tudi denar, ki mu ga je dajala mati. Iz izpovedbe obdolženčeve mame, nenazadnje pa tudi iz obdolženčevega zagovora, izhaja, da mu je, kadar jo je prosil, mati vedno dala denar. Pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je obdolženčeva mati povedala, da bi bila pripravljena sinu dati oziroma posoditi tudi denar za plačilo preživnine za hčerko, vendar je obdolženi ni nikoli prosil za denar za ta namen. Potrdila je, da je obdolženemu kupila več kosov orožja, od katerih je le ena od pušk ob nakupu stala okoli 1.500,00 EUR, plačala oziroma dala pa mu je tudi denar za članarine za Lovsko družino za leti 2014 in 2015, za prestop iz Lovske družine X. v Lovsko družino Y. (450,00 EUR) in za ponovno opravljanje izpita za avto v letu 2016 (okoli 600,00 EUR). Da bi mati obdolženemu dela denar za preživnino za hčerko, če bi jo obdolženi prosil, nenazadnje kaže tudi okoliščina, da mati, od kar je izvedela, da je obdolženi v kazenskem postopku zaradi neplačevanja preživnine, redno plačuje sama oziroma daje sinu denar za preživnino za oškodovanko. Ob povedanem obdolženi tako ne more svoje ekskulpacije utemeljevati s sklicevanjem na osebni stečaj in dejstvo, da je nezaposlen, saj je očitno razpolagal s sredstvi, ki pa jih je namenil za druge manj pomembne dobrine oziroma potrebe.

8. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica ne more uspešno omajati niti s ponovnim izpostavljanjem obdolženčevega zagovora, da je imel namen poplačati preživninsko obveznost s svojo terjatvijo do C. C. Obdolženi je vedel, da se bodo iz vrednosti unovčene stečajne mase najprej poplačali stroški stečajnega postopka, saj je bil o tem seznanjen že v sklepu o začetku stečajnega postopka. Prav tako ni nobenega dvoma, da se je obdolženi zavedal svoje obveznosti plačevanja preživnine, kot je bila določena s sklepom sodišča. Četudi obdolženi ni imel uradno izkazanih dohodkov, je razpolagal s sredstvi oziroma premoženjem, s katerim bi zmogel plačevati tudi relativno nizek mesečni obrok preživnine za hčerko, vendar je denar očitno raje porabil za svoje interese in hobije. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da obdolženi nikoli ni vložil tožbe za znižanje preživnine. Prav tako obdolženi ni izkazal nobene pripravljenosti oziroma ustreznega prizadevanja, da bi sredstva za preživnino pridobil, bodisi s prijavo na zavodu in aktivnim iskanjem zaposlitve, bodisi v skrajnem primeru z zaprosilom za denarno socialno pomoč, ali s prodajo lovskega orožja. Ob navedenem zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da obdolženi kljub objektivnim zmožnostim, preživnine zavestno ni plačeval oziroma je dal prednost plačilom manj pomembnim obveznostim, ki so na vrednostni lestvici zagotovo za plačilom preživnine za hčerko. Obdolženi še vedno ni zaposlen, pa kljub temu sedaj redno plačuje preživnino, kar očitno kaže, da bi preživnino lahko plačeval tudi v kritičnem obdobju. Zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženi naklepno ni plačeval preživnine, zato pritožnica ne more omajati z izpostavljanjem dejstva, da obdolženi ni zaposlen, kot tudi ne s sklicevanjem na gospodarsko situacijo in veliko število nezaposlenih.

9. S pritožbenim navadami, da bi ugotovitve sodišča prve stopnje lahko pripeljale do edinega logičnega zaključka, da se obdolženi izmika plačevanju preživnine, se pritožnica vsebinsko pritožuje v škodo obdolženca, saj implicira stališče, da je slednji storil kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po drugem odstavku 194. členu KZ-1, za katero je predpisana strožja zaporna kazen kot za kaznivo dejanje, katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Teh navedb v pritožbenem postopku tako ni mogoče upoštevati, saj so v nasprotju z določbo 385. člena ZKP, po kateri se sodba, če je podana samo pritožba v korist obdolženega, ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

10. Ker je sodišče druge stopnje iz opisa dejanja izpustilo časovno obdobje pred trenutkom izvršljivosti izvršilnega naslova, v katerem je bila določena višina preživninske obveznosti, je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji, saj sta se s tem teža dejanja in kriminalna količina, zmanjšali. Razlogom in utemeljitvi izbire kazenske sankcije in odmere kazni, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sicer sledi in jih sprejema, glede na zgoraj navedeno pa zaključuje, da je za storjeno kaznivo dejanje primerna in pravična kazen za obdolženca štiri mesece zapora. Glede na krajše inkriminirano obdobje, je bilo potrebno ustrezno znižati tudi znesek neplačane preživnine, in sicer za 810,00 EUR (3 x 135,00 za obdobje od januarja 2014 do marca 2014 in 3 x 135,14 EUR za obdobje od aprila 2014 do julija 2014). V navedeni posledici je sodišče druge stopnje znižalo znesek določen v posebnem pogoju na 2.132,52 EUR.

11. Iz enakega razloga je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Obdolženemu je naložilo v plačilo dolgovane preživnine za obdobje od julija 2014 do decembra 2015 (18 x 135,00 EUR), pri čemer je od dolgovanega zneska odštelo tri plačila po 100,00 EUR. Slednje je obdolženi sicer plačal na račun preživnine za mesec januar, februar in marec 2014, vendar ker je sodišče druge stopnje navedeno obdobje izpustilo iz opisa dejanje, je sodišče druge stopnje v obdolženčevo korist štelo, da so bila predmetna plačila plačana na račun preživnine za mesec julij, avgust in september 2014. Posledično je sodišče druge stopnje za navedene mesece odmerilo zakonske zamudne obresti zgolj od preostanka neplačane višine preživninskega obroka. Ker sodišče oškodovanki ne more prisoditi premoženjskopravnega zahtevka v delu, ki se ne naša na čas storitve obravnavanega kaznivega dejanje, je sodišče druge stopnje oškodovanko v presežnem delu, t. j. glede neplačanih preživninskih obrokov za obdobje, ki ga je sodišča druge stopnje izpustilo iz opisa dejanja, napotilo na pravdo.

12. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je bilo delno odločeno v korist obdolženca, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka, glede na določbo drugega odstavka 98. člena ZKP, ni odmerjena.

-------------

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 100/2016 z dne 20. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 12446/2015
• VSL Sodba VII Kp 5447/2013
• VSL sodba I Kp 666/2005