VSL sodba in sklep I Cp 1706/2016

Jedro

Uspešnost Paulijanske tožbe zakon veže na obstoj treh predpostavk: obstoj terjatve; pravno dejanje dolžnika ter upnikovo prikrajšanje; poseben subjektivni pogoj.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba prvega toženca se zavrne in se potrdi odločitev iz I. točke izreka, da je prvi toženec v roku 15. dni dolžan tožniku plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2009 dalje do plačila.

III. Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka, kolikor se nanaša na drugo toženko, ter v III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prvi toženec in druga toženka nerazdelno dolžna tožniku plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek: – da prvo toženčeva in drugo toženkina opustitev vložitve tožbe proti tretje toženi stranki zaradi uveljavljanja 80.000,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve zaradi povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 8 k. o. X, nima pravnega učinka do tožeče stranke glede njene terjatve v višini 15.000,00 EUR z obrestmi; – da je tretji toženec zaradi poplačila terjatve 15.000,00 EUR z obrestmi dolžan dovoliti izvršbo na katerokoli premoženje v njegovi lasti, vendar največ do zneska 80.000,00 EUR (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da tožnik, prvo toženec in druga toženka krijejo vsak svoje (III. točka izreka), tretjemu tožencu pa je tožnik dolžan povrniti 1.259,65 EUR pravnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Pritožujejo se tožnik, prvi toženec in druga toženka.

O pritožbi tožeče stranke

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del odločbe in stroškovni del odločitve. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na svojo, smiselno podano trditev, da je preverila prvo toženčevo premoženjsko stanje in ugotovila, da ničesar od tega, kar je toženec zatrjeval (kmetijsko posestvo z novozgrajeno hišo), ni njegovo. Prvi toženec je zatrjeval, da je hiša na parc. št. 8 k. o. X njegova. Sklicuje se na svojo trditev, da v novozgrajeni hiši živijo le prvi toženec, druga toženka in njuni dve hčeri. Tudi prvo toženčeva dejanja so kazala na to, da je novozgrajena hiša njegova. A. R. bi te navedbe smiselno potrdil, saj je prvi toženec tudi pri njem naročal in prevzemal material za gradnjo hiše, ni pa ga plačal. Vse, s strani tožeče stranke predlagane priče bi potrdile, da je prvi toženec vsem, ki jim je dolgoval denar, zatrjeval, da je vse, kar vidijo na T., njegovo. Te priče bi potrdile tudi dejstvo, da prvi toženec, razen nepremičnine 000-8/0-0, druge hiše nima. Potrdile bi tudi prvo toženčevo bivanje in bivanje njegove družine v hiši ter dejstvo, da tretji toženec v hiši do vložitve tožbe ni živel. Kljub tako substanciranemu dokaznemu predlogu je dokaz z zaslišanjem prič zavrnjen. Tožeča stranka je sklepala, da se je prvi toženec odpovedal dedovanju po očetu; tekom postopka pa se je izkazalo, da je tretji toženec lastnik celotnega posestva postal že leta 1990 na podlagi izročilne pogodbe. Nasprotuje tudi odločitvi, da tožnik, prvi toženec in druga toženka krijejo svoje stroške postopka. Ker so vsi toženci sosporniki, bi morali stroške kriti po enakih delih. Vse je zastopal isti pooblaščenec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka nasprotuje zavrnitvi Paulijanske tožbe. S Paulijansko tožbo lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugo dostavek 255. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ.) Subjektivni element, ki mora biti podan, pa je vsebovan v 256. čl. OZ: dolžnik mora vedeti ali bi moral vedeti, da s svojim dejanjem škoduje upnikom; tretjemu, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, pa mora biti to znano. V primeru neodplačnih razpolaganj, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku.

6. Iz gornje zakonske dikcije je razvidno, da zakon uspešnost Paulijanske tožbe veže na tri predpostavke: – obstoj terjatve; – pravno dejanje dolžnika ter upnikovo prikrajšanje; – poseben subjektivni pogoj.

7. Obstoj terjatve zoper prvega toženca in drugo toženko je zatrjevan. Tožnik zatrjuje terjatev iz naslova posojilne pogodbe v višini 15.000,00 EUR z obrestmi. Trditve o pravnem dejanju, zaradi katerega naj bi bil tožnik kot upnik oškodovan, torej o škodi, ki naj bi tožniku zaradi dejanja nastala, pa so pomanjkljive. Tožnik zatrjuje prvo toženčevo opustitev uveljavljanja dedne pravice po očetu in prvo toženčevo ter drugo toženkino opustitev uveljavljanja zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zoper A. B. Ne zatrjuje pa, da prvi toženec in druga toženka zaradi teh dejanj ne bi imela dovolj sredstev za poplačilo njegove terjatve. Gre za dejstvo, ki je pogoj za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Le v primeru, da zaradi izpodbijanega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, je dopusten upnikov poseg v dolžnikovo svobodo odločanja o svojem premoženju in razpolaganju z njim, torej v lastninsko svobodo (33. čl. Ustave RS). Ne zadošča zatrjevanje zmanjšanja (preprečitev povečanja) dolžnikovega premoženja. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka je zatrjevano in izkazano posebej kvalificirano zmanjšanje premoženja – táko, zaradi katerega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Obstajati mora tudi vzorčna zveza med dolžnikovim dejanjem in dolžnikovo insolventnostjo. Takih trditev pa v tožbi ni. Tožnik zatrjuje le prvotoženčev namen njegovega oškodovanja in oškodovanja drugih upnikov, ne pa, da dolžnika zaradi izpodbijanih dejanj sredstev za njegovo poplačilo nimata. Samo v primeru, da bi to zatrjeval, mu zakon dovoljuje, da se vmeša v tuje razmerje, v pravne posle dolžnikov.

8. Ker je zatrjevanje z izpodbijanim pravnim poslom povzročene dolžnikove insolventnosti nujen pogoj za uspešnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, tožnik s tožbo ne more uspeti. Zaslišanje prič, predlaganih zaradi dokazovanja dejstev v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj, ni bilo potrebno. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da je tožba nesklepčna. Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je zaradi nesklepčnosti tožbe utemeljeno zavrnjen.

9. Tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik dolžan plačati tretjemu tožencu, je pravilna. Zahtevek zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj je uperjen zoper tretjega toženca. Neutemeljena je pritožbena trditev, da so toženci glede tega zahtevka sosporniki. Pasivno legitimiran za Paulijansko tožbo je tretji, v korist katerega naj bi bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Ker tožnik s tožbo, uperjeno zoper tretjega toženca, ni uspel, je pravilna odločitev, da je tretjemu tožencu dolžan povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje jih je pravilno odmerilo z upoštevanjem vrednosti spora 15.000,00 EUR; to vrednost je tožnik napovedal v tožbi.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP tožnikova pritožba zavrnjena.

O pritožbi prvega toženca in druge toženke

11. Prvi toženec in druga toženka se pritožujeta zoper I. in III. točko izreka. Uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe v tem delu tako, da bo zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata pri trditvi, da tožnik prvemu tožencu ni izročil 15.000,00 EUR. Zaradi strahu pred kazenskim postopkom je podpisal sporno potrdilo, denarja pa ni prejel in ga ni porabil za skupno gospodinjstvo z drugo toženko. Razen tega ni upoštevano, da je prvi toženec v poplačilo dolga tožniku plačal 7 palet strešne kritine, ki jo je tožniku pripeljal A. J. Terjatev torej lahko znaša največ 11.650,00 EUR. Menita da sodišče tožniku ne bi smelo verjeti, ker je iz njegove izpovedbe razvidno, da je precej pozabil. Pozabil je, da mu prvi toženec ni vrnil posojenega zneska 6.200,00 EUR v celoti; neplačana je ostala terjatev v višini 2.200,00 EUR. Pozabil je omeniti V. Opozarja, da tožnik trditev v zvezi z drugo toženkino odgovornostjo za vračilo terjatve ni podal. Druga toženka se že dolga leta sama preživlja; prevzela je celo plačilo prvo toženčevih kreditov. Sodišče je solidarno odgovornost tožencev utemeljilo le z zakonsko zvezo, kar ni pravilno. Druga toženka ne ve, če je bil denar sploh izročen; če pa je bil, ne ve zakaj je bil porabljen. Ni vedela za kriminalna dejanja in sedaj zaradi tovrstnih dejanj doživlja velik stres. Zaposlena je že več kot 30 let in vse življenje živi skromno. Ni izkazano, da bi porabila en sam cent od vtoževane terjatve. Ni izkazano, da bi bil denar porabljen za tekoče potrebe družine ali za drugo toženko. Tretji toženec in B. Z. sta izpovedala, da je bila hiša dokončana leta 2007. Druga toženka je izpovedala, da o denarju ne ve ničesar. Tožnik dokazov za trditev, da je bil denar porabljen za obveznosti družine, ni predložil. Druga toženka ni prejela ničesar, plačevala je le prvo toženčeve dolgove. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je nepravilna odločitev o stroških postopka.

12. Pritožba prvega toženca ni utemeljena.

13. Prvi toženec graja dokazno oceno. Vztraja pri trditvi, da na osnovi posojilne pogodbe z dne 20.9.2009 (listina A3), katero je podpisal zaradi strahu pred kazenskimi postopki, denarja (posojila) ni prejel. S to trditvijo je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal napako volje (45. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ni pa zatrjeval, da je zahteval razveljavitev tega pravnega posla. To bi lahko storil v enem letu od dne, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (99. čl. OZ). Ker neveljavnosti pravnega posla ni uveljavljal in pravni posel ni bil razveljavljen, je veljaven in se prvi toženec na grožnjo s kazenskim postopkom ne more uspešno sklicevati. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sile, zaradi katere naj bi tožnik pogodbo podpisal, niti ni bilo. Le-to je toženec dokazoval z izpovedbo B. Z. in A. V., ki naj bi bila prisotna ob podpisu pogodbe v bifeju L. Nobena od navedenih prič ni potrdila, da bi bila ob podpisu pogodbe prisotna, torej tudi grožnja, zaradi katere naj bi bila tožnikova prava volja okrnjena, ni potrjena. Prvemu tožencu torej ni mogoče slediti, da iz dne 20.9.2009 sklenjenega pravnega posla, s katerim se je zavezal tožniku v 30. dneh vrniti 15.000,00 EUR, ne dolguje ničesar.

14. Dokazno breme, da je ta terjatev (delno) poravnana, je na tožencu, ki to dejstvo zatrjuje. Edino plačilo, ki ga toženec zatrjuje v obdobju po sklenitvi posojilne pogodbe, naj bi bilo opravljeno na ta način, da je toženec za tožnika nabavil in mu dostavil strešno kritino. Delnega prenehanja terjatve – do vrednosti dostavljene kritine, kar skupaj s stroški prevoza znaša 3.350,00 EUR – dokazni postopek ni potrdil. Priča A. J. je potrdil, da je po toženčevem naročilu tožniku peljal kritino, vendar pa je prvi toženec sam izpovedal, da kritina na toženčev naslov ni prispela. Kritina torej tožniku ni bila dostavljena. Glede na to, da tožnik prejem kritine – skladno s toženčevo izpovedjo – zanika, je pravilen prvostopenjski zaključek, da delno prenehanje terjatve, ki naj bi bilo izvršeno z dobavljeno kritino, ni izkazano. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženec dokazoval vračilo predhodno, v letu 2008, posojenega zneska v višini 6.200,00 EUR. Glede tega zneska je tožnik navedel, da je bil junija 2009 poravnan, izpovedal pa, da je bil delno poravnan, ostanek terjatve v višini 2.200,00 EUR pa je zastaran. Plačila, na katera se toženec sklicuje, so bila opravljena pred 20.9.2009. Kot je že navedeno, bi sporna terjatev lahko prenehala zaradi plačil, opravljenih po 20.9.2009; na ta dan je toženec potrdil obstoj terjatve v višini 15.000,00 EUR.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba prvega toženca zavrnjena.

16. Pritožba druge toženke je utemeljena.

17. Pritožnica utemeljeno opozarja, da se do dokazov, ki so bili izvedeni zaradi dokazovanja toženčeve, v tožbi postavljene trditve, da je bil posojeni denar porabljen za potrebe prvo toženčevega gospodinjstva, prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. To bi prvostopenjsko sodišče moralo storiti, saj je sporno, ali je prvi toženec izposojeni denar porabil za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem in drugimi skupnimi potrebami, ki jih je imel kot zakonski partner druge toženke. Nesporno je zgolj dejstvo, da sta prvi toženec in druga toženca zakonca; ni bilo zanikano, da imata in sta imela skupno gospodinjstvo. Prvi toženec in druga toženka sta v svojih izpovedbah zanikala, da bi v hišo, v kateri živita, karkoli vlagala. Trdita, da je bila hiša zgrajena v letih od 2000 do 2007, torej pred obravnavanim pravnim razmerjem. Druga toženka je izpovedala, da vpogleda v moževo poslovanje ni imela; obstoja terjatve, ki naj bi bila porabljena za potrebe skupnega gospodinjstva s tožencem, torej ni potrdila. Tožnik o tem, za katere potrebe je bil sporni denar porabljen, ni izpovedal nič konkretnega. Glede drugo toženkinega vedenja o obstoju sporne terjatve pa je tožnik izpovedal: „... jaz sem bil pri njem nazadnje 11. julija 2011, gor sem prišel s taksijem, zvečer ob pol devetih, desetih, da se končno pogovorimo; sem hotel, da njegova žena to sliši; šlo je za to, da se ni več oglašal na telefon …“. Izpovedal je, da drugo toženčeva žena na njegovo vprašanje, če misli, da je hiša zrasla s 550,00 EUR plače, ni odgovorila. Navedenih dokazov sodišče prve stopnje ni ocenilo. V 21. točki obrazložitve je drugo toženkino odgovornost za plačilo sporne terjatve utemeljilo zgolj z obstojem njene zakonske zveze s prvim tožencem, kar ne zadošča za sklep o drugo toženkini odgovornosti za sporno terjatev. Druga toženka, ki pravnega posla s tožencem ni sklepala, je za obveznost iz tega pravnega posla odgovorna samo v primeru, da gre za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali za druge potrebe družine (drugi odstavek 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Napačno je zato materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da je nepomembno, kako je bil sporni denar porabljen; pa tudi, da je s 56. čl. ZZZDR predpisana domneva o solidarni odgovornosti zakoncev za vse dolgove zakoncev. Solidarna odgovornost zakoncev je predpisana samo za določene vrste obveznosti. Na tožeči stranki je dokazno breme, da je uveljavljana terjatev take narave, da zanjo odgovarjata oba (prvi toženec in druga toženka), torej da se tiče skupnega premoženja ali drugih skupnih potreb zakoncev.

18. Ker ocena dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na utemeljenost trditve, da je bil sporni denar porabljen za potrebe skupnega gospodinjstva prvega toženca in druge toženke, ni bila izvedena, pravno odločilna dejstva niso ugotovljena. Odločitev je zato v obsegu, kolikor se nanaša na drugo toženko, razveljavljena, in se zadeva v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

O stroških postopka zaradi plačila 15.000,00 EUR in stroških pritožbenega postopka

19. Ker je zahtevek, ki ga je tožnik uperil zoper tretjega toženca, pravnomočno zavrnjen, v odločitev iz IV. točke izreka ni potrebno posegati (razlogi za potrditev tega dela odločitve so navedeni v 9. točki te odločbe). O stroških postopka, ki so jih imeli ostali udeleženci postopka pred sodiščem prve stopnje in v tem pritožbenem postopku, pa bo sodišče prve stopnje zaradi delne razveljavitve odločitve iz I. točke izreka moralo ponovno odločati. Pritožbeno sodišče ne more odločiti niti o pravdnih stroških prvega toženca, glede katerega je postopek zaključen, kajti sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. čl. ZPP). V primeru razveljavitve, tudi delne razveljavitve sodbe, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 503/2009
• VSC sodba Cp 634/2014
• Sklep II Ips 420/2005