VSL sklep PRp 379/2016

Jedro

Obdolženec (državljan Republike Slovenije), ki po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v Republiki Sloveniji, v času storitve prekrška ni bil v dejanski zmoti, da sme v Republiki Sloveniji voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem, saj je bil v Republiki Sloveniji pred tem že dvakrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo izpodbijano sodbo po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 360/2015 s 23. 11. 2015 ugodilo pritožbi predlagatelja postopka in sodbo sodišča, s katero je le-to postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Prvostopenjsko sodišče je nato izdalo izpodbijano sodbo, s katero je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Odločilo je še, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun. V ponovljenem postopku je ponovno zaslišalo obdolženca, vpogledalo v ER56 „Podrobnosti vozniškega dovoljenja“, ER52 „Seznam vseh listin“ in ER42 „Seznam naslovov“ za obdolženca, na podlagi poizvedb pri Upravni enoti Ljubljana ugotovilo (odgovor Upravne enote Ljubljana z dne 1. 6. 2016; list. št. 73), da je obdolženec 5. 2. 2016 ponovno opravil izpit za voznika motornih vozil kategorije B in je 17. 5. 2016 dal vlogo za izdajo novega vozniškega dovoljenja, ob vlogi za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja je oddal tudi tuje vozniško dovoljenje serijske številke CP000, izdano 3. 7. 2009 s strani PS ..., Srbija. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da so podane okoliščine, ki po ZP-1 izključujejo odgovornost za prekršek. Zaključilo je, da je bil obdolženec v opravičljivi zmoti glede ključnega dejstva, saj je zmotno menil, da sme glede na drugi odstavek 60. člena ZVoz tudi sam z veljavnim srbskim vozniškim dovoljenjem voziti osebni avtomobil v Sloveniji in sicer dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji tudi sam z veljavnim srbskim vozniškim dovoljenjem voziti osebni avto v Sloveniji. Ker je prekršek storil v dejanski zmoti, je postopek o prekršku ustavilo v skladu z 8. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3. Proti sodbi vlaga predlagatelj pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da se ne strinja z izpodbijano odločitvijo, ker je obdolženec državljan Republike Slovenije, ima veljavno osebno izkaznico in potni list Republike Slovenije ter od 17. 5. 2016 veljavno vozniško dovoljenje. V preteklosti je že posedoval veljavno vozniško dovoljenje Republike Slovenije, ki mu je prenehalo veljati zaradi izreka stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Do dneva kontrole 20. 8. 2015 vozniškega izpita ni opravil ponovno v Republiki Slovenji, zato je za naš pravni red brez veljavnega vozniškega dovoljenja do ponovne oprave vozniškega izpita v Republiki Sloveniji oziroma vsaj v skladu s petim odstavkom 60. člena ZVoz v drugi članici Evropske Unije, Liechtensteinu, Norveški ali Islandiji. Obdolženec poseduje veljavno vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano v PS ..., Srbija, 23. 4. 2009, katerega je moral po njegovi izjavi v Srbiji oddati, pri čemer je moral kljub temu v Srbiji opraviti vozniški izpit in mu niso izdali srbskega vozniškega dovoljenja zgolj na podlagi zamenjave slovenskega vozniškega dovoljenja. Vozniškega dovoljenja izdanega v PS ..., Srbija, ne bi mogel zamenjati na podlagi 61. člena ZVoz; na podlagi tretjega odstavka tega člena bi ga lahko zamenjal le v primeru, če je pred tem imel pri nas že veljavno vozniško dovoljenje, katerega pa ni imel, saj mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V nasprotnem primeru bi mu bilo priznanih več pravic kot ostalim državljanom Slovenije, kar bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Državljan Slovenije, ki začasno ali stalno biva ali je bival v tujini in pride začasno ali stalno v Slovenijo, sme z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal pristojni organ tuje države, voziti vsa motorna vozila, ki jih sme voziti po veljavnem vozniškem dovoljenju, izdanem v tujini (drugi odstavek 60. člena ZVoz). Meni, da iz citirane določbe izhaja, da je njen namen urediti pravice do vožnje motornih vozil imigrantov, ki so pred selitvijo v Slovenijo v drugi državi pridobili vozniško dovoljenje druge države. Obdolženec pa je državljan Slovenije, ki večino časa prebije v Sloveniji in ni prišel začasno ali stalno iz Srbije s pridobljenim vozniškim dovoljenjem Srbije, saj je le tega pridobil na podlagi veljavnega vozniškega dovoljenja, čeprav je moral, kot sam navaja, opraviti izpit, ki ga določa srbska zakonodaja. Osnova za izdajo skrbskega vozniškega dovoljenja je bilo takrat veljavno slovensko vozniško dovoljenje, ki je v letu 2012 prenehalo veljati. Obdolženec zaradi načela enakosti ne more biti v drugačnem položaju kot drugi vozniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji zgolj zaradi dejstva, da ima poleg stalnega prebivališča v Sloveniji še začasno bivališče v drugi državi ali obratno. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in obdolžencu izreče globo v višini 500,00 EUR in presodi, ali so izpolnjeni pogoji za izrek stranske sankcije – odvzem osebnega avtomobila znamke Ferrari, reg. št. LJ 000.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljene so pritožbene navedbe, da obdolženec v času storitve prekrška 20. 8. 2015 ni bil v dejanski zmoti. Spisovno gradivo (Izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških za obdolženca; list. št. 5) namreč potrjuje pravilnost pritožbenih navedb, da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 1228/2013 s 6. 1. 2014 (in ne 2016, kot v pritožbi napačno navaja predlagatelj), ki je postala pravnomočna 18. 2. 2014, spoznan za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz, torej zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kar se mu očita tudi v obravnavanem postopku. Poleg tega višje sodišče še ugotavlja, da iz Seznama pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov za obdolženca (priloga A6), ki ga je predlagatelj priložil obdolžilnemu predlogu, izhaja, da je bil obdolženec s plačilnima nalogoma Postaje prometne policije Ljubljana z 28. 4. 2013, ki je postal pravnomočen 7. 5. 2013, spoznan za odgovornega za prekršek po enajstem odstavku 50. člena ZVoz (ker je vozil v času, ko ni smel ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja po prvem odstavku 58. člena ZVoz) in z 11. 3. 2014, ki je postal pravnomočen 20. 5. 2014, za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz zaradi kršitve 3. točke, torej prav tako zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Glede na navedena dejstva, ko je bil obdolženec pred storitvijo obravnavanega prekrška 20. 8. 2015 že dvakrat pravnomočno spoznan za odgovornega zaradi prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz, poleg tega pa še zaradi prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da so ga sodišča in prekrškovni organi s svojimi ravnanji pustili v prepričanju, da je zmotno mislil, da sme voziti z veljavnim srbskim vozniškim dovoljenjem. Niti sodišče niti prekrškovni organ namreč obdolženca niso pustili v prepričanju, da sme voziti s srbskim vozniškim dovoljenjem v Republiki Sloveniji, saj je bil spoznan za odgovornega prekrška zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Takšnega (napačnega) zaključka prvostopenjskega sodišča pa ne utemeljuje niti (morebitno) nepravilno postopanje sodišča ali prekrškovnih organov, ko obdolženca niso kaznovali zaradi vožnje vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Poleg tega bi se tudi po prepričanju višjega sodišča obdolženec, ki je državljan Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji (z občasnimi prekinitvami) prijavljeno stalno prebivališče, moral in mogel zavedati, da v Republiki Sloveniji nima veljavnega vozniškega dovoljenja, saj po tem, ko mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji (vse do 17. 5. 2016) ni ponovno pridobil vozniškega dovoljenja; o veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo izdano v Republiki Srbiji, pa bi se moral ustrezno pozanimati (pri pristojnem upravnem organu bodisi v Republiki Sloveniji bodisi v Republiki Srbiji, kjer mu je bilo vozniško dovoljenje tudi izdano). Obdolženec pa v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval, da se je pozanimal glede veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v odločanje o sankciji. Prvostopenjsko sodišče naj pri ponovnem odločanju obdolžencu izreče primerne (predpisane in predlagane) sankcije, pri čemer naj presodi tudi, ali so izpolnjeni pogoji za izrek stranske sankcije – odvzem osebnega avtomobila znamke Ferrari, reg. št. LJ 000, ki je bilo z odredbo sodišča s 25. 8. 2015 vrnjeno lastnici – pravni osebi ..., Ljubljana.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 76/2014
• VSL Sodba PRp 178/2018
• VSL sodba Kp 967/93