VSL sodba I Cp 2716/2016

Jedro

Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, ker je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi:

„1. Pokojni oporočni dedič A. A. je dedno nevreden po zapustnici M. A.

2. Tožena stranka: 1. I. A. 2. N. J. 3. J. Š. je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v roku 15. dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 2.573,87 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku in odločilo, da je oporočni dedič A. A. dedno nevreden po zapustnici M. A. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 735,23 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na dejstvo, da sta oporočni priči glede dne 22.9.2008 razglašene oporoke izpovedali, da jo je A. A. glasno prebral in da je oporočiteljica potrdila, da vsebuje njeno pravo poslednjo voljo. Glede kasneje najdene oporoke je A. A. izpovedal, da je bil prepričan, da gre za še en izvod iste oporoke. Ker je bilo ugotovljeno, da besedilo le-te ni identično prvotno predloženi oporoki, ne gre za isto oporoko. Nepremičnine so v obeh oporokah iste, zato ni sprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da po eni oporoki A. A. deduje premičnine in nepremičnine, po drugi pa le parcele. Druga oporoka je po ugotovitvi pravdnega sodišča v zadevi P 1/2012-I neveljavna zato, ker ni bila glasno prebrana in ker oporočiteljica ni izjavila, da vsebuje njeno pravo poslednjo voljo. V zapuščinskem postopku so vsi dediči (vključno s tožnikom) oporoko priznali, tožnik pa je bil zaradi uveljavljanja dedne nevrednosti A. A. napoten na pravdo. A. A. je ...8.2012 umrl. Oporoka, ki je bila razglašena 20.5.2013, je veljavna, saj so njeno veljavnost priznali vsi dediči. Samo glede ene oporoke je s sodbo P 1/2012-I razsojeno, da ni veljavna in to zaradi neizpolnjenih obličnosti pri njeni sestavi. Neveljavnost listine ne pomeni nujno njene ponarejenosti. Bistveno je, da sta oporočni priči oporoko prepoznali kot listino, ki sta jo podpisovali in da je iz izpovedb razvidno, kako je podpisovanje potekalo. Ni res, da je A. A. ponaredil zapustničino oporoko in take ugotovitve tudi sodba ne vsebuje. Povsem nelogično in nesmiselno je, da bi kdo ponaredil vsebinsko povsem enako listino, kot je pristna listina; da bi kaznivo dejanje storil brez kakršnegakoli motiva. Elementov kaznivega dejanja prvostopenjsko sodišče ne navaja. Oporoka, razglašena 22.9.2008, ki je neveljavna in naj bi bila po oceni prvostopenjskega sodišča ponarejena, A. A. ne daje več koristi kot 20.5.2012 razglašena oporoka, ki je veljavna in so jo priznali vsi dediči, tudi tožnik. Dedna nevrednost je opredeljena s 126. čl. Zakona o dedovanju in ne s 131. čl. tega zakona, ki ga citira sodišče prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da pritožba vsebuje trditve, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile podane.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče se z vprašanjem pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe ni posebej ukvarjalo, saj pravni interes – kot procesna predpostavka za vložitev ugotovitvene tožbe – obstaja. Ker je bil tožnik s sklepom zapuščinskega sodišča napoten, da obravnavano tožbo vloži, je pravni interes izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom in ga tožniku ni treba posebej izkazovati. Presoja dopustnosti tožbe po pravilih procesnega prava torej pokaže, da pogoji za obravnavanje tožbe obstajajo. Ugotovitvena tožba kot oblika pravnega varstva, urejena s 181. čl. ZPP, je torej dovoljena. Podana je splošna procesna predpostavka za obravnavanje tožbe. Pogojev za zavrženje tožbe ni.

6. Do presoje obstoja ali neobstoja ter vrste, oblike interesa za rešitev spornega razmerja ponovno pride pri materialnopravni presoji obravnavanega razmerja. Materialno pravo nam (med drugim) pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, kajti pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.

7. Dedna nevrednost fizični osebi, ki je sicer sposobna dedovati, preprečuje dedovanje. Dejanja oz. opustitve, zaradi katerih fizična oseba ne zasluži, da bi dedovala, so v Zakonu o dedovanju določena v 126. členu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje A. A. v zvezi z zapustničino oporoko take narave, da ni vreden dedovati, spregledalo pa je določilo prvega odstavka 127. čl. Zakona o dedovanju(1). Iz tega določila je razvidno, da posledice dedne nevrednosti trpi samó dedno nevredni. Dedna nevrednost ni v škodo njegovim potomcem; ti dedujejo, kot da bi nevredni umrl pred zapustnikom. To velja tako za zakonito dedovanje (potomci nevrednega dedujejo na podlagi vstopne pravice) in oporočno dedovanje (potomci nevrednega dedujejo namesto nevrednega)(2).

8. Ne glede na to, do kakšnega dedovanja po A. A. bo torej prišlo, bodo dedni delež, ki gre A. A. po sestri – zapustnici M. A. – dedovali potomci. Dejstvo, ali je dedna nevrednost podana ali ne, lahko vpliva le na to, kateri od dedičev A. A. bo dedoval. V primeru njegove nevrednosti, so to potomci. Če pa ni nevreden, pa je zato, ker je umrl za zapustnico, njegov dedni delež upravičena dedovati tudi vdova. Dejstvo, kateri od dedičev A. A. bodo dedovali A. A. pripadajoč dedni delež po zapustnici, na tožnikove pravice nima vpliva(3). Na dedni delež tožnika, ki navaja, da je zapustničin nečak (torej potomec zapustničinega brata ali sestre), torej dedna nevrednost A. A. ne vpliva. Tožnik bo v primeru zakonitega dedovanja po zapustnici M. A. dedoval njemu pripadajoč dedni delež; ne glede na to, kateri od dedičev bo dedoval A. A. pripadajoč dedni delež. Interesa za ugotovitev dedne nevrednosti A. A. tožnik zato nima.

9. Sodišče prve stopnje je materialno pravo nepravilno uporabilo, ker ni upoštevalo prvega odstavka 127. čl. Zakona o dedovanju. Upoštevajoč tudi to materialno določilo, se izkaže, da da tožnik interesa za ugotavljanje dedne nevrednosti A. A. nima. Ta zaključek narekuje zavrnitev zahtevka. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP). Na pravilnost uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP).

10. Pritožniki se za zavrnitev zahtevka zavzemajo iz drugih razlogov – v glavnem zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in neustrezne dokazen ocene. Ker je sodbo treba razveljaviti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga je – glede na nesporne trditve strank – treba uporabiti, se o pritožbenih razlogih ni potrebno izrekati.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. čl. ZPP. Ta določa, da pritožbeno sodišče v primeru, ko prvostopenjsko določbo spremeni, odloča o stroških celotnega postopka. Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku. Tožnik, ki z zahtevkom ni uspel, je tožencem dolžan povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Toženci, ki so se uspeli ubraniti zahtevku in so uspeli tudi v pritožbenem postopku, so upravičeni do povrnitve sledečih pravdnih stroškov: sestava odgovora na tožbo 600 točk po Odvetniški tarifi (Ur. list RS 2/2015), prva pripravljalna vloga 600 točk, prva glavna obravnava 600 točk, druga glavna obravnav 350 točk, odsotnost odvetnice iz pisarne 40 točk, 20 % povišanje zaradi zastopanja druge in tretje stranke 201,00 EUR, 2 % oz. 1 % materialni stroški pred sodiščem prve stopnje 16,65 EUR, potni stroški za pristop pooblaščenke na dva naroka na relaciji D.-L.-D. (0,37 EUR x 60 km) 22,20 EUR, DDV 273,90 EUR, pričnina 5,56 EUR, sestava pritožbe 344,25 EUR, 2 % materialni stroški v pritožbenem postopku 6,88 EUR, DDV od stroškov pritožbenega postopka 77,22 EUR, sodna taksa za pritožbo 621,00 EUR, skupaj 2.573,87 EUR.

-------------

Op. št. (1): 127. čl. Zakona o dedovanju se glasi: (1) Nevrednost ni ovira za potomce nevrednega: ti dedujejo, kakor da bi nevreden umrl pred zapustnikom. (2) Nevrednost preneha, če zapustnik nevrednemu dediču odpusti.

Op. št. (2): Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, stran 78.

Op. št. (3): Tožnik ni zakoniti dedič po A. A.; ne zatrjuje, da niti tega, da bi bil njegov oporočni dedič.

Datum zadnje spremembe:

24.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1956/2013
• VSL sklep I Cp 2538/2010
• Sodba II Ips 602/2006