VSL sodba PRp 340/2016

Jedro

Ker je namen določb o nošenju orožja, da z nošenjem orožja na javnem kraju niso ogroženi ljudje ali premoženje, prekrška po 5. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne stori, kdor nosi orožje ali ga ima pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 5. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju, kot je opisan v točki 2 izreka, ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in se obdolžencu ne izreče enotna sankcija.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekrška po četrtem odstavku 6. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) in po 5. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (ZOro-1). Za prvonavedeni prekršek mu je določilo globo v znesku 650,00 EUR in stransko sankcijo odvzem zračne puške ruske izdelave, ser. št. ..., uporabljene diabole ter okoli 220 diabol v dveh škatlicah; za drugonavedeni prekršek pa mu je določilo globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzem že navedene zračne puške ter diabol. Nato mu je na podlagi 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v znesku 1.150,00 EUR in stransko sankcijo odvzema zračne puške ruske izdelave ser. št. ..., uporabljene diabole ter okoli 220 diabol v dveh škatlicah last A. A. Odločilo je še, da se odvzeti predmeti po pravnomočnosti sodbe izročijo Ministrstvu za notranje zadeve. Sodišče je obdolžencu dovolilo obročno plačilo globe v 11 mesečnih obrokih, na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 pa ga je oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornici pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), ker sodba nima potrebnih razlogov, saj ni navedeno, kateri dokaz je sodišče prepričal, da obdolženca spozna za odgovornega, zakaj je posameznemu dokazu sledilo in zakaj ne zagovoru obdolženca. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izpodbijano sodbo oprlo tudi na dokaze, na katere je ne bi smelo. Med drugim je zaslišalo tudi obdolženčevega očeta A. A., ki se je poslužil pravne dobrote in se je pričanju proti svojemu sinu (obdolžencu) odpovedal. Sodišče bi moralo zato vse prej pridobljene dokaze, tudi dokaze od prekrškovnega organa, izločiti iz spisa in jih pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati. Nasprotno pa je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na te – nedovoljene dokaze in celo zapisalo, da zato, ker se je priča v postopku odpovedala pričanju. Odločitev je oprlo tudi na nedovoljen dokaz - izpovedbo policistke, kaj ji je privilegirana priča A. A. povedal v policijskem postopku, zato je podana kršitev 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo odstopiti v novo sojenje drugemu sodniku. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede znakov prekrška, saj mu sodba očita storitev prekrška zoper javni red in mir, da se je vedel na drzen, nasilen način in z njim povzročil občutek ogroženosti in strahu pri oškodovancu. V sodbi pa ni obrazloženo, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je njegovo ravnanje pri oškodovancu povzročilo občutek ogroženosti in strahu, pri čemer ni spregledati, da je oškodovanec že policistom pojasnil, da svojega sina zaradi omenjenega dogodka ne bo preganjal s sodnim postopkom. To pove tudi, da očitno ni bil ogrožen, še manj prestrašen, sicer bi podal tudi predlog za kazenski pregon. Gre za očeta in sina, med katerima brez dvoma kdaj pa kdaj pride tudi do prepira; že iz zagovora pa izhaja, da je prav oškodovančevo ravnanje pripeljalo do omenjene zadeve. O omenjenem znaku prekrška tudi ni ustreznih dokazov, ogroženost in strah sta elementa subjektivne narave in le oškodovanec bi lahko pojasnil, kako se je počutil zaradi ravnanja obdolženca. Ker se je pričanju odpovedal, je praktično nemogoče zaključiti, da se je počutil ogroženega in prestrašenega, zato obdolženec ni odgovoren za prekršek. Sodišče je prezrlo njegov zagovor, da v času prekrškov ni bil prišteven ali je bila njegova sposobnost imeti ravnanje pod kontrolo in se zavedati pomena teh ravnanj vsaj bistveno zmanjšana. Laično je opozoril, kaj je privedlo do omenjenega spora z očetom, oškodovanec ga je zmerjal, prav tako je zmerjal tudi njegovo mamo, obdolženec pa oškodovancu ne dopušča očitkov na račun svoje matere, in je, ker ju je oče že zelo zgodaj v njegovi mladosti zapustil in sta se z mamo le stežka preživljala, izjemno občutljiv na vse izrečene besede, ki so namenjene njegovi mami. Tudi kritičnega dne je oškodovanec njegovo mamo zmerjal, kar mu je zavrtelo film nazaj v otroštvo. Glede na nastalo situacijo se v resnici spominja le oškodovančevega posmehljivega zaničevanja njega in njegove mame ter dogajanja po tem, ko se je vse poleglo. V tistem času je jemal zdravila Efectin, ki služijo za pomiritev, lahko pa pripeljejo do nasprotnih učinkov in človeka napravijo neobvladljivega in nenadno vzkipljivega. V času prekrškov se je zdravil na Centru za zdravljenje odvisnosti pri B. B., dr. med. zaradi depresivno anksiozne motnje, zaradi katere se je lahko zgodilo, da je zaradi sprožilnih situacij odreagiral z znižano frustracijsko toleranco in impulzivnostjo. Navedeno stanje je narekovalo spremembo uvedene zdravstvene terapije. Prilaga zdravniško potrdilo B. B., dr. med., spec. družinske medicine iz Centra za zdravljenje odvisnosti v ZD ... z dne ... in predlaga zaslišanje navedene zdravnice, opisala bo njegovo stanje v kritičnem obdobju, kakšne terapije je prejemal in kakšne učinke so imele na njegovo zdravljenje in siceršnje reakcije. Zaradi njegovega zdravljenja v kritičnem času pa se pojavi dvom, ali je bil dejansko sploh sposoben imeti svoje ravnanje pod kontrolo in ali je tudi sicer razumel njihov pomen. V tem delu sodišče ni izvedlo vseh dokazov, sodnici je moralo biti očitno, da obstoji dvom o njegovi prištevnosti, pa v tej smeri ni izvedla vseh potrebnih dokazov. Predlaga tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Glede prekrška pod točko 2 izreka sodbe uveljavlja, da storilec stori navedeno kršitev, če nosi orožje; v zagovoru je pojasnil, da je puško le držal, pa še to ne zaradi uporabe za namen, za katerega služi, pač pa za povsem nekaj drugega (z rokama jo je držal za cev, puškino kopito je bilo obrnjeno navzgor). O tem sta izpovedala tudi C. C. in D. D., pri čemer sta njuni izpovedbi v določenem delu nedosledni in nasprotujoči, do česar se sodišče ni opredelilo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je napačno uporabilo prvi odstavek 81. člena ZOro-1, namen zakona je, da se orožje nosi na ustreznem kraju za namene, za katere je namenjeno. Navedeno kršitev bi bilo zato potrebno očitati tudi oškodovancu, saj je zračna puška njegova in jo je tudi sam nosil po svojem stanovanju, ki je prostor, kjer se tudi zračne puške ne sme nositi. Napačna je tudi odločitev, ko mu je sodišče izreklo stransko sankcijo odvzem zračne puške in nabojev, pri čemer tekom postopka ni preverjalo, čigava je puška in čigavi so naboji.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu razlogov v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena ZP-1) ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, utemeljene pa so pritožbene navedbe, da so bile v škodo obdolženca kršene določbe predpisa, ki določa prekršek.

5. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo vsak dokaz (tudi zagovor obdolženca) sam po sebi in v povezavi z drugimi dokazi ter podalo razumno dokazno oceno, ki ji ni mogoče odreči prepričljivosti (12. točka obrazložitve). Le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ne pomeni, da sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni sledilo zagovoru obdolženca, niti ne pomeni, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

6. Prav tako tudi ni podana v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da prvostopenjsko sodišče obdolženčeve odgovornosti za obravnavana prekrška ni utemeljilo na okoliščini, da se je privilegirana priča obdolženčev oče A. A. odpovedal pričanju, in tudi ne na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon PP ... z dne ... in izjave o umiku predloga za pregon z dne ... Prav tako iz razlogov sodbe ne izhaja, da je sodišče odločitve oprlo na izpovedbo V. V. o tem, kaj je A. A. povedal v policijskem postopku. Glede na navedeno se tako izpodbijana sodba ne opira na nedovoljene dokaze; da je zaslišanje policistov o tem, kar so na kraju dogodka sami neposredno zaznali dovoljen dokaz, pa je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS po sodbi I Ips 26/2009 z 29. 3. 2009. V postopku o prekršku pa se v nobenem primeru ne izda procesni sklep o izločitvi posameznega dokaza, kar predlaga obdolženčeva zagovornica v pritožbi.

7. Pritožbene navedbe pa tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovitev dejanskega stanja prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Odločitev je pravilno oprlo tudi na navedbe obdolženčevega zagovora, saj že iz teh navedb izhaja, da se je vedel na drzen in nasilen način do očeta. Na zagovoru je namreč med drugim povedal, da je bil na obisku pri očetu in sta se sprla, stopil je v kot dnevne sobe, kjer je imel oče vedno postavljeno zračno puško, ki jo je prijel za cev in jo dvignil, s puško je hotel udariti očeta, vendar v tej smeri ni naredil ničesar in ni zamahnil; ko mu je stopila za hrbet očetova žena C. C. in rekla, naj neha, je puško takoj dal na tabure. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče odločitev pravilno oprlo tudi na izpovedbi C. C. in D. D., ki sta oba skladno in prepričljivo ter zato verodostojno izpovedala, da je prišlo do prepira med obdolžencem in njegovim očetom in da je imel obdolženec v rokah zračno puško, ko je stal pred očetom A. A., ki je sedel na sedežni garnituri. D. D. pa je izpovedal še, da je obdolženec z zračno puško meril v A. A. Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče na podlagi navedb obdolženčevega zagovora in izpovedb C. C. ter D. D. pravilno in utemeljeno zaključilo, da se je obdolženec s tem, da je v kotu dnevne sobe zgrabil zračno puško in z njo nameril v očeta, ki je sedel na sedežni garnituri, ter ga je hotel z zračno puško udariti, vedel na drzen in nasilen način do očeta A. A. in da je s takšnim vedenjem pri očetu A. A. povzročil občutek ogroženosti in strahu.

8. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo tudi na izpovedbo policistke V. V., ki je izpovedala, da je na kraju opravila razgovor z ženo obdolženčevega očeta in njenim sinom D. D., pri čemer ji je C. C. izpovedala, da je imel obdolženec zračno puško obrnjeno s cevjo navzdol in s kopitom navzgor. Prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženec z zračno puško očeta hotel le udariti, ne pa tudi, da je z zračno puško tudi streljal.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov glede znaka prekrška, da je obdolženčevo ravnanje pri oškodovancu A. A. povzročilo občutek ogroženosti in strahu, ter navedbe, da gre za očeta in sina, med katerima brez dvoma kdaj pa kdaj pride do prepira. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolženec s tem, ko je v kotu dnevne sobe zagrabil zračno puško in jo nameril v očeta A. A., ki je sedel na sedežni garnituri, in ga je hotel s puško udariti, nedvomno pri A. A. povzročil občutek ogroženosti in strahu. Tudi po oceni višjega sodišča je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča pravilen in utemeljen in to ne le na podlagi navedb obdolženčevega zagovora in izpovedb prič, temveč tudi na podlagi klica na OKC PU ... Navedeni klic na OKC PU ... vsekakor izkazuje, da v obravnavanem primeru ni šlo za (običajen) prepir med sinom (obdolžencem) in očetom, saj se o (običajnem) družinskem prepiru ne obvesti policije s klicem na interventno številko 113 (OKC). Dejstvo, da je D. D. poklical na interventno številko 113 (na katero lahko pokličejo občani, ko potrebujejo pomoč policije), pa izkazuje, da je šlo za takšno obdolženčevo vedenje, ki je preraslo običajen prepir z očetom, in s katerim je nedvomno pri očetu A. A. povzročil občutek ogroženosti in strahu.

10. Obdolženčeva zagovornica prvič šele v pritožbi uveljavlja, da obdolženec v času storitve prekrškov ni bil prišteven ali pa je bila njegova sposobnost imeti ravnanje pod kontrolo in se zavedati pomena teh ravnanj vsaj bistveno zmanjšana ter predlaga izvedbo novih dokazov (prilaga zdravniško potrdilo z 18. 10. 2016 in predlaga zaslišanje B. B. dr. med. spec. družinske medicine iz Zdravstvenega doma ... ter postavitev izvedenca psihiatrične stroke), ne da bi skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazala, da obdolženi tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Obdolženec pa je bil v vabilu na zaslišanje (list. št. 14) in pred podanim zagovorom poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Poleg tega se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo. V skladu z 9. členom ZP-1 je storilec za prekršek odgovoren, če prekršek stori iz malomarnosti ali z naklepom, pri čemer v skladu z 8. členom ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ni kriv, kdor ob storitvi prekrška ni bil prišteven. Na podlagi četrtega odstavka istega člena je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kazniva dejanja (oziroma prekršek) podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V obravnavanem primeru se vprašanje obdolženčeve prištevnosti v času storitve prekrškov sploh ni zastavljalo, kar izhaja že iz obdolženčevega zagovora, v katerem je natančno in podrobno opisal dogajanje na kraju prekrška (očetov telefonski razgovor z njegovo mamo, prepir z očetom, dejstvo, da je v kotu dnevne sobe vzel zračno puško in hotel z njo udariti očeta, pogovor s C. C.). Protispisne so tako pritožbene navedbe, da se obdolženec v resnici spominja le oškodovančevega posmehljivega zaničevanja njega in njegove matere ter dogajanja po tem, ko se je vse poleglo. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku na podlagi obdolženčevih navedb, da je v tistem času jemal psihotična zdravila, ki mu jih je predpisal psihiater, vendar zdravil ne bo navedel, opravilo poizvedbe pri obdolženčevem zdravniku in prejelo odgovor U. U. (ml.), dr. med. iz ZD ... s 14. 4. 2016 (list. št. 61), da obdolženec v obdobju od 20. 1. 2015 do 29. 12. 2015 v njegovi ambulanti ni imel predpisanih nobenih psihoaktivnih zdravil, vodi se v Ambulanti za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog ... in je iz elektronske evidence razvidno, da sta ga v tem času obravnavali zdravnici B. B. dr.med. in Z. Z. dr.med., nato pa je sodišče na podlagi poizvedb prejelo odgovor Ambulante za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog ZD ... z 10. 5. 2016 (list. št. 63), da je obdolženec oktobra 2015 prejemal substitucijsko terapijo z metadonom 65 mg (6,5 ml) dnevno ter dodatno farmakoterapijo: Sanval, Apaurin in Paroxat. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v skladu z načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1 po resnici in popolnoma ugotovilo vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, vprašanje obdolženčeve prištevnosti pa se v času storitve prekrška sploh ni zastavljalo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov in da je moralo biti sodišču jasno, da obstoji dvom o obdolženčevi prištevnosti, pa v tej smeri ni izvedlo vseh potrebnih dokazov.

11. Glede na navedeno je bilo tako v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 in sicer tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem delu, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil prekršek z direktnim naklepom.

12. Ob presoji obdolžencu določenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu za prekršek po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 glede na v sodbi ugotovljene razloge utemeljeno odmerjena globa nad spodnjo predpisano mejo (mogoče jo je izreči od 625,93 do 1.251,88 EUR) ob upoštevanju določbe 26. člena ZP-1. Za navedeni prekršek pa je bila obdolžencu utemeljeno poleg glavne sankcije (globe) določena še stranska sankcija odvzem predmeta – že navedene zračne puške in streliva - uporabljene diabole ter okoli 220 diabol v dveh škatlicah, ki je v lasti obdolženčevega očeta A. A. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo utemeljene razloge, zakaj meni, da so v primeru obdolženca podani pogoji za odvzem zračne puške in streliva, ki ni njegova last, ki so določeni v drugem odstavku 25. člena ZP-1 (razlog splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi) in pretehtalo težo ukrepa za A. A., ki se mu odvzame predmet lastnine, in na drugi strani tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotavljajo pravico drugih do varnosti življenja. V obrazložitvi odločbe je v tem delu sodišče navedlo razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti, ki jih obdolženec v pritožbi niti ne izpodbija. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodišče tekom postopka ni preverjalo, čigava je puška in naboji, saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je zračna puška in strelivo last A. A. Poleg tega so pritožbene navedbe glede tega lastništva zračne puške same s seboj v nasprotju, saj obdolženčeva zagovornica navaja tudi, da bi bilo potrebno kršitev prvega odstavka 81. člena ZOro-1 očitati tudi oškodovancu (obdolženčevemu očetu), saj je zračna puška njegova.

13. Utemeljene pa so pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice glede prekrška po 5. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Znaki obravnavanega prekrška so „Z globo od 500,00 do 1.500,00 EUR se za prekršek kaznuje posameznik, ki nosi orožje v nasprotju s pravili nošenja orožja (23. člen).“ Na podlagi prvega odstavka 23. člena ZOro-1 se mora orožje nositi tako, da ne ogroža osebne varnosti ali varnosti koga drugega. Zračno orožje in orožje s tetivo se lahko nosi in uporablja na strelišču ali tako zavarovanem kraju, da niso ogroženi ljudje ali premoženje (peti odstavek 23. člena ZOro-1).

14. Glede na takšno jasno in razumljivo kazensko določbo je tako dovoljeno le takšno nošenje orožja, da niso ogroženi ljudje ali premoženje, pri čemer je namen določb o nošenju orožja v tem, da z nošenjem zračnega orožja na javnem kraju niso ogroženi ljudje ali premoženje. Poleg tega se na podlagi drugega odstavka 8. člena ZOro-1 za nošenje po tem zakonu ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih, oziroma znotraj svojih urejenih nepremičnin, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na navedene določbe in upoštevaje, da se obdolžencu očita, da je kršil peti odstavek 23. člena ZOro-1 s tem, da je nosil zračno orožje v nasprotju s pravili nošenja orožja, saj je zračno puško ruske izdelave, serijska številka ..., nosil v dnevni sobi stanovanjske hiše, in glede na jasno in razumljivo določbo 5. točke prvega odstavka 81. člena ter drugega odstavka 8. člena ZOro-1 višje sodišče ugotavlja, da tako opisano dejanje ni prekršek po 5. točki 81. člena ZOro-1. Utemeljene so zato pritožbene navedbe, da je potrebno v obravnavanem primeru postopek o prekršku proti obdolžencu ustaviti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje, kot je opisano v izreku točke 2 izpodbijane sodbe o prekršku, ni prekršek.

15. Višje sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist, obdolženec ne plača sodne takse (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 139/2013
• VSL sklep PRp 302/2015
• Sodba IV Ips 100/2013