VSL sodba VII Kp 1625/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje v odločbi o pogojni obsodbi ni uporabilo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 in drugega odstavka 60. člena KZ-1. S tem je v škodo obdolženke prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in napravilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1.

Ker se sodišče prve stopnje ni odločilo za preklic pogojne obsodbe in je obdolženki izreklo novo pogojno obsodbo, bi ji moralo za prej storjeno in obravnavano kaznivo dejanje določiti enotno kazen po 53. členu KZ-1 ter določiti novo preizkusno dobo (četrti odstavek 59. člena KZ-1).

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 in drugem odstavku 60. člena KZ-1,

upoštevaje:

- kazen 5 (pet) mesecev zapora v tej sodbi;

- kazen 2 (dva) meseca zapora v sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014, pravnomočni 19. 11. 2014;

- kazen 1 (en) mesec in petnajst dni zapora v sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 45758/2015, pravnomočni 8. 1. 2016, določi

enotna kazen

8 (osem) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče je odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014, ne prekliče. Obdolženko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2. Zaradi odločbe o kazenski sankciji se je zoper sodbo pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču predlaga, da obdolženki za obravnavano dejanje določi kazen štiri mesece zapora, ji prekliče pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014 z dne 5. 11. 2014 ter upoštevaje tam določene kazni dveh mesecev zapora obdolženki izreče enotno kazen pet mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa je v odločbo o kazenski sankciji poseglo po uradni dolžnosti.

4. Obdolženka je obravnavano kaznivo dejanje izvršila v preizkusni dobi pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014, pravnomočni 19. 11. 2014. Ker je prvostopenjsko sodišče obdolženki za obravnavano dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, je odločitev o preklicu pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja le fakultativna (drugi odstavek 59. člena KZ-1). Po presoji pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je primerno obdolženki z izrekom (po vrsti) tretje pogojne obsodbe „dati še eno priložnost“. Tehtnosti razlogov, ki so sodišče vodili k takemu zaključku, ne gre oporekati, z vidika v drugem odstavku 59. člena KZ-1 naštetih meril, ki naj sodišče vodijo pri obravnavani presoji, pa pritožbeno sodišče posebej izpostavlja priznanje takrat 24-letne obdolženke, matere treh mladoletnih otrok, in v celoti povrnjeno z dejanjem nastalo škodo (str. 6, tč. 8 obrazložitve).

5. Pritožnica se za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014 in izrek enotne kazni zapora, zavzema (le) na podlagi drugačne ocene pomena dejstva, da je obdolženka v preizkusni dobi izvršila ne samo obravnavano kaznivo dejanje, temveč še eno t.i. majhno tatvino po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 45758/2015, pravnomočna 8. 1. 2016. Drži, da so vsa tri kazniva dejanja istovrstna in po načinu delovanja primerljiva, saj gre za tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženka pa je – obakrat v sostorilstvu – enkrat odtujila veliko število paštet in pakiranj kave, drugič pa sredstva za oblikovanje las. Sama zase predstavljena dejstva obdolženkine predkaznovanosti sicer vzbujajo pomisleke, ali je res mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljala, vendar je v konkretnih okoliščinah zaključek pritožnice, da dvoje istovrstnih in časovno le dva meseca ločenih kaznivih dejanj v času preizkusne dobe kaže na obdolženkino vztrajnost in neuklonljivost pri izvrševanju kaznivih dejanj, pretiran. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje upoštevnosti in teži olajševalnih okoliščin, do katerih se je v tč. 8 izpodbijane sodbe opredelilo sodišče prve stopnje, in ker je pri tem ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, ki po drugem odstavku 59. člena KZ-1 vplivajo na to, ali naj se pogojna obsodba zaradi novega kaznivega dejanja prekliče, k razlogom izpodbijane odločbe nima kaj dodati.

6. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v odločbi o pogojni obsodbi ni uporabilo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 in drugega odstavka 60. člena KZ-1. S tem je v škodo obdolženke prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in napravilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1.

7. Ker se sodišče prve stopnje ni odločilo za preklic pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014 in je obdolženki izreklo novo pogojno obsodbo, bi ji moralo za prej storjeno in obravnavano kaznivo dejanje določiti enotno kazen po 53. členu KZ-1 ter določiti novo preizkusno dobo (četrti odstavek 59. člena KZ-1). Poleg tega je obdolženka obravnavano kaznivo dejanje izvršila pred izrekom druge pogojne obsodbe s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 45758/2015 z dne 14. 12. 2015, pravnomočna 8. 1. 2016. Ker sodišče prve stopnje ni preklicalo niti te, bi moralo pri izreku kazenske sankcije za obravnavano dejanje po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 upoštevati tudi to pogojno obsodbo (drugi odstavek 60. člena KZ-1). Določitev enotne kazni za vsa tri kazniva dejanja po 53. členu KZ-1 in določitev nove preizkusne dobe je obdolženki v korist, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je ob upoštevanju v izpodbijani sodbi določene kazni pet mesecev zapora, v sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 42564/2014 določene kazni dveh mesecev zapora ter v sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 45758/2015 določene kazni enega meseca in petnajst dni zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo enotno kazen 8 (osem) mesecev zapora. Pri njeni odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo težo in istovrstnost vseh treh kaznivih dejanj ter že v izpodbijani sodbi primerno ovrednotenih spremljajočih okoliščin tako dejanja kot obdolženke. Enotna kazen ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

8. Razlogi, s katerimi se izpodbija sodba, niso podani, pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti ob sicer pravilno ugotovljenih dejstvih predkaznovanosti s pravilno uporabo določb KZ-1 izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji (prvi odstavek 394. člena ZKP). Drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

27.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 36987/2010
• VSL Sodba VII Kp 50466/2016
• Sodba I Ips 168/2005