<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep IV Cp 310/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.310.2017
Evidenčna številka:VSL0081704
Datum odločbe:15.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Dušan Barič (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Institut:nasilje v družini - nedovoljeno fotografiranje - izklop elektrike - psihično nasilje - verbalni izpadi - ekonomsko nasilje - upravljanje skupnega premoženja

Jedro

Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.

Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.

Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2015 in ta sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka sklepa. Prvo sodišče je zavrnilo predlog predlagateljice za podaljšanje določenih ukrepov po sklepu z dne 10. 12. 2015 za nadaljnje obdobje šestih mesecev (II. točka izreka sklepa). Prvo sodišče je delno ugodilo tudi ugovoru predlagateljice ter sklep z dne 27. 5. 2016 (prav: 20. 6. 2016) spremenilo tako, kot je razvidno iz III. točke izreka sklepa. Odločilo je še, da udeleženca nosita svoje stroške postopka (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca, ki izpodbijata zanju neugodni del odločitve prvega sodišča. Predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se ugodi predlogu predlagateljice za podaljšanje vseh ukrepov, določenih po sklepu z dne 10. 12. 2015, ter da se ugodi njenemu ugovoru zoper sklep z dne 20. 6. 2016 tako, da se sklep prvega sodišča spremeni in predlog nasprotnega udeleženca zavrže oziroma podrejeno zavrne. Navaja, da je prvo sodišče ugotovilo, da je v času veljavnosti izrečenih ukrepov prišlo do dveh kršitev nasprotnega udeleženca. Zmotna je ugotovitev sodišča, da navedeni kršitvi ne bi bili izkazani. Sklicuje se na svojo izpovedbo ter izpovedbo A. P. Nelogično je sklepanje prvega sodišča, da je nasprotni udeleženec spoštoval ukrep, ki mu je bil izrečen. Obstaja objektivna nevarnost, da bo nasprotni udeleženec nadaljeval s svojimi ravnanji. Glede na ugotovitve v postopku je jasno, da je edino sredstvo, ki je nasprotnega udeleženca odvračalo od nadaljnjega izvajanja nasilja, izrečeni ukrep prvega sodišča. Predlagani ukrepi so zato potrebni za zaščito predlagateljice. Prvo sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa ocenjuje, da predlagateljici ne grozi nadaljnja škoda. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da naj bi nedovoljeno fotografiranje in snemanje povzročalo stisko nasprotnega udeleženca, da naj bi bila takšna ravnanja zanj poniževalna ter da naj bi mu zaradi njih padel promet. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi snemanje in fotografiranje nasprotnega udeleženca predstavljalo izvrševanje psihičnega nasilja predlagateljice. Prvo sodišče tudi ni obrazložilo odločitve o izrečenih ukrepih, saj ni pojasnilo, na kakšen način naj bi ukrepi preprečili domnevno psihološko nasilje predlagateljice. Ker naj bi bilo edino ugotovljeno nasilno ravnanje predlagateljice fotografiranje in snemanje, je jasno, da nobena od prepovedi ne preprečuje nasilnih ravnanj, zato zakonski pogoji za določitev izrečenih ukrepov niso podani.

3. Nasprotni udeleženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se v celoti ugodi ugovoru nasprotnega udeleženca ter da se v celoti zavrne ugovor predlagateljice. Navaja, da je bil ukrep po sklepu z dne 10. 12. 2015 izdan za dobo šestih mesecev, zato je časovna veljavnost ukrepa potekla 10. 6. 2016. Prvo sodišče bi zato moralo ustaviti postopek, ne pa nadaljevati z njim tudi po 10. 6. 2016. Vsak poseg v dostojanstvo ali osebnostne pravice ne zadošča za izrek ukrepov po ZPND. Uporaba žaljivk sama po sebi ne zadošča. Predmet presoje je lahko le obdobje od septembra 2015 dalje. Izpovedbe prič se ne nanašajo na to obdobje. Sodišče ni upoštevalo, da so bile žaljivke in verbalni napadi med udeležencema vzajemni ter izrečeni v kontekstu prepirov. Pri tem je prednjačila predlagateljica. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila predlagateljica v podrejenem položaju. Predlagateljica bi se lahko izognila incidentom, če nasprotnega udeleženca ne bi sledila, snemala in ga ovirala pri uporabi stanovanja in delavnice. Razen tega je predlagateljica lastnica drugih nepremičnin, kjer bi si lahko uredila prebivališče. Zmotna je ugotovitev, da je nasprotni udeleženec izvajal psihično in ekonomsko nasilje nad predlagateljico. Dohodek iz najemnin predstavlja le neznatni del premoženja predlagateljice, zato ekonomskega nasilja nad njo že iz tega razloga ne more biti. Napačen je tudi zaključek, da predlagateljica upravlja s skupnim premoženjem na podlagi dogovora med udeležencema. Glede na druge sodne postopke med udeležencema v zvezi s skupnim premoženjem je jasno, da dogovor med udeležencema o upravljanju študentskih domov ne obstaja več. Domnevni izklopi elektrike, vode in ogrevanja s strani nasprotnega udeleženca niso izkazani. Zmoten je zaključek sodišča, da predlagateljica ni izvrševala ekonomskega nasilja nad nasprotnim udeležencem. Med udeležencema ni sporno, da z dejavnostjo E. s. p. upravlja izključno nasprotni udeleženec. Predlagateljica brez soglasja nasprotnega udeleženca oddaja prostore v objektih, ki so skupno premoženje, pri čemer je nasprotnega udeleženca popolnoma izključila iz upravljanja skupnega premoženja. Sodišče ni upoštevalo enakih meril za presojo obstoja ekonomskega nasilja za oba udeleženca. Predlagateljica ne potrebuje neomejenega dostopa do kurilnice, temveč le v primeru izpadov elektrike, vode in ogrevanja. Zato bi moralo sodišče določiti restriktivnejši dostop predlagateljice do kurilnice. Ker predlagateljica vrši psihično nasilje nad nasprotnim udeležencem tudi s snemanjem in fotografiranjem njegovih poslovnih partnerjev in zaposlenih, bi moralo sodišče prepoved vzdržati v veljavi tudi v tem delu. Gre za prepoved ravnanja predlagateljice v odnosu do tretjih oseb, ki so v razmerju z nasprotnim udeležencem.

4. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca predlaga njeno zavrnitev. Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvo sodišče je prepričljivo ugotovilo obstoj ključnih dejstev, ki izpolnjujejo zakonske znake posameznih oblik nasilja v ravnanjih obeh udeležencev v pomenu določb 3. člena ZPND. Razlogi izpodbijanega sklepa so pravilni, celoviti in skladni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeni kritiki izpodbijane odločitve, zato pritožbeno sodišče dodaja zgolj naslednje.

7. Za podaljšanje ukrepov po predlogu predlagateljice ni bilo razlogov. Zatrjevani posamezni izklop elektrike v februarju 2016 v času, ko je prvo sodišče (sicer nepravilno) delno odložilo zavarovanje, ob tem, da je bistvo vseh spornih dogodkov, v katerih sta bila udeležena udeleženca, v nerazrešenih vprašanjih ugotovitve obsega njunega skupnega premoženja, njunih deležev na njem ter načina njegove uporabe in njegove delitve, ne predstavlja takšnega ravnanja, ki bi terjal podaljšanje ukrepov še za šest mesecev. Dogodek 4. 5. 2016 (prepir v zvezi z uporabo sedežne garniture) pomeni predvsem spor zaradi uporabe stvari, ki naj bi bila skupno premoženje, in ravnanje nasprotnega udeleženca v njem (čeprav grobo in nesprejemljivo glede načina komuniciranja) po svojem pomenu ni bilo usmerjeno v povzročanje nasilja v družini, ki bi utemeljevalo podaljšanje ukrepa. Tudi zato ne, ker je bil ta dogodek edini sporni v obdobju, ko je veljal prvi izrečeni ukrep, neupoštevajoč pri tem tisti čas, ko je „veljal“ delni odlog zavarovanja. To kaže, da je prvi izrečeni ukrep vplival na nasprotnega udeleženca v tolikšni meri, da se je pozneje vzdržal nasilnega ravnanja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da je nedovoljeno fotografiranje in snemanje povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti. Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema (45. točka obrazložitve), s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.

9. Očitek nasprotnega udeleženca o vodenju postopka tudi po poteku šestih mesecev od izdaje ukrepa z dne 10. 12. 2015 je neutemeljen, saj obdobja delnega odloga zavarovanja ni mogoče upoštevati v okviru časa trajanja ukrepa, razen tega pa je predlagateljica še pred potekom šestih mesecev predlagala podaljšanje ukrepa.

10. Psihično nasilje samo po sebi predstavlja poseg v dostojanstvo in osebnostne pravice žrtve. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je nasprotni udeleženec v daljšem obdobju intenzivno izvrševal dejanja, ki so predstavljala njegovo psihično nasilje nad predlagateljico. Zato mu je prvo sodišče utemeljeno izreklo izpodbijane ukrepe. Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da je relevantno obdobje za presojo nasilnih dejanj le od septembra 2015 dalje, saj ni šlo za izrek ukrepa iz 21. člena ZPND, ampak za ukrepe iz 19. člena tega zakona. Verbalni izpadi nasprotnega udeleženca so po svoji številčnosti in intenzivnosti brez dvoma predstavljali hujšo obliko psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico (zaradi njih je bila predlagateljica močno prizadeta), zato so utemeljevali izrečene ukrepe. V tem pogledu nima nobenega pomena okoliščina, da je tudi predlagateljica izvrševala sporna dejanja oziroma, da je prvo sodišče tudi njej izreklo določene ukrepe zaradi preprečevanja njenega psihičnega nasilja nad nasprotnim udeležencem. Nepomembno je tudi, da predlagateljica poseduje druge nepremičnine, kamor bi se lahko umaknila do ureditve premoženjskih razmerij z nasprotnim udeležencem.

11. Materialnopravno zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da ekonomskega nasilja nad predlagateljico ni moglo biti že zato, ker ima predlagateljica tako obsežno premoženje, da je domnevna dejanja ekonomskega nasilja nasprotnega udeleženca ne morejo spravljati v ekonomsko podrejen položaj. To stališče nima nobene opore v petem odstavku 3. člena ZPND. Neupoštevna za obravnavano zadevo so vsa pritožbena izvajanja nasprotnega udeleženca, ki se nanašajo na sporna vprašanja v zvezi s skupnim premoženjem udeležencev, načinom njegovega upravljanja oziroma uporabe in ureditvijo premoženjskih razmerij med udeležencema nasploh, saj njihova presoja ni predmet odločanja v postopkih po ZPND. Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP. Zato razlogi izpodbijanega sklepa iz 18. in 44. točke obrazložitve niso v medsebojnem nasprotju. Nedovoljeno snemanje strank in delavcev nasprotnega udeleženca po naravi stvari ne more predstavljati ekonomskega nasilja (in tudi ne psihičnega nasilja) nad nasprotnim udeležencem.

12. Sklicevanje nasprotnega udeleženca na opis spornih ravnanj predlagateljice v nasprotnem predlogu (navedbe v 27. točki pritožbe) je neupoštevno, saj je pritožba samostojna procesna vloga. Nasprotni udeleženec bi moral podati obrazloženo kritiko izpodbijane odločitve v tem delu, česar pa ni storil. Za restriktivnejšo opredelitev izjeme, ki jo predstavlja „dovoljenost“ dostopa predlagateljice do kurilnice v kleti, ni utemeljenih razlogov.

13. Ostale pritožbene navedbe udeležencev niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

ZPND člen 3, 19. ZNP člen 117.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MTEw