VSL sodba in sklep II Cp 2345/2016

Jedro

Da stečajni upravitelj v tej pravdi vtoževano terjatev priznava, je ugotovljeno v sklepu o preizkusu terjatev. Stečajni upravitelj priznane terjatve ne more več prerekati, zato je odpadel pravni interes tožnikov za vtoževanje te terjatve proti prvotoženi stranki. Pravni interes tožnika je namreč podan le, če se nahaja v negotovosti glede svojega pravnega položaja, pri čemer je ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in stroškovni del II. izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zoper prvo toženo stranko zavrže (točka I. izreka); z delno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da obstaja terjatev tožečih strank do družbe I., d.o.o. - v stečaju za plačilo glavnice 74.396,60 EUR, zakonskih zamudnih obresti v znesku 11.073,17 EUR in pravdnih stroškov v znesku 2.721,58 EUR (točka II. izreka); in drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.272,58 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Pritožujeta se tožnika, in sicer zoper I. točko izreka in podredno zoper stroškovni del II. točke izreka, uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Menita, da zaradi prerekanja terjatve s strani drugega upnika (drugotožena stranka) ni odpadel pravni interes za vodenje postopka zoper stečajnega dolžnika (prvotoženo stranko). V stečajnem postopku je namreč terjatev priznana in ima sklep o preizkusu terjatve naravo sodne odločbe, s katero je zahtevku ugodeno, če v stečajnem postopku nihče ne prereka terjatve. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo 271. člena ZPP zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko, saj o v tej pravdi vtoževani terjatvi še ni bilo odločeno. V nadaljevanju pritožba navaja obširne razloge, zakaj je dolžan stečajni dolžnik stroške pravdnega postopka, ki se začne pred stečajem, plačati kot strošek stečajnega postopka, torej v celoti. Sklicuje se na odločbe višjih sodišč, ki so zavzele stališče, da so tudi pravdni stroški, ki so nastali do uvedbe stečajnega postopka nad stranko postopka, stroški stečajnega postopka. Dejstvo, da sta tožnika stroške postopka prijavila v stečajnem postopku, ki teče nad prvo toženo stranko, še ne pomeni, da ti stroški niso plačljivi kot strošek stečajnega postopka. Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o tem, kdaj je nastala terjatev za plačilo pravdnih stroškov tožnikov napram prvotoženi stranki, zato se je ne da preizkusiti in tudi dejansko stanje je v zvezi s tem zmotno ugotovljeno. Sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločbo, je dva meseca pred tem za obveznost istega stečajnega dolžnika ob bistveno identičnem dejanskem stanju odločilo, da so pravdni stroški stroški stečajnega postopka. V nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov bi bilo, če bi en upnik bil upravičen do plačila vseh stroškov postopka, drugemu pa bi se izplačali skladno s pogoji stečajnega postopka. Opozarjata tudi na določbo 6. točke drugega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), po kateri med stroške stečajnega postopka spadajo pravdni stroški iz postopkov iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, kamor sodi tudi 301. člen. Prvi odstavek 354. člena pa jasno določa, da so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. Izpodbijana odločitev je tako v nasprotju z določbo 355. člena ZFPPIPP v zvezi s 301. členom ZFPPIPP in v nasprotju z določbo 354. člena ZFPPIPP. Posebej poudarjata, da imata pravni interes za pritožbo, saj je stečajni upravitelj prvotožene stranke pojasnil, da glede na dejstvo, da v izpodbijani odločbi ni odločeno, da bi naj stečajni dolžnik ugotovljene stroške plačal kot strošek postopka, do takšnega izplačila na podlagi izpodbijane odločbe ne more priti. Sodišče druge stopnje pozivata, da v izreku ugotovi, da se pravdni stroški, ugotovljeni v II. točki izreka izpodbijane odločbe, plačajo kot strošek stečajnega postopka oziroma podredno, da glede stroškov postopka spremeni ugotovitveni del izreka v dajatvenega. Prvi toženi stranki naj naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov, saj zaradi stališča stečajnega upravitelja in prvostopenjskega sodišča v izpodbijani odločbi do izplačila brez vložitve pritožbe ne bi moglo priti.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede zavrženja tožbe:

5. Tožnika sta tožbo zoper sedaj prvotoženo stranko vložila pred uvedbo stečajnega postopka nad njo. Ko so bili podani pogoji za nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi uvedbe stečajnega postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP), sta tožnika tožbo razširila še na drugotoženo stranko, ki je kot upnik v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko prerekala terjatev, ki sta jo v stečajnem postopku priglasila tožnika. Tako razširitev tožbe zahteva določilo petega odstavka 301. člena ZFPPIPP. Stečajni upravitelj terjatve, ki sta jo priglasila tožnika v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko, ni prerekal. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo. To je posledica določbe osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP, v skladu s katero preneha upnikova pravna korist za vodenje pravde o priznani terjatvi. Da stečajni upravitelj v tej pravdi vtoževano terjatev priznava, je ugotovljeno v sklepu o preizkusu terjatev. Stečajni upravitelj priznane terjatve ne more več prerekati, zato je odpadel pravni interes tožnikov za vtoževanje te terjatve proti prvotoženi stranki. Pravni interes tožnika je namreč podan le, če se nahaja v negotovosti glede svojega pravnega položaja, pri čemer je ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja tožene stranke. S priznanjem terjatve s strani stečajnega upravitelja je ogroženost pravnega položaja tožnikov glede prvotožene stranke odpadla. Njun pravni položaj je ogrožala le drugotožena stranka, zato imata pravni interes le za tožbo proti njej. Da je temu tako, izhaja tudi iz določil 300. člena ZFPPIPP, ki v tretjem odstavku določa, da mora upnik stečajnega dolžnika, katerega terjatev je prerekal drug upnik stečajnega dolžnika, tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve vložiti (samo) zoper drugega upnika.

6. Odločitev o zavrženju tožbe zoper prvotoženo stranko je tako materialnopravno pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se v zvezi s I. točko izreka ni sklicevalo na določbo 271. člena ZPP, določilo 271. člena ZPP ne ureja zavrženja tožbe, zato je pritožbeno sklicevanje na to določilo nerazumljivo.

Glede stroškov postopka, nastalih pred uvedbo stečaja nad prvotoženo stranko:

7. V okoliščinah obravnavane zadeve so pritožbene navedbe o tem, kakšna naj bi bila pravilna odločitev glede stroškov, ki so tožeči stranki nastali v tej pravdi do uvedbe stečajnega postopka nad prvotoženo stranko, brezpredmetne. Višje sodišče zato nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pravdno sodišče namreč lahko sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnika pa sta z v tej pravdi vtoževanim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev obstoja njune terjatve do stečajnega dolžnika – prvotožene stranke, ki med drugim vsebuje pravdne stroške v znesku 2.721,58 EUR (tožbeni zahtevek, oblikovan na koncu predloga za nadaljevanje pravdnega postopka in razširitve tožbe, list. št. 21 spisa). Drugotožena stranka je tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja terjatve, torej tudi glede v stečajni postopek nad prvotoženo stranko priglašene terjatve za povračilo pravdnih stroškov tega pravdnega postopka v znesku 2.721,58 EUR, pripoznala. Če tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek, mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja, torej brez da bi presojalo materialnopravno utemeljenost zahtevka, pripoznanemu zahtevku ugoditi (prvi odstavek 316. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je moralo presoditi le še, ali gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP). Po ugotovitvi, da ne gre za tak zahtevek, je tožbenemu zahtevku, kakršnega sta postavila tožnika, pravilno v celoti ugodilo. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek si tožeča stranka zaman prizadeva, da bi postali stroški tega pravdnega postopka, ki jih je priglasila v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko, stroški stečajnega postopka.

8. Ker je tudi v II. točki izreka vsebovana odločitev o pravdnih stroških v znesku 2.721,58 EUR pravilna in sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP nosi tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

24.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1138/2013
• VSK sklep II Ip 314/2012
• VSL sodba I Cpg 788/2014