VSL sklep I Cp 1891/2016

Jedro

Tudi v razmeroma kratkotrajnih življenjskih skupnostih je za presojo njenih pravnih učinkov pomembna vsebina, kvaliteta in intenzivnost odnosov v njej.

Verjetno je sicer možno, da med partnerjema ni prav(n)e zunajzakonske skupnosti, čeprav imata dva skupna otroka (v našem primeru rojena leta 2007 in 2009). Vendar je takšna situacija življenjsko in izkustveno malo verjetna. Rojstvo dveh skupnih otrok, enega za drugim, pri čemer nihče od partnerjev ni v kakšni drugi skupnosti ali zakonski zvezi (ta pogoj je nesporno podan) je po presoji pritožbenega senata tako pomemben pokazatelj v korist obstoja zunajzakonske skupnosti (ne: „zgolj zabave“, kot to pojasni toženec), da terja drugačna ocena razmerja res podrobno, logično prepričljivo in življenjsko sprejemljivo obrazložitev, ki je izpodbijana sodba ne vsebuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje v A. ter stanovanjska hiša na naslovu ... v B., za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do ½ oziroma podredno za izplačilo ocenjene vrednosti nepremičnine v A. v znesku 38.006,00 EUR ter nepremičnine v B. v znesku 125.000,00 EUR. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

Zavzelo je stališče, da med pravdnima strankama kljub temu, da imata skupaj dva mladoletna otroka, ni bilo take skupnosti, ki bi imela po 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) enake učinke kot zakonska zveza.

2. Tožnica se proti sodbi pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotuje oceni sodišča, da pravdni stranki razen mladoletnih otrok nista imeli nič skupnega. Trdi, da je prepričljivo izpovedala, da sta s tožencem pričela s skupnim življenjem leta 2005 v najemniškem stanovanju ... v B. in se nato preselila v hišo v A., po tem pa se je tožnica zaradi spora preselila v C., kamor je prihajal tudi toženec, sodišče pa v zvezi s tem ni upoštevalo niti toženčevih trditev in izpovedbe. Sodišču očita, da je praktično spregledalo, da sta pravdni stranki imeli dva skupna otroka, za katere je skrbela, skrbela je tudi za toženca in po svojih zmožnostih finančno prispevala. Do vsega tega se sodišče po trditvah pritožbe ni opredelilo. Dalje ni upoštevalo dejstva, da sta pravdni stranki skupaj kupovali stanovanje v A. in gradili hišo v D., sodišče pa se tudi ni opredelilo do pomembne toženčeve izpovedbe v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine. Ugotovljeni prepiri po njenem ne izključujejo avtomatično obstoja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ocenilo izpovedbe toženčevih staršev in brata ter zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z notornostjo zunajzakonske skupnosti in izpovedbo prič A. A. ter B. B. in C. C. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); v izpodbijani sodbo namreč manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato se njene pravilnosti in zakonitosti ne da preizkusiti. Hkrati je storjena tudi očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do pomembnih trditev in dokazov tožnice. Storjene kršitve so terjale razveljavitev sodbe in novo sojenje (pisanje sodbe).

6. Materialnopravno izhodišče za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, ki je osrednje sporno vprašanje v dosedanjem poteku pravde, je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo v 5. in 6. točki obrazložitve in je nesporno. Po določilu 1. odst. 12. čl. ZZZDR morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: prvič, obstajati mora življenjska skupnost moškega in ženske, drugič, ta mora trajati dalj časa, in tretjič, ne smejo obstajati okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. (To slednje je v našem primeru nesporno.) Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo kriterije za presojo, ali gre za tako skupnost, ki so se izoblikovali v teoriji in sodni praksi: Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, kar pomeni, da je vzpostavljena ekonomska in socialna skupnost, v kateri partnerja zadovoljujeta svoje materialne, moralne, čustvene in druge običajne potrebe zakoncev, poleg tega pa mora biti notorna, torej navzven opazna.

7. Vendar sodišče prve stopnje v obravnavanem konkretnem primeru ni podalo dovolj dejanskih razlogov o vseh zgoraj navedenih elementih. Zaključek sodišča, da je med pravdnima strankama življenjska skupnost obstajala le v več krajših časovnih obdobjih oziroma da so obdobja življenjske skupnosti vedno trajala le kratek čas, je pavšalen in vsebinsko prazen. Iz obrazložitve ni razvidno, katera in kakšna so ta časovna obdobja, za katera je sodišče presodilo, da so (pre)kratka. Ta moment, ki je eden izmed odločilnih, je bil med strankama delno sicer izrazito sporen, delno pa celo nesporen. O tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

8. Sicer pa je tudi v razmeroma kratkotrajnih življenjskih skupnostih za presojo njenih pravnih učinkov pomembna vsebina, kvaliteta in intenzivnost odnosov v njej.(1) Trajanje življenjske skupnosti je pomembno, a ne edino in absolutno merilo presoje sodišča, pri čemer gre vendarle poudariti, da skupni otroci praviloma kažejo na zelo intenzivno skupnost in v sodni praksi tudi skrajšujejo zahtevano obdobje za pozitivno presojo obstoja zunajzakonske skupnosti.

9. Pritožba zato utemeljeno opozarja na pomanjkljivo presojo pomena dveh skupnih otrok pravdnih strank. Verjetno je sicer možno, da med partnerjema ni prav(n)e zunajzakonske skupnosti, čeprav imata dva skupna otroka (v našem primeru rojena leta 2007 in 2009). Vendar je takšna situacija življenjsko in izkustveno malo verjetna. Rojstvo dveh skupnih otrok, enega za drugim, pri čemer nihče od partnerjev ni v kakšni drugi skupnosti ali zakonski zvezi (ta pogoj je nesporno podan), je po presoji pritožbenega senata tako pomemben pokazatelj v korist obstoja zunajzakonske skupnosti (ne: „zgolj zabave“, kot to pojasni toženec), da terja drugačna ocena razmerja res podrobno, logično prepričljivo in življenjsko sprejemljivo obrazložitev, ki je izpodbijana sodba ne vsebuje.

10. Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da tudi v (kratkih) obdobjih, ko je obstajala življenjska skupnost med pravdnima strankama, njena vsebina ni bila taka kot med zakoncema. Vendar tudi ta presoja ni brez relevantnih napak. Pritožba glede tega denimo utemeljeno opozarja, da pogosto prepiranje ne izključuje nujno ocene, da je zunajzakonska skupnost med partnerjema obstajala, saj se prepirajo tudi zakonci.(2)

11. Pritožnica pa predvsem utemeljena opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da sta s tožencem skupaj kupovala stanovanje v A., gradila hišo v D., živela v skupnem gospodinjstvu, da je tudi sama finančno prispevala po svojih zmožnostih in da je toženec uredil stanovanje v C. To vse pa so odločilne okoliščine za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti.

12. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov, konkretno do toženčeve izpovedbe v izvršilnem postopku zaradi neplačevanja preživnine, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

13. Dalje pritožba utemeljeno opozarja tudi na pomanjkljivo (in delno celo nasprotujočo) obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z notornostjo zatrjevane zunajzakonske skupnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer stališče sodišča prve stopnje o tožničinih trditvah, da ju je okolica dojemala kot zunajzakonska partnerja, ni izrecno razvidno. Sklepati gre, da naj bi sodišče notornosti nujne zveze ne ugotovilo, čeprav sámo navaja izpovedbo priče A. A., ko je toženca imenovala „mož“, kar na bi bilo po mnenju sodišča „[] logično, ker se je toženec v hišo vselil s tožnico in otrokom“. Implicitna ocena, da v očeh tretjih nista veljala za partnerja oz. zakonca, je tako pomanjkljiva in nerazumljiva.

14. Po povedanem je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje pred sodišče prve stopnje (1. odst. 354. čl. ZPP), saj pritožbeno sodišče ne more sámo prvič ugotavljati vseh relevantnih dejstev, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do pritožbe. Poleg tega bo spor na ta način rešen bistveno hitreje in bolj ekonomično, saj je sodišče prve stopnje skoraj vse dokaze že izvedlo – stranke in številne priče je že zaslišalo, le dokazno oceno je izvedlo pomanjkljivo, do vseh navedb in ugovorov se ni opredelilo ter relevantnih dejanskih ugotovitev ni (ustrezno) artikuliralo.

15. V novi sodbi mora sodišče prve stopnje napake, na katere je tu opozorjeno, odpraviti. Opredeli naj se do vseh odločilnih dejstev za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti ter v zvezi z njimi skrbno in natančno opravi dokazno oceno, upoštevajoč pri tem metodološke napotke iz 8. čl. ZPP, za svojo odločitev pa naj poda jasne, pregledne, popolne in prepričljive razloge. Opozoriti velja le še na pisno izjavo D. D., do katere se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo (pri čemer je bil podan predlog toženca, da se to pričo zasliši).

16. Odločitev o stroških je razveljavljena, ker je vezana na uspeh strank, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je po 3. odst. 165. čl. ZPP prav tako pridržana za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Da je treba na vprašanje, ali je obstajala "dalj časa trajajoča" skupnost, odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh okoliščin in intenzivnosti konkretnega odnosa, pri čemer ni absolutnega časovnega pravila, je Vrhovno sodišče RS izrecno razložilo v zadevi II Ips 339/1995 in kasneje v mnogih drugih. Glej tudi B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list, Ljubljana, 2015, str. 119-120.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 820/2008.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 358/97
• VSRS Sodba II Ips 4/2018
• Sodba Ii Ips 127/2003