VSL sklep PRp 240/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi storilčeve prošnje za prestavitev naroka in priloženih listin utemeljeno zaključilo, da storilec ni dokazal, da se naroka za zaslišanje ni udeležil zaradi neodložljive službene obveznosti in tudi ne, da je do poslovnega sestanka v Belgiji sploh prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrglo storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot nedovoljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Proti sklepu vlaga storilec pravočasno pritožbo in predlog za oprostitev plačila sodne takse. Navaja, da sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti razveljavi. Uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ZPP (pravilno postopka o prekršku), ker je sodišče izdalo sklep izven glavne obravnave brez zaslišanja pravdnih strank. V zakonu je določeno, da mora sodišče zaslišati obe stranki in jima dati možnost, da se izjasnita o konkretnih dejanskih okoliščinah, ki so pomembne za končno odločitev (načelo kontradiktornosti), šele nato lahko odloči. Ker mu ni bilo omogočeno zaslišanje, mu je bila omejena možnost predstaviti dejstva, ki so v njegovo korist, in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Predlaga delno (vsaj v polovičnem znesku) oprostitev plačila sodne takse ali oprostitev plačila sodne takse za obdobje treh mesecev ali obročno plačilo v treh obrokih za vložitev ugovora, ker nima sredstev za njeno plačilo in jih tudi ne more zagotoviti takoj brez ogrožanja sebe in svoje družine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa tudi ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je odločilo pravilno in zakonito, ko je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot nedovoljeno. Odločitev je pravilno oprlo na tretji odstavek 61. člena ZP-1, ki določa, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Storilec v pritožbi potrjuje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni prišel na narok za zaslišanje.

6. Dolžnost sodišča je, da vroči vabilo na narok storilcu pravočasno, da bi si lahko zagotovil navzočnost na naroku in s tem ustrezno pravico do obrambe. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tako tudi postopalo, saj je storilcu vabilo na narok za 17. 5. 2016 ob 9.30 uri vročilo že 26. 4. 2016 in bi si tako lahko storilec zagotovil navzočnost na naroku in s tem ustrezno pravico do obrambe. Dolžnost in pravico oceniti, ali so navedbe v opravičilu takšne narave, da opravičujejo izostanek z naroka, ima sodišče, oceno pa opravi na podlagi vnaprej predloženih dokazil, ki jih je dolžan predložiti tisti, ki neko dejstvo (nezmožnost udeležbe na naroku) zatrjuje. Takšno presojo pa je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi opravilo na podlagi prošnje za prestavitev naroka, ki jo je storilec posredoval sodišču le en dan pred datumom zaslišanja (16. 5. 2016 ob 7.45 uri preko faksa in z navadno pošto oddano 14. 5. 20,16, ki jo je sodišče prejelo 16. 5. 2016), v kateri pa je le zatrjeval, da se zaradi pomembnega poslovnega sestanka obravnave na razpisan datum ne more udeležiti. Iz priložene korespondence po elektronski pošti v nemškem jeziku (sodišče posluje v slovenskem jeziku, zato bi moral sodišču posredovati prevod v slovenskem jeziku) z dne 12. in 13. 5. 2016 pa je tudi razvidno, da se je za poslovni sestanek dogovarjal po elektronski poti šele potem, ko je 26. 4. 2016 že prejel vabilo na zaslišanje za 16. 5. 2016, pri čemer je le iz elektronskega sporočila z dne 12. 5. 2016 naslovljenega „Potrditev sestanka s podjetjem ... Belgija, 18. maj 2016“ razvidno, da A. A. naslovniku (B. B.) potrjuje sestanek 18. 5. z belgijskim podjetjem ... v Bruslju z gospodom C. C., ki je prosil, da mu tudi storilec sam direktno piše, da se dogovorita za uro. Na podlagi te storilčeve vloge in priloženih listin je tako prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dokazal, da je šlo za neodložljivo službeno obveznost in tudi ne, da je do poslovnega sestanka v Belgiji sploh prišlo. V pritožbi pa storilec niti ne izpodbija pravilnosti ugotovitev sodišča in pritožbi tudi ne prilaga dokazil, da je bil njegov izostanek z naroka upravičen. Poleg tega iz spisa izhaja še, da je sodišče prve stopnje storilca 16. 5. 2016 ob 14.19 uri po elektronski pošti obvestilo, da narok za zaslišanje 17. 5. 2016 ob 9.30 uri ni preložen in je storilec na dan zaslišanja (17. 5. 2016) sestavil in podpisal vlogo, ki jo je sodišče prejelo istega dne ob 9.39 uri (list. št. 27), čeprav je v prošnji za prestavitev naroka zatrjeval, da bo potovanje opravil z osebnim avtomobilom in da se bo na pot odpravil dan prej.

7. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep ne da bi ga zaslišalo, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku (in ne določb ZPP, kot navaja pritožnik v pritožbi, saj je postopek o prekršku urejen v specialnem zakonu ZP-1), ker mu je bila omejena možnost predstaviti dejstva, ki so v njegovo korist. Tretji odstavek 61. člena ZP-1 uveljavlja namreč načelo sodelovalne dolžnosti vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Njen namen je pospešiti postopek in zagotoviti aktivno udeležbo domnevnega storilca kot vložnika zahteve, ki mora biti sam najbolj zainteresiran za izid postopka, zato mu določba o procesni sankciji zaradi neudeležbe v postopku nikakor ne more biti v nesorazmerno breme (Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, komentar H. Jenulla k 61. členu, strani 235 do 237).

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi 147. člena ZP-1 plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Storilec v pritožbi predlaga delno oprostitev plačila sodne takse, odlog plačila za tri mesece ali obročno plačilo, vendar ne zatrjuje (in še manj izkaže), da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njegovo preživljanje oziroma vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, in ne navede podatkov o svojem premoženjskem stanju ter podatkov o družinskih članih, ki jih je dolžan preživljati niti predlogu ne priloži ustreznih dokazil. Višje sodišče mu je zato naložilo plačilo sodne takse in pri določitvi njene višine upoštevalo določbe ZST-1 in sicer opombo 8.2 in je na podlagi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8211 ZST-1 (zavrženje zahteve za sodno varstvo) 50,00 EUR. Ta znesek sodne takse (75,00 EUR) mora storilec plačati v roku in način, kot ga bo določilo prvostopenjsko sodišče v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 105/2014
• VSL sklep PRp 1439/2009
• VSL sklep PRp 233/2015