VSL sodba I Cp 2175/2016

Jedro

Če bi toženec uspel dokazati, da je (vsaj) stvarni vložek predstavljal njegovo posebno premoženje (pa ni), bi to lahko vodilo le k morebitnemu njegovemu večjemu deležu na skupnem premoženju, ki pa ga ni uveljavljal.

Za obstoj izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR ni nujno potrebno, da morata partnerja ves čas živeti skupaj na istem naslovu, kot zmotno meni pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I/b in točka IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo v točki I/a ugotovljene premičnine in poslovni delež gospodarske družbe R. d.o.o. (točka I/b. izreka), ter da pripada tako ugotovljeno skupno premoženje pravdnima strankama, vsaki do ene polovice (točka II. izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka III. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da pravdne stranke same nosijo svoje stroške postopka (točka IV. izreka).

2. Pritožbo vlagata prva in druga tožena stranka po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbijata v delu, ko je sodišče odločilo, da v skupno premoženje spada poslovni delež družbe in o stroških postopka. Izpodbijata tudi ugotovljeni časovni okvir obstoja izvenzakonske skupnosti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o njenem pričetku (september 1997). Izvenzakonska skupnost je pričela šele z vselitvijo v stanovanje v decembru 1998. Po vrnitvi tožeče stranke v Slovenijo pravdni stranki nista živeli skupaj. Nejasno je, zakaj bi začeli graditi stanovanje, če sta se komaj poznali. Zmotno sta ocenjena razloga za ločeno bivanje (prevozi in neurejeni prostori). Ugotovitve o ekonomski skupnosti temeljijo le na okoliščinah glede avtomobila ..., drugih relevantnih ugotovitev (plačevanje obnove, skupnih stroškov, hrane, stanovanja) ni. ... ni pomemben. Prvi toženec denarja tožnici ni vrnil, ker sta začela živeti kot mož in žena. Osebno vozilo ni bilo kupljeno za skupne potrebe, o tem je odločeno mimo trditvene podlage tožeče stranke (kršitev 7. člena ZPP). Pravdni stranki sta živeli ločeno, ker je bila taka njuna volja. Zmotna je ocena o tožničinem sodelovanju pri opremljanju in urejanju stanovanja na B. Tega ni potrdila nobena priča, sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici. Relevantnih elementov izvenzakonske skupnosti (ekonomske in socialne skupnosti) sodišče ni ugotavljalo. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazovanje s pričo A. A. Zmotna je ocena in presoja o poslovnem deležu družbe R. d.o.o. Ustanovljena je bila pred izvenzakonsko skupnostjo. Prvi toženec je polovico ustanovitvenega kapitala zagotovil s stvarnim vložkom, polovico v denarju, ki mu ga je zagotovila njegova mati pred začetkom življenjske skupnosti. Delno ga je povrnil s svojim delom, kar kaže na to, da je šlo za darilo in ne za posojo denarja. Toženec ga tudi ni odplačal s skupnimi sredstvi, pač pa s svojo pomočjo materi oziroma staršema, torej se posojilo ni odplačevalo iz skupnega premoženja. Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno. Obveznosti, ki se nanašajo na posebno premoženje zakonca, bremenijo izključno njega (sodba VS RS II Ips 731/2009). Družba predstavlja toženčevo posebno premoženje, ki jo je ustanovil pred začetkom trajanja življenjske skupnosti z namenom lastne zaposlitve. Toženec je prenesel stroje, prevzete od družbe L., kot stvarni vložek v družbo, kar je potrdila tudi tožnica. Prvi toženec je bil družbenik in direktor družbe L. d.o.o. Šlo je za prenos sredstev od te družbe, kar med strankama ni bilo sporno. Stvarni vložek predstavlja njegovo posebno premoženje. Iz previdnosti toženi stranki ugovarjata sklepčnosti tožbenega zahtevka glede poslovnega deleža družbe, češ da ni oblikovan v skladu z veljavno sodno prakso. Grajata še sprejeto odločitev o stroških. V celoti ali vsaj v ustreznem delu bi morali biti naloženi v plačilo tožeči stranki. Sodišče bi jo moralo pozvati k opredelitvi vrednosti vsakega posameznega zahtevka, da bi bil mogoč matematični izračun uspeha. Prezrto je, da je bil celoten tožbeni zahtevek nasproti drugi toženi stranki zavrnjen. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v novo sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih s plačilom stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da se s prvim tožencem v času izvenzakonske skupnosti (od poletja 1996) in nato v trajanju zakonske zveze (od 7. 7. 2001 do 24. 12. 2012), v kateri sta se jima rodila dva otroka, ustvarila skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR(1) v zvezi z 12. členom istega zakona). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost obstajala že pred zakonsko zvezo, in sicer od septembra 1997 naprej, da sta v času obstoja izvenzakonske skupnosti in zakonske zveze tožnica in prvi toženec s skupnim delom in sredstvi ustvarila skupno premoženje (v točki 10 in 11 sodbe ugotovljena vlaganja v nepremičnino, ki je v lasti druge tožene stranke, v točki 14 sodbe in v točki I/a. izreka ugotovljene premičnine ter poslovni delež gospodarske družbe R., d.o.o.) ter da sta deleža obeh bivših zakoncev na tem premoženju enaka (za vsakega do ene polovice). Za pritožbo sta sporni ugotovitvi o obstoju izvenzakonske skupnosti pred decembrom 1998, ko sta se tožeča stranka in prvi toženec preselila v novo urejeno skupno stanovanje v nepremičnini drugo tožene stranke, ter ugotovitev, da v njuno skupno premoženje spada poslovni delež družbe R. d.o.o., ki je bila po ugotovitvah sodišča ustanovljena s skupnimi sredstvi tedaj še izvenzakonskih partnerjev 1. 11. 1998.

6. Za obstoj izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR z enakimi pravnimi posledicami za partnerja, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki traja daljši čas, ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, po vsebini pa morata biti življenjska skupnost izvenzakonskih partnerjev in življenjska skupnost zakoncev enaki. Na to kažejo predvsem zunanje okoliščine (npr. skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost), ki jih spremlja notornost skupnosti (partnerja morata v očeh okolja veljati za takšna življenjska sopotnika kot sta mož in žena).

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji spornega razmerja pravilno izhajalo iz navedenega materialno pravnega izhodišča. Po skrbni oceni zbranih dokazov je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in prvim tožencem obstajala že pred sklenitvijo zakonske zveze, in sicer od septembra 1997 naprej. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnice, ki je prepričljivo izpovedala, da jo je iz Nizozemske, kjer je prej delala, na svoj dom tedaj preselil prav toženec zato, ker sta se odločila, da bosta živela skupaj in si ustvarila družino. Ne more biti dvoma, da je bila volja obeh po skupnem življenju in ustvarjanju torej skupna in so nasprotne pritožbene navedbe ovržene in neprepričljive.

8. Za obstoj izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR ni nujno potrebno, da morata partnerja ves čas živeti skupaj na istem naslovu, kot zmotno meni pritožba. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih objektivnih ovir sporazumno ne bivata ves čas skupaj, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti, so pogoji za izenačenost z zakonsko zvezo izpolnjeni. Drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po preselitvi tožnice iz N. s prvim tožencem nekaj časa nista ves čas bivala na istem naslovu. Tožnica je zaradi težav pri prevozu v tedanjo službo in zaradi še neurejenega skupnega stanovanja, ki sta ga s tožencem preurajala v pritličju drugo toženčeve nepremičnine, nekaj časa prenočevala tudi še pri svoji materi. Z zaslišanjem obeh partnerjev se je zanesljivo prepričalo, da sta bila tudi v tem času ekonomsko in čustveno povezana in da sta se za tak način življenja odločila skupno. Ugotovljeni razlogi, zaradi katerih partnerja tedaj še nista ves čas živela skupaj, so bili utemeljeni in ne kažejo na pomanjkanje volje za skupno življenje.

9. Da je med partnerjema že tedaj obstajala tudi ekonomska skupnost (prepričljive ugotovitve in razlogi o tem so v točki 7 sodbe in so nasprotne pritožbene navedbe protispisne), je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja strank in prič. Prepričljivi izpovedbi tožnice, da sta skupna (in njena posebna) denarna sredstva vlagala v obnovo stanovanja v drugo toženčevi nepremičnini, je verjelo, ker je njeno sodelovanje pri obnovi stanovanja potrdila priča B. Nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Skupno ustvarjanje doma ob ugotovljenem pritožbeno neprerekanem dejstvu, da je tožnica plačala avtomobil ... že v letu 1997, prav tako izkazuje skupno pridobivanje premoženja pravdnih strank in njuno ekonomsko povezanost. Očitki o odločanju mimo trditvene podlage so neutemeljeni. Dejstvo, da je bilo vozilo kupljeno za toženčeve vožnje v službo, pa je nepomembno ob ugotovitvi, da je bila taka skupna volja strank.

10. Dejanskih ugotovitev in ocene o obstoju vseh potrebnih elementov za izvenzakonsko skupnost od septembra 1997 naprej (razlogi v točki 7) pritožba ne more z ničemer omajati. Sodišče se je namreč opredelilo do vseh ugovornih navedb prve tožene stranke in jih argumentirano zavrnilo. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, dokaz s pričo A. A. pa obrazloženo zavrnjen v točki 3 sodbe. Na glavni obravnavi, ko je bil zavrnjen, pritožnik zavrnitve ni grajal in tega v pritožbi ne opraviči. Zato je uveljavljanje absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prepozno (286.b člen ZPP), pa tudi vsebinsko neutemeljeno. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov za dokazovanje tistih dejstev, ki so že dokazana. Ker se je o pričetku obstoja izvenzakonske skupnosti zanesljivo in prepričljivo prepričalo z izpovedbama obeh tedanjih partnerjev, ki je bila potrjena tudi z izpovedbo priče B., kršitve načela kontradiktornosti ni. Pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo obširno izpodbija v pritožbi, ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba ni obremenjena z relativno bistveno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz navedenega pravnega določila po skrbni presoji vseh dokazov in ne zgolj toženčevega zaslišanja. Sodišče ga je pravilno ocenjevalo z ostalim procesnim gradivom. Prepričljiva in življenjsko sprejemljiva je ocena, da je v spornem času pred decembrom 1998 življenjska skupnost med tožnico in njim že obstajala.

11. Pritožbeno sodišče kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spada celotni poslovni delež gospodarske družbe (točka 15 in 16 sodbe). Pritožbene navedbe, da je bil prvi toženec družbenik in direktor družbe L. d.o.o., iz katere naj bi pridobil stroje, ki jih je kot stvarni vložek v obliki ene polovice ustanovitvenega kapitala vložil v obravnavano družbo, so pritožbene novote. Na prvi stopnji jih prvi toženec ni podal in tega v pritožbi ne opraviči. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bil denarni del ustanovitvenega kapitala darilo toženčeve matere prvemu tožencu in s tem njegovo posebno premoženje. Neupravičenih pritožbenih novot po prvem odstavku 337. člena ZPP ni mogoče več upoštevati.

12. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da prvi toženec ni z ničemer izkazal, da bi bil poslovni delež družbe njegovo posebno premoženje oz. da je za ustanovitev družbe namenil stvarni vložek ali denarna sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje. Zato v pritožbi neuspešno opozarja na sodno prakso, ki je zavzela stališče, da obveznosti, ki se nanašajo na posebno premoženje enega partnerja, bremenijo izključno njega (II Ips 731/2009). V obravnavani zadevi gre namreč glede na ugotovitve sodišča za dejansko drugačen položaj.

13. Po oceni zbranega dokaznega gradiva je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila družba ustanovljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti tožnice in prvega toženca, in sicer s skupnim delom in skupnimi sredstvi obeh. Oporo za tak zaključek je imelo v pravilno ocenjenem zaslišanju tožnice, ki je prepričljivo opisala, kako sta s prvim tožencem skupaj zbirala denar za vplačilo denarnega deleža ustanovitvenega kapitala. Upravičeno je torej verjelo njenim trditvam, da je bila družba ustanovljena s skupnimi sredstvi. Tudi če bi toženec uspel dokazati, da je (vsaj) stvarni vložek predstavljal njegovo posebno premoženje (pa ni), bi to lahko vodilo le k morebitnemu njegovemu večjemu deležu na skupnem premoženju, ki pa ga ni uveljavljal.

14. Pritožba iz previdnosti ugovarja še sklepčnosti tožbenega zahtevka v zvezi z ugotovitvijo, da v skupno premoženje spada poslovni delež družbe. Pri tem ne pove, o čem in zakaj naj bi bil postavljeni zahtevek neskladen z veljavno sodno prakso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v tem delu tožba sklepčna in kot taka pravilno obravnavana.

15. Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo glede stroškovne odločitve. Glede na več različnih nedenarnih zahtevkov tožeče stranke zoper dva različna toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik in glede na različen uspeh strank pri sprejeti odločitvi, je sodišče pravilno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pravde o ugotovitvi skupnega premoženja že same po sebi glede na materialnopravna določila ZZZDR niso obračunske pravde. Zato matematični izračun uspeha posamezne stranke ni mogoč niti tedaj, če so posamezni tožbeni zahtevki vrednostno opredeljeni po 41. členu ZPP. Ob ugotovljenem dejstvu, da sta toženi stranki imeli istega pooblaščenca in da z njunim zastopanjem ni bilo posebnih stroškov, je ta okoliščina pri sprejeti stroškovni odločitvi pravilno upoštevana skupaj z drugimi okoliščinami primera. Vanjo ni bilo treba posegati, čeprav je bil zahtevek zoper drugega toženca zavrnjen.

16. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika nista upravičena do pritožbenih stroškov, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji. Zato naj upoštevaje načelo potrebnosti sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 194/2000
• Sodba II Ips 540/92
• Sodba II Ips 699/2004